Jedro

Tožnikov opis policijskega nasilja ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev; takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala navedene prošnje, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnika ob prisotnosti tolmača za španski jezik (tožnik je navedel, da ta jezik razume) seznanila s potekom dublinskega postopka. Nato je povzela njegove izjave na osebnem razgovoru in presodila, da ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan Republiki Hrvaški. Pojasnila je, da bo imel tožnik v okviru tega postopka, ki je del azilnega in ne policijskega postopka, pravico do tolmača. Glede na uradno objavljene podatke v zbirki Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), je ocenila, da imajo pravico do tolmača vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so predani drugim državam članicam po Uredbi Dublin III. Izjemoma ga nimajo le prosilci iz sosednjih držav (Bosna in Hercegovina), saj razumejo in govorijo hrvaški jezik. Poleg tega je tožnik sam navedel, da je imel v postopku za mednarodno zaščito v azilnem domu tolmača za španski jezik.

3. Po mnenju tožene stranke niso utemeljene tožnikove navedbe, da je na Hrvaškem zaprosil za azil le zato, da bi preprečil svojo deportacijo na Kubo oziroma vrnitev v Bosno. Ob podaji prošnje 13. 7. 2022 je namreč pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali je v kateri od držav članic Evropske unije že zaprosil za mednarodno zaščito, in v nadaljevanju povedal, da so mu na Hrvaškem dejali, da mora zaprositi za azil, če želi kartico za prehrano. To po presoji tožene stranke pomeni, da tožnik na Hrvaškem za azil ni zaprosil pod prisilo, ampak iz lastne koristi, da bi tam dobil zastonj prehrano in bivanje.

4. V zvezi s tožnikovimi izjavami glede poškodbe roke (da so ga hrvaški policisti, ko so ga prvič in drugič prijeli, nasilno posedli po tleh in ga tako poškodovali) je tožena stranka presodila, da so policisti opravljali svoje delo, ker pa se je tožnik upiral, so ga bolj strogo obravnavali. Po oceni tožene stranke je iz fotografije razvidno, da gre le za površinsko rano in ne za hujše telesne poškodbe. Tožnik je na osebnem razgovoru večkrat ponovil, da so policisti in zaposleni v azilnem domu grdo ravnali z njim in vsemi kubanskimi prosilci in da je bil njihov odnos slab, vendar ni znal podrobneje opisati, kaj je s tem mislil in za kakšno grdo ravnanje po podani prošnji za mednarodno zaščito je šlo. Tožnikovo izjavo, da v kuhinji ni mogel dobiti dodatne hrane, tožena stranka povezuje s predpisanimi normativi, saj bi hrane zmanjkalo, če bi lahko vsi dobili dodatek. Preostanek se običajno deli na koncu posameznega obroka, ko je jasno, da bo dovolj hrane. Prav tako ni nič nenavadnega, da je moral tožnik računalnik odstopiti drugim, saj si prosilci delijo računalnike v računalniški sobi.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da iz tožnikovih navedb ni razvidno, da njegove osebne okoliščine preprečujejo predajo Republiki Hrvaški. Poleg tega tožnik ni predložil dokumentov oziroma dokazil, s katerimi bi lahko potrdil svoje izjave o zatrjevanem nečloveškem ravnanju.

6. Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave, da je prišel na vrsto za zdravniško oskrbo šele tri dni po tem, ko je prosil za zdravnika, in da ga sploh ni pregledal zdravnik, ampak le oseba, ki je govorila špansko ter ga vprašala, kakšno je njegovo stanje. Proučila je informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovila, da imajo tamkajšnji prosilci za mednarodno zaščito na podlagi 52. člena "Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti" pravico do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Poleg tega je v 4. točki 52. člena navedenega zakona predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi, ki ga je prosilec dolžan opraviti, zaradi česar tožnikove trditve, da v Republiki Hrvaški ni imel stika z zdravnikom, ne izkazujejo realnega stanja v zvezi z zdravstvenim varstvom prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je proučila tudi dokument "Integracija v Hrvatskoj u praksi", ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, in ugotovila, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci. Ves čas pa je prosilcem za mednarodno zaščito, ki so nastanjeni v azilnem domu Porin, na voljo zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je zanje organizirana celo posebna ambulanta. Zato je menila, da bo za tožnika v Republiki Hrvaški, če ji bo predan, ustrezno poskrbljeno. Če pa bo slovenska zdravstvena služba ocenila, da tožnik potrebuje zagotovitev kakršnekoli posebne obravnave po prihodu v odgovorno državo članico, bo pristojni organ podatke posredoval v posebnem obrazcu, predpisanem s strani Evropske komisije, da bo ustrezna obravnava zagotovljena tudi v Republiki Hrvaški.

7. Tožena stranka je proučila tudi dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki ji ga je izročil tožnikov pooblaščenec, in poudarila, da se skoraj vsi članki nanašajo na ravnanja s prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško, kar so ugotovili tudi evropski organi, vendar nihče izmed njih ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar ne velja za obravnavano zadevo, saj je iz baze EURODAC razvidno, da je tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, pa opisuje le odločitev v posamičnem primeru, kar pa ne narekuje splošne ustavitve predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas.

8. Zato ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa za nasprotno stališče ni navedel konkretnih dogodkov in s tem razlogov za to, da ne bi bil predan.

_Tožnikove trditve_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo zaradi predaje Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Meni, da ni pravično stališče, da ne prihaja do kršitev človekovih pravic že zato, ker ima Hrvaška ustrezno zakonodajo. Tožena stranka naj bi preslišala njegove izjave, s katerimi je pojasnil kršitve, ki so se mu zgodile. Trdi, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav "da je zaprosil za azil, ker te sicer na Hrvaškem ne spustijo naprej. Še večkrat te pretepejo in če je potrebno tudi do 10.000 krat vrnejo nazaj v Bosno. Doda, da pozna ljudi, ki so jih petnajst krat vrnili iz Hrvaške.". Opustitev navedene dolžnosti naj bi veljala tudi v zvezi s tožnikovimi izjavami glede poškodbe na roki, saj je iz presoje tožene stranke razvidno le, da so policisti opravljali svoje delo, ker se je tožnik upiral. Poleg tega naj ne bi bila pravilna ocena tožene stranke, da je šlo le za površinsko rano in ne za hujšo telesno poškodbo.

11. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega varstva le povzela hrvaško zakonodajo, kar pa ne pomeni, da se vedno izvaja in da ne prihaja do kršitev.

12. Tožnik še trdi, da se je tožena stranka le na kratko opredelila do predloženih poročil (COI). Ob sklicevanju na sodbe I U 136/2022, I U 1686/2020 in I Up 23/2021 se ne strinja z razlago tožene stranke, ki jo je podala glede načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU in njenim s tem povezanim stališčem, da Republike Hrvaške noben evropski organ ni obravnaval z vidika sistemskih pomanjkljivostmi ter nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

13. V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik predlagal, da sodišče do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da tožena stranka do pravnomočne odločitve sodišča ne izvede ukrepa iz izpodbijanega sklepa. Navedel je, "da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, poleg tega bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo in bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju." _Trditve tožene stranke_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je bil tožnik po tem, ko je v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nastanjen v azilnem domu, kjer je bil deležen vseh pravic prosilca. V postopku sprejema prošnje je imel zagotovljenega tolmača, po končani izolaciji zaradi preprečitve širjena virusa Covid-19 pa je bil nastanjen v sobo v azilnem domu, zagotovljena mu je bila prehrana, zdravstvena oskrba, kot je sam izjavil, pa je imel celo dostop do računalnika. Poleg tega je v Zagrebu v Zdravstvenem domu Dugavama organizirana celo posebna ambulanta za prosilce za mednarodno za ščito. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, v okviru katerega imajo prosilci za mednarodno zaščito podobne pravice kot v Sloveniji.

15. Tožena stranka se ne strinja s tožbenim očitkom, da je preslišala tožnikove izjave. V zvezi s tožnikovimi izjavami glede poškodbe na roki pojasnjuje, da je tožnik sam izjavil, da ga je špansko govoreča oseba po podani prošnji za mednarodno zaščito povprašala o njegovem zdravju, kar po oceni tožene stranke pomeni, da je tožnik imel možnost v svojem jeziku povedati, kaj je z njim narobe. Če bi šlo za težjo obliko poškodbe, bi imel tožnik po prepričanju tožene stranke zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka še dodaja, da je iz predložene slike nemogoče razbrati, kdaj je nastala, poleg tega pa bi rano lahko povzročil kdorkoli; zato ne gre za neizpodbiten dokaz o obstoju policijskega nasilja nad tožnikom.

16. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je ob sklicevanju na sodbo I U 906/2022-15 še razvidno, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba že imela status prosilca za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke pa tožnik ni določno opredelil svojih posplošenih navedb o grdem ravnanju hrvaških oblasti po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega je izrecno izjavil, da ni imela nobenih težav z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

17. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

21. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem, preden je dne 13. 7. 2022 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je tožena stranka prošnjo za sprejem prosilca posredovala Republiki Hrvaški, ki je 11. 8. 2022 odgovorila, da je za to odgovorna država članica. S tožnikom je bil 16. 8. 2022 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

22. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,3 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

24. Tožnik je 16. 8. 2022 na osebnem razgovoru v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III, pri katerem je bila navzoča tudi njegova pooblaščenka, v zvezi s predajo izjavil, da so na Hrvaškem z njim zelo slabo ravnali, saj ga je policija pretepla (porinili so ga), poleg tega so ga trikrat vrnili iz države. Ker je Kubanec, so ga v azilnem domu maltretirali. Šele tri dni po prošnji za zdravniško oskrbo je prišla oseba, ki ni bila zdravnik in ga v španščini vprašala, kako je. Ko je tožnik odgovoril, da je v redu in da ga boli le roka, mu je ta oseba dejala, da je minilo že tri dni in da ne potrebuje zdravniške pomoči. S tem v zvezi je tožnik priložil sliko svoje roke, ki naj bi jo poškodovali hrvaški policisti, ko so ga poskušali pretepsti; tožnik se je uprl, policisti pa so ga potisnili na tla. Kljub prošnji ni dobil zdravniške pomoči. Do takega razvoja dogodkov je prišlo, preden je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnika so odpeljali na policijsko postajo, kjer so mu rekli, da lahko azil dobi v Zagrebu. Na policijski postaji je bil več ur skupaj s štirimi osebami v prostoru, velikem 4 krat 4 metre, v policijskem postopku ni imel tolmača, ampak jim je prevajala oseba, ki je bila prav tako prijeta zaradi nezakonitega prečkanja meje. Po končanem policijskem postopku so ga odpeljali drugam, mu vzeli prstne odtise, nato pa so 20 oseb v policijskem kombiju, ki je namenjen petim ljudem, odpeljali v azilni dom v Zagreb, kjer je ostal 10 dni. Po tožnikovih izjavah je bilo bivanje v azilnem domu težko, ker ga zaradi jezikovnih preprek nihče ni razumel. Slabo naj bi ravnali z njim in drugimi Kubanci, v jedilnici so jim metali pladnje in jim niso dovolili vzeti več hrane. Do njih se je grdo obnašala šefica v kuhinji, ki je bila zadolžena za deljenje hrane. Zato se je tožnik želel pritožiti uradni osebi, do katere pa ni uspel priti. V azilnem domu je imel tudi dostop do računalniške učilnice, ki pa jo je moral, kot naj bi mu rekli zaposleni v azilnem domu, zapustiti ob prihodu kakšne druge osebe iz druge države.

25. V nadaljevanju je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Slovenija, o kateri se je že precej poučil, saj mu je všeč. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je za azil zaprosil na Hrvaškem, je tožnik odgovoril, da te ne spustijo naprej, če tega ne storiš. Navedel je, da te še večkrat pretepejo in te dostikrat vrnejo nazaj v Bosno. Poznal naj bi ljudi, ki so jih petnajstkrat vrnili s Hrvaške in jim vzeli mobilne telefone ter denar. Ne ve, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Meni, da ga bo Hrvaška vrnila na Kubo, kjer pa bo umrl. 26. Iz nadaljnjega povzetka tožnikovih izjav izhaja, da mu v času bivanja na Hrvaškem uradne osebe, razen zaposlenih v azilnem domu, niso povzročale težav. Ob prisotnosti tolmača je imel intervju, na katerem so mu povedali, da bodo prekinili njegov postopek na Hrvaškem, če se ne udeleži drugega intervjuja. Tožnik je izjavil, da se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško, saj tam maltretirajo ljudi, predvsem tiste, ki govorijo špansko, prav tako tam ne spoštujejo človekovih pravic.

27. Iz tožnikovih odgovorov je še razvidno, da mu je v Republiko Hrvaško uspelo vstopiti v tretjem poskusu in še to le zato, ker je bila v skupini tudi ženska. V zvezi z dogodki, ko so ga dvakrat vrnili nazaj na Hrvaško, je tožnik povedal, da jih je naenkrat ustavila policija z velikimi psi, ki so jih ustrahovali. Posedli so jih po tleh, pregledali vse stvari in jim vzeli mobilni telefon ali denar; nato so jim policisti dejali, da se morajo vrniti, da ne smejo na Hrvaško. Tožnik je ponovno izjavil, da so njega in ostale Kubance oziroma špansko govoreče prosilce v azilnem domu maltretirali, vendar tega, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni določno opisal. Povedal je, da je bil prvih pet dni bivanja v azilnem domu zaradi širjenja virusa Covid-19 zaprt v mali sobi skupaj s sedmimi osebami, tremi Kubanci in štirimi osebami iz drugih držav. Soba je imela le eno okno s pogledom na notranje dvorišče in kopalnico. Ker je bila ena postelja premalo, sta si jo morala dva deliti ali pa je eden spal na tleh. V tem času ni imel prostega izhoda, hrano pa so jim dostavili pred vrata sobe. Po trditvah tožnika jim v nedeljo sploh niso dali hrane. Po petih dneh so tožnika nastanili v normalno sobo.

28. Z izjavami o policijskem nasilju, slabih bivanjskih razmerah v azilnem domu8 in težavah pri zdravstveni oskrbi, je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane. Ob upoštevanju podatkov AIDA je ocenila, da imajo pravico do tolmača vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti v dublinskem postopku, in ugotovila, da je že iz tožnikovih izjav razvidno, da je imel v postopku za mednarodno zaščito v azilnem domu tolmača za španski jezik. Ob sklicevanju na hrvaško zakonodajo o mednarodni zaščiti in dokument z naslovom „Integeracija v Hrvatskoj u praksi" je sprejela stališče, da bo tožnik deležen ustrezne zdravstvene oskrbe.9 Presodila je, da sistemske pomanjkljivosti ne izhajajo niti iz člankov, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci). Poudarila je še, da nihče izmed evropskih organov ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško.10 Po oceni tožene stranke niso izkazane niti nedoločne tožnikove izjave o slabem ravnanju hrvaških oblasti po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in grdem ravnanju v azilnem domu, izkazovanje sistemskih pomanjkljivosti pa ni razvidno niti iz tožnikove izjave, da mu kuharica ni dala dodatne hrane.

29. Na glavni obravnavi je tožnik v bistvenem ponovil svoje izjave v upravnem postopku.

30. Iz sodb SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Članki, na katere se je skliceval v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, pri čemer tožnik s tem povezano presojo tožene stranke izpodbija le posplošeno11. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)12, 13, po oceni sodišča tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

31. Glede na táke okoliščine tožnikov opis policijskega nasilja torej ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev;14 takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi. Sodišče še dodaja, da je tudi s tem povezana, na predloženo fotografijo nanašajoča se dokazna ocena tožene stranke (da gre le za površinsko rano in ne za hujše telesne poškodbe15) vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene16. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da ni pravilna ocena tožene stranke, da je šlo le za površinsko rano in ne za hujšo telesno poškodbo, in da je tožena stranka v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega varstva le povzela hrvaško zakonodajo, kar pa ne pomeni, da se vedno izvaja in da ne prihaja do kršitev.“) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Tožena stranka je svojo odločitev v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja. Bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje, večja je namreč obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva.17

32. Na presojo ne vpliva niti tožnikovo pavšalno sklicevanje na sodbo I U 136/2022 v zvezi s sodbama I U 1686/2020 in I Up 23/2021, saj iz tožbenih navedb, ki zgolj problematizirajo razlago tožene stranke glede uporabe načela medsebojnega zaupanja, ni razvidno, zakaj je navedena zadeva v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaka obravnavani zadevi18; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Sodišče še opozarja, da pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.19 Ustaljena sodna praksa je namreč sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,20 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.21

33. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.22

34. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

36. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje z navedbami, "da je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo ter bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju." Do navedbe o tem, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja, se je sodišče opredelilo že s stališčem, da v obravnavani zadevi ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. V tem delu se torej vsebina zahteve za izdajo začasne odredbe ne razlikuje od tožbenih navedb. Zato jo je bilo treba zahtevo zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka. 8 Tožnik je v upravnem postopku izjavil, da ni dobil dodatne hrane. Poleg tega naj bi maltretirali njega in ostale špansko govoreče prosilce, česar pa ni določneje opredelil. 9 Povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe. 10 Povzetek ugotovitev tožene stranke v zvezi z dokumentom z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“ je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe. 11 Iz tožbenih navedb je razviden le pavšalen tožnikov očitek, da se je tožena stranka do predloženih COI opredelila na kratko. 12 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 13 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 14 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 15 Dokazna ocena tožene stranke je razvidna iz povzetka v 9. točki obrazložitve te sodbe. 16 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 17 Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2013 z dne 4. 4. 2013. 18 S tem povezane tožbene navedbe se glasijo: "V dotični sodbi (I U 136/2022) je sodišče upoštevalo navedbe tožnika in tudi opozorilo, da bi moralo toženi stranki poznano, da so številne organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem." 19 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 20 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 21 Prav tam. 22 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.