Jedro

Če je v postopku ugotovljeno, da stranka od 23. 12. 1990 dalje v RS neprekinjeno ne živi, je pravilna odločitev, da ne izpolnjuje pogoja za podelitev državljanstva na podlagi 19. člena ZDRS-Č.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Uradni list RS, št. 07/03) zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je tožnik najprej na podlagi 10. člena ZDRS zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med postopkom pa je svojo vlogo spremenil v 13. člen tega zakona. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila, na podlagi odločitve Upravnega sodišča RS v Ljubljani pa je bila izpodbijana odločba odpravljena in vrnjena toženi stranki v ponovno reševanje. Še pred odločitvijo v upravnem sporu pa je tožena stranka dne 24. 1. 2003 prejela vlogo tožnika na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č; Uradni list RS, št. 96/02). Tožena stranka je sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije prejela 14. 1. 2004, zato je tožnika z dopisom 4. 2. 2004 obvestila ter seznanila, da so izpolnjene procesne predpostavke za nadaljevanje postopka njegovega sprejema v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č. Opozorjen je bil tudi, da ne izpolnjuje pogoja iz 19. člena in sicer dejanskega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje. Seznanila ga je, da bo iz navedenega razloga v roku 1 meseca izdana zavrnilna odločba. Tožena stranka je prejela dopis pooblaščenca tožnika, iz katerega izhaja zahteva po nadaljevanju postopka naturalizacije po 19. členu ZDRS-Č ter hkratnem nadaljevanju ali novem začetku postopka po 13. členu ZDRS. Zahtevo je pooblaščenec tožnika utemeljil s tem, da je bil tožnik v času odsotnosti na šolanju v A. in tako samo začasno odsoten iz Slovenije in od družine, po končanem šolanju pa se je takoj vrnil v Slovenijo. Zato bi bilo o zadevi treba odločati po korektni in življenjski interpretaciji zakona, ne pa po birokratski. Menil je, da se postopka lahko nadaljujeta tako po 13. kot po 19. členu, saj ne gre za postopka v isti upravni stvari, saj je pravna podlaga različna. Meni tudi, da tožnik izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo v skladu z določbo 13. člena ZDRS, in sicer zaradi koristi države na praktično katerem koli področju življenja. Pojasnil je tudi, da je bil tožnik izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva v letu 1992. Tožena stranka je tožnika seznanila, da postopka naturalizacije ni mogoče voditi po dveh pravnih podlagah hkrati, saj gre za isto upravno stvar. Dodeljen mu je bil rok 20 dni, da sporoči, po kateri pravni podlagi naj se postopek vodi. Pooblaščenec tožnika je odgovoril na navedeni dopis in vztrajal je pri nadaljevanju postopka tako po 13. členu ZDRS kot po 19. členu njegove novele. Ker tožnik ni izrecno umaknil vloge za sprejem v državljanstvo po 13. ali po 19. členu Zakona, hkrati pa vztrajal pri nadaljevanju postopka v smislu kakršnekoli ugodne rešitve, je tožena stranka obravnavala njegovo vlogo po 19. členu ZDRS-Č. Tožena stranka je prejela tudi dopis tožnika, da ni vpisan v matično knjigo državljanstva ter potrdilo Upravne enote A. z dne 15. 1. 2003 o prijavi stalnega prebivališča prosilca.

Po presoji tožene stranke tožnik v postopku ni izkazal izpolnjevanja pogoja neprekinjenega bivanja. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni prebival v Republiki Sloveniji od leta 1987 do 1999, ko je živel v A. pri starih starših ter tam pridobil osnovnošolsko ter srednješolsko izobrazbo. Po stališču tožene stranke dejstvo, da je bil tožnik kot mladoletna oseba s strani staršev poslan v A. na šolanje, ne predstavlja samo začasne odsotnosti. V Sloveniji v tem času ni imel prijavljenega prebivališča, bistvene življenjske aktivnosti pa je opravljal v tujini. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 19. člena ZDRS-Č.

Tožnik v pravočasno vloženi tožbi navaja, da se je v obdobju 1988 do 1999, zaradi specifičnih osebnih in družinskih razlogov, v A. samo šolal, zato je bil v tem času samo začasno odsoten iz Slovenije in od družine. Po končanem šolanju pa se je nemudoma vrnil k staršem v B., zato po korektni in življenjski, ne pa birokratski interpretaciji zakona, izpolnjuje tudi pogoje po 19. členu. Rojen je bil leta 1980 v A. in je tu živel do začetka šolanja leta 1987, ko so njegovi starši presodili, da se bo ob njuni zaposlenosti otrok lahko varneje in uspešneje šolal v A. pri stari mami. Po končani osnovni šoli in 3 letni srednji šoli pa se je takoj vrnil k staršema v B. Starša sta tako leta 1991 pridobila slovensko državljanstvo, sam pa je bil 26. 2. 1992 kot še toliko drugih nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Odsotnost zaradi šolanja nikakor ni mogoče šteti za zapustitev stalnega prebivališča v Sloveniji. Od leta 1999 zopet živi pri starših v Sloveniji z dovoljenjem za začasno prebivanje. Navaja tudi, da se po neki uredbi taka odsotnost zaradi šolanja ne šteje za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, če je bil prizadeti na šolanje poslan s strani slovenskih oblasti. Če pa so ga poslali na šolanje starši sami, njegova odsotnost iz Slovenije zaradi tega ni bila prav nič drugačne narave. Poudarja tudi, da so starši ob odhodu na šolanje leta 1988 šteli njegovo odsotnost le za začasno, zato njegovega stalnega prebivališča v B. niso odjavili. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Ker je brez dohodkov in premoženja prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 19. člena ZDRS-Č, da od dne 23. 12. 1992 v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi. Po navedeni določbi ZDRS-Č za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko v roku 1 leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosi polnoletna oseba, ki je imela na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8., in 10., točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Namen te določbe je bil olajšati naturalizacijske postopke vsem osebam, ki so imele na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in od tega dne dalje v njej tudi neprekinjeno živele. S tem so predpisane okoliščine, ki utemeljujejo pristno zvezo med posameznikom in državo. V določbi 19. člena ZDRS-Č so okoliščine, ki kažejo na pristno zvezo med tožnikom in RS določene v pogoju neprekinjenega bivanja.

Za presoja v obravnavani zadevi je bistveno dejstvo, da tožnik v obdobju od 1987 do 1999 ni živel v Republiki Sloveniji. V zadevi navedeno ni sporno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju sodišča pravilno stališče tožene stranke, da na podlagi presojenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bila odsotnost tožnika le začasna. Tožnik je Republiko Slovenijo zapustil po svoji volji, oziroma volji staršev in to za 12 let. V času od 1990 do 1999 je živel in vse svoje osebne, socialne in tudi družinske vezi, skratka vse svoje življenjske aktivnosti, uresničeval v A. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se tožnik, vsaj med šolskimi počitnicami, vračal v Slovenijo. Tudi to po mnenju sodišča kaže, da tožnik pristne vezi v vsem tem obdobju s Slovenijo ni imel. Glede na vse navedeno tudi po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega bivanja v smislu 19. člena ZDRS-Č.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog odhoda in odsotnosti, na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Predmet presoje v obravnavani zadevi tudi ni ponoven vpis tožnika v register stalnih prebivalcev, je pa to lahko predmet presoje drugega postopka.

Sklicevanje tožnika na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba; Uradni list RS, št. 47/94) ni pravilno. Ta Uredba v 2. odstavku 2. člena jasno določa, da se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona kot prekinitev dejanskega življenje ne šteje, če je osebo poslala na delo ali na študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija. Ureditev vUredbi kaže, da je za odsotnost osebe moral obstajati interes države. Tožnika sta v A. poslala starša, kot navaja tožnik zaradi njune prezaposlenosti, zato te določbe Uredbe v tem primeru ni mogoče uporabiti.

Tožnik v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo, in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev o dejanskem stanju. Sodišče je zato na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodnih taks. Iz podatkov spisa izhaja, da bi bila s plačilom sodnih taks lahko zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.