Jedro

Tožnik je prejemal del plače iz naslova horizontalnega napredovanja le za omejen čas, dokler niso bili urejeni kriteriji za plačilo stimulacije, zato je toženka z uvedbo teh kriterijev utemeljeno prenehala plačevati delovno uspešnost iz naslova napredovanja in plačuje le še delovno uspešnost iz naslova stimulacije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska v višini 14.148,81 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.948,03 EUR (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče, da plačilo v višini 25 % osnovne plače, kasneje 29 %, predstavlja pavšalno stimulacijo, materialnopravno zgrešeno. Akt o nagrajevanju ne predvideva možnosti plačila pavšalne stimulacije, ampak le stimulacijo, pri čemer ne določa kriterijev, zato plačilo stimulacije sploh ni bilo mogoče (Pdp 959/2014). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ni šlo ne za pavšalno stimulacijo ne za horizontalo. A. A. je povedala, da to, kar je toženka želela dati zastopnikom, ni urejala ne kolektivna pogodba ne Akt o nagrajevanju. Horizontala se navezuje na osebnostne kompetence delavca, zato so se odločili, da bodo plačilo poimenovali tako, poleg tega je to omogočal tudi program, ni pa šlo za pravo horizontalo niti stimulacijo. Toženka je delavcem s sklepom priznala plačilo iz naslova horizontalnega napredovanja in je del plače iz tega naslova vsak mesec od leta 2017 tudi izplačevala. S tem ko je leta 2020 uvedla nov način nagrajevanja iz naslova stimulacije, ni mogla poseči v delovno uspešnost iz naslova horizontalnega napredovanja. Nepomembno je, ali je toženka ta del plače določila mimo splošni aktov. Sama je določila ta dodatek, zato ga mora še naprej plačevati. Ukine ga lahko le pod pogoji, ki jih določa Akt o nagrajevanju, to je, če na podlagi meril iz 5. do 8. člena Akta o nagrajevanju ugotovi, da tožnik ni več učinkovit. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka upravičeno ukinila horizontalo na podlagi Akta o nagrajevanju. Plačilo 25 % je dejansko predstavljalo povečanje osnovne plače in tako so to plačilo dojemali tudi zaposleni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ta dodatek plačala, ker je pričakovala določene rezultate dela, in da je šlo za korekcijo osnovne plače. S sklepom z dne 23. 6. 2017 je toženka delavcem povečala osnovno plačo, zato je z odvzemom ob uvedbi Go to market sistema posegla v osnovno plačo. Sklep je jasen, zato ni bilo podlage za njegovo razlago, tudi sicer pa ni dopustna razlaga, ki presega jezikovni okvir besedila. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo (82. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ko je ugotovilo, da je toženka nekoliko nerodno formulirala besedilo in je ugotavljalo namen toženke, saj bi moralo uporabiti sklep tako, kot se glasi. Če bi bila vsebina res sporna, bi sodišče prve stopnje skladno s 83. členom OZ in načelom in favorem laboratoris moralo nejasno določbo razlagati v korist delavcev ter ugotoviti, da je prišlo do povečanja osnovne plače. Napačna je tudi ugotovitev, da dodatek v višini 25 % ni predstavljal horizontalnega napredovanja, ker kriterijev na dan 1. 8. 2017 toženka ni mogla ugotoviti, ker so se delavci pri njej šele zaposlili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožnik in ostali pred tem dejansko v delovnem razmerju s toženko, kar pomeni, da je bila z njihovim delom seznanjena, in bi lahko ugotovila, ali je tožnik dosegal kriterije po 6. do 8. členu Akta o nagrajevanju. Predlaga spremembo sodbe in priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Tožnik se je dne 1. 8. 2017 zaposlil pri toženki na delovnem mestu referent v prodajni podpori I (na terenu), od 1. 11. 2022 pa je delo opravljal na delovnem mestu zastopnik terenske prodaje. Pred zaposlitvijo je prav tako opravljal delo za toženko, vendar kot s. p. S pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo prejemal osnovno bruto plačo v višini 1.158,34 EUR, ki se je nato povišala na 1.269,00 EUR, s 1. 1. 2023 pa na 1.350,00 EUR. Poleg osnovne plače je tožniku na podlagi sklepa o horizontalnem napredovanju z dne 23. 6. 2017 pripadalo še plačilo delovne uspešnosti iz naslova napredovanja v višini 25 % osnovne plače, od 1. 3. 2019 pa v višini 29 % osnovne plače. Sklep o horizontalnem napredovanju z dne 23. 6. 2017 je določal, da to velja od 1. 8. 2017 do določitve kriterijev za ugotavljanje uspešnosti in učinkovitosti vsakega delavca na tem delovnem mestu posebej, ko bo sprejet nov sklep. Toženka je dne 1. 6. 2020 sprejela sklep o ukinitvi horizontalnega napredovanja in določitvi novega sistema ocenjevanja in nagrajevanja na mesečnem nivoju, zato je tožniku od 1. 6. 2020 dalje plačevala le še delovno uspešnost iz naslova stimulacije, ne pa tudi delovne uspešnosti iz naslova napredovanja.

7.Na podlagi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pripada delavcu plačilo za delo, pri čemer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZDR-1 pri tem določa, da se delovna uspešnost določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela (drugi odstavek 127. člena ZDR-1), kar je predmet urejanja kolektivnih pogodb in internih aktov delodajalca, lahko pa se kriteriji določijo tudi v pogodbi o zaposlitvi. Skladno s podjetniško kolektivno pogodbo (Kolektivna pogodba družbe B. - PKP) je pri toženki predvidena možnost, da se plača delovna uspešnost iz naslova napredovanja, stimulacije in za enkratna dela opravljena nad pričakovanji. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova napredovanja je predvideno, če ima delavec bolj razvite umske in fizične sposobnosti (kompetence), prevzema večje odgovornosti in je zato bolj učinkovit na delovnem mestu (49. člen PKP), stimulacija pa, če so doseženi planirani cilji družbe (47. člen PKP). Obe plačili dela plače iz naslova delovne uspešnosti sta začasne narave, dokler delavec izpolnjuje za to določene kriterije. Gre za dve različni delovni uspešnosti, ki se medsebojno sicer ne izključujeta, vendar se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da se del plače za delovno uspešnost iz naslova napredovanja ne more ukiniti z določitvijo kriterijev za plačilo stimulacije. Tožnik je prejemal del plače iz naslova horizontalnega napredovanja le za omejen čas, dokler niso bili urejeni kriteriji za plačilo stimulacije, zato je toženka z uvedbo teh kriterijev utemeljeno prenehala plačevati delovno uspešnost iz naslova napredovanja in plačuje le še delovno uspešnost iz naslova stimulacije.

8.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 959/2014, saj ne gre za primerljivo situacijo. V citirani odločbi je bilo zavzeto stališče, da delavec ne more biti uspešen s svojim zahtevkom na plačilo stimulacije s sklicevanjem, da pogodba o zaposlitvi predvideva plačilo delovne uspešnosti, če delodajalec v internih aktih nima določenih kriterijev za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za plačilo variabilnega dela plače. V predmetni zadevi pa je relevantno vprašanje, ali je toženka lahko prenehala s plačilom delovne uspešnosti iz naslova napredovanja, ko je pričela s plačilom delovne uspešnosti iz naslova stimulacije, kot je to predvidela v sklepu z dne 23. 6. 2017.

9.Vsebina sklepa z dne 23. 6. 2017 je jasna, kot to izpostavlja tožnik. Glede na jasno zapisan sklep ni podlage za to, da bi se lahko štelo, da je bil del plače za delovno uspešnost iz naslova napredovanja določen, dokler se na podlagi Akta o nagrajevanju ne ugotovi, da tožnik ni več učinkovit. Ali je toženka tožniku in ostalim zaposlenim s sklepom z dne 23. 6. 2017 določila dejansko del plače za delovno uspešnost iz naslova napredovanja ali iz naslova pavšalne stimulacije, niti ni relevantno. Ključno je, da je v sklepu z dne 23. 6. 2017 izrecno določila, da bo delovno uspešnost iz naslova napredovanja plačevala le, dokler ne bo sprejela kriterijev za ugotavljanje uspešnosti in učinkovitosti. Toženka tako ni bila dolžna ugotavljati, ali se je spremenila učinkovitost tožnika na podlagi Akta o nagrajevanju, saj je bilo plačilo delovne uspešnosti iz naslova napredovanja časovno omejeno do ureditve kriterijev za plačilo stimulacije, tožnik pa neutemeljeno zahteva, da mu mora poleg stimulacije na podlagi sklepa z dne 23. 6. 2017 še vedno plačevati tudi delovno uspešnost iz naslova napredovanja.

10.Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotoviti sodišča prve stopnje, da toženka delovne uspešnosti iz naslova napredovanja ni mogla določiti po kriterijih iz internih aktov, ker tožnik pred 1. 8. 2017 ni bil zaposlen pri njej. Tožnik je pri toženki nesporno v delovnem razmerju šele od 1. 8. 2017, sodišče prve stopnje pa za čas pred tem ni ugotovilo, da bi med strankama obstajalo delovno razmerje, saj takšnega zahtevka tožnik ni postavil. Poleg tega iz sklepa z dne 23. 6. 2017 jasno izhaja, da se dodatek določi za vse zaposlene na delovnem mestu referent v prodajni podpori I (na terenu), pri čemer se ni ugotavljalo njihovih kompetenc, odgovornosti in učinkovitosti, ki so podlaga za horizontalno napredovanje (49. člen PKP, 5. člen Akta o nagrajevanju).

11.Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da je plačilo delovne uspešnost iz naslova napredovanja predstavljalo del osnovne plače, zato njegove navedbe s tem v zvezi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sklep o horizontalnem napredovanju in 49. člen PKP sicer določata, da se s tem, ko delavec horizontalno napreduje za priznani odstotek, poviša osnovna plača, vendar je jasno določeno, da gre za plačilo delovne uspešnosti iz naslova napredovanja, višina pa se določi v procentu glede na osnovno plačo. Tudi sicer je dopustno, da delodajalec delavcu za določen čas določi povišanje osnovne plače glede na osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi. Tožniku se pogodbeno določena osnovna plača ni znižala, spremenila se je le višina delovne uspešnosti.

12.Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk in materialne stroške v višini 12,5 točk, skupaj 637,5 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (o,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnik, 466,65 EUR. Stroški posveta s stranko toženki ne pripadajo, saj so že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------

146. člen PKP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126, 126/2, 127, 127/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.