Jedro

Tožeča stranka je vložila oblikovalno tožbo, s kakršno stranka ne zahteva, da bi se obstoječi pravni položaj ugotovil avtoritativno in dokončno, ampak zahteva le oblikovanje (oziroma v tem primeru prenehanje) razmerja, takšen zahtevek pa je mogoče zavarovati le z ureditveno začasno odredbo. Oblikovanje (oziroma prenehanje) namreč nastopi že s pravnomočnostjo sodbe in izvršba v tem primeru ni potrebna. Tožeča stranka z uveljavitvijo svojega zahtevka ne more doseči likvidacije tožene stranke. To, kdaj se začne postopek likvidacije ter kdo in kako ga izvede, ni predmet tožbe za prenehanje družbe. Namen ureditvenih začasnih odredb ni v zagotavljanju možnosti kasnejše izvršbe, temveč v začasni ureditvi spornega razmerja. Kot je že v ugovoru zoper začasno odredbo pravilno opozorila tožena stranka, pa mora biti tudi v takšnem primeru podana pravno vsebinska povezava med uveljavljanim (nedenarnim) zahtevkom in namenom (vsebino) predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 21871/2018 in 18.12.2019 se razveljavi in se predloga za izdajo začasne odredbe zavrneta.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka zavarovanja v znesku 1.606,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 805,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) zavrnilo ugovora tožene stranke proti sklepu o zavarovanju z dne 19.11.2018 in 18.12.2019 ter (II.) prej navedena sklepa obdržalo v veljavi, (III.) toženi stranki pa je naložilo, da mora tožeči stranki plačati stroške postopka zavarovanja.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlagani začasni odredbi zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške, ki jih je imela v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje glede verjetnosti obstoja terjatve odločilo preuranjeno, da je preseglo trditveno podlago tožeče stranke, napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka navedla, da vlaga tožbo na prenehanje tožene stranke, ki bo imela za posledico likvidacijo družbe, zato želi do začetka postopka likvidacije zavarovati premoženje družbe, da ne bo izginilo. Ta del trditev kaže na predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe. V nadaljevanju pa je pojasnila, da izkazuje terjatev v obliki delnic, katerih vrednost mora biti poplačana v postopku likvidacije, za njeno poplačilo pa se bo uporabilo premoženje tožene stranke. Trdila je, da bo unovčenje (te) terjatve oteženo zaradi ravnanja tožene stranke (odlivanje premoženja družbe).

7. Iz navedenega izhaja, da je bila začasna odredba predlagana v zavarovanje oblikovalnega zahtevka (na prenehanje tožene stranke) oziroma (bodoče) denarne terjatve za izplačilo vrednosti delnic.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je ugotavljalo (in ugotovilo) verjetnost „terjatve“, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo (tožba na prenehanje tožene stranke).

9. Tožeča stranka je vložila oblikovalno tožbo, s kakršno stranka ne zahteva, da bi se obstoječi pravni položaj ugotovil avtoritativno in dokončno, ampak zahteva le oblikovanje (oziroma v tem primeru prenehanje) razmerja, takšen zahtevek pa je mogoče zavarovati le z ureditveno začasno odredbo. Oblikovanje (oziroma prenehanje) namreč nastopi že s pravnomočnostjo sodbe in izvršba v tem primeru ni potrebna. Tožeča stranka z uveljavitvijo svojega zahtevka ne more doseči likvidacije tožene stranke. To, kdaj se začne postopek likvidacije ter kdo in kako ga izvede, ni predmet tožbe za prenehanje družbe. Namen ureditvenih začasnih odredb ni v zagotavljanju možnosti kasnejše izvršbe, temveč v začasni ureditvi spornega razmerja. Kot je že v ugovoru zoper začasno odredbo pravilno opozorila tožena stranka, pa mora biti tudi v takšnem primeru podana pravno vsebinska povezava med uveljavljanim (nedenarnim) zahtevkom in namenom (vsebino) predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka, ki izdajo začasne odredbe predlaga, je dolžna zagotoviti jasno in konkretno trditveno podlago, ki omogoča presojo, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Prvi pogoj, ki ga zakon zahteva za izdajo začasnih odredb (za zavarovanje denarnih ali nedenarnih zahtevkov) je obstoj ali bodoči nastanek terjatve zoper dolžnika. Ker se za izdajo začasne odredbe zahteva le verjetna izkazanost obstoja terjatve oziroma nastanka terjatve, kar sodišče večinoma presoja le na podlagi trditev in dokazov predlagatelja, je nujno, da je ta (terjatev) v predlogu natančno identificirana. Tega pa tožeča stranka ni storila.

10. Tožeča stranka trdi, da ima terjatev v obliki delnic, ki mora biti poplačana v postopku likvidacije, za njeno poplačilo pa se bo uporabilo premoženje tožene stranke. Navedla je, da s predlagano začasno odredbo želi doseči, da se zavaruje premoženje družbe, da ne bo izginilo (kot je izginjalo že do sedaj). Očitno tožeča stranka želi zavarovati možnost kasnejše izvršbe svoje denarne terjatve (na izplačilo vrednosti delnic). Tožeča stranka ni specificirala svoje (bodoče) denarne terjatve, saj ni navedla števila delnic tožene stranke, s katerimi razpolaga, njihove vrednosti, da bi bilo mogoče vsaj izračunati, koliko znaša njena terjatev, oziroma bo znašala po likvidaciji, prav tako tudi ni zatrjevala, da je premoženja tožene stranke dovolj, da bo do likvidacije in do preostanka mase (po poplačilu upnikov tožene stranke) sploh lahko prišlo). Višje sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni postavila ustreznih trditve, s katerimi bi verjetno izkazala svojo (bodočo) denarno terjatev, niti ni zatrjevala obstoja subjektivne nevarnosti (drugi odstavek 270. člena ZIZ). V konkretnem primeru zato ni nobene podlage za zaključek, da pritožnik s predlagano začasno odredbo meri na zavarovanje svoje bodoče terjatve, zgolj navedba, da ima tožeča stranka terjatev v obliki izplačila preostanka premoženja po izvedeni likvidaciji pa za presojo morebitnega denarnega zahtevka ne more zadostovati. Iz predloga za izdajo začasne odredbe tudi ne izhaja, da bi jo tožeča stranka predlagala pred uvedbo postopka, prav tako tožeča stranka tudi ni navedla, da bo po izdaji začasne odredbe vložila ustrezno tožbo, sodišču ne tudi ne predlaga, naj ji določi rok za vložitev ustrezne tožbe.

11. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da toženi stranki s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda, s čimer pa se višje sodišče ne strinja. Tudi v tem delu bi morala tožeča stranka navesti kaj več kot le gole trditve o neznatni škodi. Predlagana začasne odredba nikakor ni takšna, da (v nobenem primeru) toženi stranki ne bi mogla povzročiti škode. Kot pravilno opozarja pritožba, je pravica razpolaganja z nepremičnino, terjatvami in sredstvi na transakcijskih računih bistveni del upravičenj lastnika (tožene stranke). Tožena stranka se ima tudi pravico udeleževati sodnih postopkov, kar pa bi ji bilo zaradi izdane začasne odredbe oteženo. Nikakor pa se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da v primeru, ko se odloča o prenehanju družbe, družba z izdano začasno odredbo ne more utrpeti nobene škode, saj je posledica prenehanja družbe njena likvidacija, pri kateri se obstoječe premoženje družbe unovči in družba ne izvaja nobenega tekočega poslovanja več. S predlagano začasno odredbo bi bilo delovanje tožene stranke (razen v zanemarljivem delu) povsem onemogočeno že sprejemom odločitve o njenem prenehanju, kar pa ni sprejemljivo.

12. Ker glede na navedeno tožeča stranka ni niti ustrezno zatrjevala niti izkazala izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe (ureditvene oziroma za zavarovanje bodoče denarne terjatve), je višje izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o zavarovanju razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

13. V skladu z določbo drugega odst. 165. člena ZPP mora višje sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijanega sklepa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na predlog za zavarovanje in za dva vložena ugovora zoper sklep o zavarovanju v znesku 1.606,95 EUR (15. člen ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odst. 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 805,20 EUR.

15. Stroške je sodišče obračunalo v skladu z odvetniško tarifo, tožeča stranka pa jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika, pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).