Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka zato - glede na način prenehanja delovnega razmerja - ni mogla biti nosilka materialnega dokaznega bremena po konvenciji MOD št. 158, in je bilo zato pred sodiščem prve stopnje zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa je navedbe tožene stranke zavrnilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 350. člena, 355. in prvega odstavak 360. člena ZPP. Revizija zato utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo odločitev tožene stranke z dne 21.8.2001 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožniku, na podlagi dane pisne izjave. V posledici te odločitve je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje z dnem 21.8.2001, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi od 22.8.2001 do 31.5.2002. Toženo stranko je zavezalo, da izplača tožeči stranki od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31.5.2002 neto plačo in mu za ta čas obračuna pripadajočo bruto plačo in od nje odvede pripadajoče prispevke. Svojo odločitev je oprlo na določbo 215. člena ZPP, saj ni moglo na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti, da bi tožnik osebno in prostovoljno izročil predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja toženi stranki. Ker tožena stranka ni dokazala, da ji je tožnik izročil odpoved delovnega razmerja, je tako na podlagi določil o dokaznem bremenu razsodilo v korist tožnika.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da je glede ugotovitve dejstva, da je bila tožniku odpoved vzeta iz torbe, sklepalo na podlagi proste presoje dokazov v smislu 215. člena ZPP, ne pa na podlagi izvedenih dokazov. To kršitev je hotelo odpraviti sodišče druge stopnje z razlago, da ne obstoje dejstva, da bi bilo verjeti izpovedbi priče Š. Pri tem pa ni povedalo, katera dejstva ima pritožbeno sodišče v mislih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi obe nižji sodišči spoštovali procesno določbo, da bi dokazno oceno sprejeli na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, bi zanesljivo ugotovili obstoj odločilnega dejstva, da je tožnik odpoved izročil Š. osebno dne 21.5.2001. Ker pa sodišče prve stopnje ni ravnalo tako kot mu narekuje ZPP in izvedenih dokazov sploh ni ocenilo, je tožena stranka s pritožbo grajala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb sploh ni opredelilo. Ker sodišče pri ugotavljanju obstoja pravno pomembnih dejstev teh sploh ni upoštevalo in tudi ne v razlogih obrazložilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev nadaljnjih revizijskih stroškov tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 371. člena ZPP, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi zgolj na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim zaslišalo tožnika kot stranko, in kot pričo ustanovitelja tožene stranke L. Š., M. N. in T. H., ugotovilo, da obstaja dvom glede odločilnega dejstva, ali je tožnik osebno in prostovoljno izročil odpoved delovnega razmerja ustanovitelju tožene stranke Š. Ker ni moglo na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotoviti tega pravno pomembnega dejstva, je uporabilo določbo 215. člena ZPP in na podlagi določil o dokaznem bremenu razsodilo v korist delavca (drugi odstavek na strani 6 obrazložitve). Čeprav ni izrecno navedlo, je imelo v mislih Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 54/92 - MP - 15/92). Ta v 9. členu pod točko 2a določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po 4. členu te konvencije, na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato, ker tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da ji je tožnik osebno in prostovoljno izročil odpoved delovnega razmerja, uporabilo navedeno materialno določbo o dokaznem bremenu. Pri tem je prezrlo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po sporazumu iz 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in ne na pobudo tožene stranke kot delodajalca. Dokazno breme je na delodajalca po omenjeni konvenciji prevaljeno samo v primerih, če delavcu preneha delovno razmerje iz resnega razloga, to je v zvezi z njegovo sposobnostjo ali obnašanjem ali zaradi operativnih potreb podjetja, ustanove ali službe (4. člen).

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki ga je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, ni sporno, da je tožnik dne 21.5.2001 napisal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki in da je slednja s tem predlogom soglašala. Sporno v tej zadevi je le pravno pomembno dejstvo, ali je tožnik lastnoročno napisano odpoved res sam izročil toženi stranki, ali mu je bila na nezakonit način odvzeta. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, saj je procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki ga zaradi načina prenehanja delovnega razmerja, izvzetega iz konvencije, ne more nositi. S tem pa je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka je na zmotno uporabo materialnega prava in na nepravilno uporabo procesnih določb opozorila že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da uveljavljana kršitev procesnih pravil dokaznega bremena za odločitev ni odločilna. S tem je tudi samo zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka v reviziji, v kateri se sklicuje na revizijske razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ponovno uveljavlja.

Po določbi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik mora torej dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek, toženec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore. Obstaja torej pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. členom ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati. To jasno izhaja tudi iz določbe 215. člena ZPP.

Materialno in procesno dokazno breme sta pred začetkom dokaznega postopka izenačena. Procesno dokazno breme je tedaj postopkovna oblika materialnega dokaznega bremena, ki se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in intervenientov. To obliko dokaznega bremena urejajo določbe prvega odstavka 7. člena, prvega odstavka 180. člena, 212. in 286. člen ZPP, izražajo pa povezanost trditvenega in dokaznega bremena. Procesno dokazno breme predstavlja tako strankino dolžnost oziroma breme predlagati dokaz ter omogočiti izvedbo dokaza.

Pogoj za sojenje po pravilih o dokaznem bremenu je spoznavna kriza ("non liquet" situacija). V 215. členu je definirana kot nemožnost, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) prišlo do zanesljive ugotovitve kakega dejstva. Določba s tem posredno ureja tudi težo dokaznega bremena oziroma dokazni standard. Po večinskem mnenju teorije bo tisti, ki nosi dokazno breme, uspel, če bo svoje trditve o dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom (Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986 str. 393) oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek (Juhart, Civilno procesno pravo, Ljubljana 1961, str. 53 in 348). Ta dokazni standard mora biti podan, ko gre za trditve o dejstvih, ki so potrebne za meritorno odločanje, torej za uporabo materialnega prava.

Pravila o dokaznem bremenu so torej posebne pravne norme, ki jih zakonodajalec načeloma posebej predpisuje samo tedaj, kadar gre za primere t.i. obrnjenega dokaznega bremena, ko torej želi skozi teorijo in prakso oblikovano pravilo o dokaznem bremenu nadomestiti s svojim. Zato se zdi, da so pravila o materialnem dokaznem bremenu pravne norme, ki jih ni mogoče uvrstiti ne v materialno pravo niti v procesno pravo. So pravila s posebno pravno naravo, torej pravila, po katerih sodišče odloča o resničnosti ali neresničnosti določene trditve o pravno pomembnem dejstvu. Zato je pravila o materialnem dokaznem bremenu obravnavati kot da so pravila materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (materialna in procesna) in zato nedokazanost tožnikove trditve, da ni izročil predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja toženi stranki, pripisalo v njeno škodo. Čeprav tožena stranka glede na način prenehanja delovnega razmerja tožniku po Konvenciji MOD št. 158 ni mogla biti nosilka materialnega dokaznega bremena in je bilo zato pred sodiščem prve stopnje zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), je pritožbeno sodišče v nasprotju z določbo drugega odstavka 350. člena, 355. in prvega odstavak 360. člena ZPP pritožbedne navedbe tožene stranke zavrnilo. Revizija zato utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo in posledično nepravilno uporabili procesne določbe, zlasti 8. in 315. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.