Jedro

Odmera preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank,

2. mladoletna otroka Ž. in D. dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici,

3. tožencu naložilo, da mora od 1. 4. 2008 za vsakega od otrok plačevati po 180,00 EUR mesečne preživnine,

4. uredilo način izvajanja stikov med tožencem in otrokoma,

5. tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti polovico sodne takse za tožbo.

Zoper odločitev o določitvi preživnine se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe, a ne pove kakšno spremembo.

Toženec poudarja, da je že na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je družba, v kateri je zaposlen, že eno leto v gospodarskih težavah, zato sodišče napačno obrazloži, da toženec poleg plače 850,00 EUR dobi še dodatna sredstva zaradi ustvarjenega prometa. Od 1. 2. 2008 dalje prejema zgolj 850,00 EUR, v podjetju ni nobenih internih dogovorov o dodatnih plačilih. Toženčeva plača je torej za 100,00 EUR nižja od tožničine, poleg tega njegova nova partnerka ne pokrije vseh stroškov bivanja, pomaga mu celo njegova mati. Pritožnik poudarja, da odplačuje tudi kredit. Pojasnjuje še, da je njegovo ukvarjanje z glasbo izključno ljubiteljske narave in neprofitno, zato je sodišče napačno zaključilo, da lahko denarna sredstva pridobi z glasbenim udejstvovanjem. Tožnik dodaja, da kadar sta sinova pri njem, poskrbi zanju s tem, da ju kam pelje, ali jima kaj kupi.

Pritožnik je v izpodbijal tudi odločitev o stikih, ki pa jo je sodišče prve stopnje v smeri pritožbenih navedb korigiralo s popravnim sklepom s 25. 2. 2009, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne povzema.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a tega pritožbenega razloga konkretno ne obrazloži. Višje sodišče je zato v tem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), pazi po uradni dolžnosti.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirane določbe in ugotavljalo, kakšne so potrebe upravičencev - mladoletnih Ž. in D. ter kakšno je razmerje med zmožnostmi zavezancev za preživljanje - tožnice in toženca.

Toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebe 9 in 12 letnih sinov pravdnih strank. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da stroški za aktivna dečka, ki na tekmovalni ravni trenirata badminton in obiskujeta glasbeno šolo, nedvomno znašajo 365,00 EUR mesečno za posameznega otroka. Upoštevaje otroški dodatek sta starša dolžna za preživljanje vsakega od sinov zagotoviti še 340,00 EUR.

Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so zmožnosti tožnice za preživljanje otrok, poudarja le, da je sodišče napak ugotovilo njegove zmožnosti, saj prejema le plačo, k njej pa nobenega drugega plačila. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje o tem, da toženec - komercialni direktor družbe A., d.o.o., ne zasluži le plače (tako je bilo tudi v času, ko je še živel s tožnico). Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec zasluži z ukvarjanjem z glasbo. Tudi če nič od navedenega ne bi bilo res, pa bi bila odločitev sodišča prve stopnje, o tem, kakšen delež potreb svojih sinov mora kriti toženec, pravilna že zato, ker morajo starši za preživljanje svojih otrok storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Obveznost do mladoletnih sinov ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev. Toženčevo pritožbeno sklicevanje na njegovo obveznost povrniti dolgove tako ne more vplivati na odločitev o višini preživnine. Ni mogoče iti mimo dejstva, da je toženec mlad in poleg službe aktiven tudi na drugih področjih. Če drži, kar trdi v pritožbi (pa mu sodišče ne verjame), da z glasbo ne zasluži, si bo pač moral poiskati takšno dejavnost, ki mu bo omogočala zaslužek, da bo poskrbel za svoja mladoletna sinova.

Na višino preživninske obveznosti toženca tudi ne more vplivati to, da otrokoma takrat, ko sta pri njem, kaj kupi, ju kam pelje in za njiju ustrezno poskrbi. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (določbi 1. odstavka 131.a člena in 131.c člena ZZZDR). Te obveznosti toženec ne more nadomestiti s tem, da otrokoma kupuje stvari, ki jih potrebujeta. Tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, mora biti namreč prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za njegovo preživljanje - le on lahko najbolje oceni, kaj otrok potrebuje. Toženec se torej svoje preživninske obveznosti (niti delno) ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da tudi sam kupuje otrokoma določene stvari, kot tudi ne s prikazovanjem višine stroškov, ki jih ima ob stikih z njima.

Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora sam kriti pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo in Ur. l. RS, št. 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 33/91-I s sprem. in dop.