Jedro

Ker je tožnik peljal v križišče skozi rdečo luč in ker pri vožnji drugega udeleženca ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti, je materialnopravno pravilen zaključek, da je tožnik izključno kriv za nastanek prometne nesreče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 10.09.1994 je v semaforiziranem križišču v Kopru prišlo do trčenja osebnega avtomobila tožnika in osebnega avtomobila zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je zapeljal v križišče pri rdeči luči na semaforju. Zato je njegov odškodninski zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija uveljavlja, da je presoja izvedenih dokazov sporna glede vprašanja, kdo je zapeljal skozi rdečo luč in kdo je zagrešil konkretno prometno situacijo. V zvezi s tem vprašanjem sta obe sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista postavili izvedenca iz cestnoprometne stroke. Gre za kršitve 8. člena, 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena, 243. člena ZPP/99 ter vseh nadaljnih členov glede izvedencev. Na pritožbeni očitek o nepostavitvi izvedenca je sodišče druge stopnje le na kratko odgovorilo, da je ta dokaz nepotreben. Ker ni pravilno ugotovljena krivda, gre tudi za zmotno uporabo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Revizija uveljavlja, da je v obravnavani situaciji zavarovanec tožene stranke vsaj sozakrivil prometno nesrečo. Mudilo se ni samo tožniku, tudi zavarovancu tožene stranke se je mudilo, ker se trgovine zapirajo ob 13. uri. Obe sodbi omenjata le tožnikovo hitenje. Sodišče prve stopnje ne bi smelo oceniti, da je tožnik kršil določene cestnoprometne predpise, saj tožnik v postopku pred sodnikom za prekrške ni bil spoznan za odgovornega. Sodišče druge stopnje o tem nima potrebnih razlogov. Okoliščine o poteku nesreče bi moral ocenjevati izvedenec, ki edini razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, in ki bi moral tudi povedati, kdo je krivec in odgovoren v smislu 178. člena ZOR. Brez njega ni mogoče odločiti o krivdi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav se tožnik v reviziji sklicuje na določbe novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 498. člena tega zakona uporabilo določbe ZPP iz leta 1977, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Iz povzetih revizijskih trditev jasno izhaja, da tožnik z njimi izpodbija dejansko ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, kdo od obeh udeležencev prometne nesreče je zapeljal v križišče skozi rdečo luč na semaforju. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) v reviziji ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tisto dejansko stanje, ki sta ga v postopku ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V obravnavani zadevi je odločilna dejanska ugotovitev, da je bil tožnik tisti, ki je prevozil rdečo luč na semaforju. Revizijski trditvi, da se je mudilo tudi zavarovancu tožene stranke in ne samo tožniku (pri čemer revizija prezre različen čas zapiranja trgovin, v kateri sta bila namenjena udeleženca) ter da bi to situacijo moral razjasniti izvedenec iz cestnoprometne stroke, nedovoljeno izpodbijata to odločilno dejansko okoliščino. Sklicevanje na kršitev 7. člena ZPP (1977), ki vsebuje pravilo o prosti presoji dokazov, je zmotno. Tudi procesne kršitve iz 7. točke in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) revizija utemeljuje z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev. Dokaz z izvedencem ni obvezen, saj sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo in o katerih dejstvih. Ko je sodišče ugotovilo, kdo je prevozil rdečo luč, se mu s podrobnejšim potekom prometne nesreče ni bilo treba več ukvarjati, zato tudi dokaz z izvedencem ni bil potreben. Sam tožnik je drugemu udeležencu prometne nesreče očital le to, da naj bi on prevozil rdečo luč, ne pa še kakih drugih nepravilnosti pri njegovi vožnji. Zato je bil odgovor sodišča druge stopnje na koncu druge strani in začetku tretje strani sodbe o nepotrebnosti tega dokaza povsem zadosten.

Zmotno je revizijsko stališče, da bi moral izvedenec s pomočjo svojega strokovnega znanja povedati, kdo je krivec in kdo odgovoren za škodo. Vprašanje odškodninske odgovornosti je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče in ne izvedenec. Izvedenec iz cestnoprometne stroke s pomočjo svojega strokovnega znanja pomaga sodišču razjasniti le dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče. Zmotno je tudi nadaljnje revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo oceniti, da je tožnik kršil cestnoprometne predpise, ker v postopku pred sodnikom za prekrške ni bil spoznan za odgovornega. Na ugotovitve sodnika za prekrške pravdno sodišče ni vezano (v obravnavani zadevi pa niti ni bilo nobenih ugotovitev, ker je postopek pri sodniku za prekrške zastaral). Nasprotno, prav ugotovitve o nepravilnostih pri vožnji udeležencev prometne nesreče, torej o kršitvah cestnoprometnih predpisov, so tiste, ki jih pravdno sodišče praviloma ugotavlja, saj odločilno prispevajo k ugotovitvi, kdo je za škodo odgovoren.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil vozniki v skladu s 178. členom ZOR odgovarjajo po krivdnem načelu. Ker je tožnik peljal v križišče skozi rdečo luč in ker pri vožnji drugega udeleženca ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti, je materialnopravno pravilen in skladen s prvim odstavkom 178. člena ZOR zaključek, da je tožnik izključno kriv za nastanek prometne nesreče. Zato sta materialnopravno pravilni tudi odločitvi sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in zavrnitvi njegove pritožbe.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.