Jedro

Bistvena kršitev, ki pogodbeno stranko, ki spoštuje pogodbene obveznosti opravičuje do odstopa od pogodbe pomeni, da ob upoštevanju normalnega gospodarskega rizika ni mogoče pričakovati, da bi stranka vztrajala pri izvrševanju pogodbe.

Pojem sporazuma temelji na obstoju soglasja volj med najmanj dvema strankama. Podjetji (oziroma podjetja) morata izraziti skupno voljo, da bosta na trgu ravnali na določen način. Če odločitev podjetja pomeni enostransko ravnanje tega podjetja, se zanjo ne uporablja navedena prepoved.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 484.027,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 06. 2006 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov po odmeri sodišča v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.350,13 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo potrdi ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke v zvezi s pritožbenim postopkom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi neupravičene predčasne prekinitve Pogodbe o sodelovanju za pooblaščene Toyotine trgovce (v nadaljevanju Pogodba), dejanj nelojalne konkurence, kršitve pogodbe in kršitev konkurenčnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki Pogodbo sklenili 01. 10. 2003 in tožeča stranka ni singularni pravni naslednik družbe F., d.o.o., ki je pred tem s toženo stranko dne 14. 12. 2001 sklenila pogodbo o sodelovanju pri prodaji vozil Toyota. Tožena stranka je v zahtevi za odpravo kršitev določil pogodbe z dne 20. 01. 2006 tožečo stranko obvestila o kršitvah primarnih standardov za pooblaščene Toyotine trgovce in sicer standarda prodajne površine PS/1.2/c, standarda izobraževanja PS/2.2, standarda poročanja PS/3.2, standarda testnih vozil PS/4.2 in informacijskega standarda E.2 pooblaščenih Toyotinih serviserjev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da kršitev navedenih standardov, ki so bistvena obveznost pogodbe, predstavlja bistveno kršitev pogodbe, zato je bila tožena stranka upravičena do prekinitve pogodbe s takojšnjim učinkom in ni ravnala protipravno ter ni storila dejanja nelojalne konkurence, ker se je z novim partnerjem pogajala o sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka tudi ni dokazala obstoja omejevalnega sporazuma v zvezi z določanjem cen, zato ni podana kršitev konkurenčnega prava.

Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe sledilo postavkam, opredeljenim v pritožbi Glede singularnega pravnega nasledstva Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama nastalo s sklenitvijo Pogodbe o sodelovanju za pooblaščene Toyotine trgovce 01. 10. 2003. V zvezi s pogodbo, ki sta jo sklenila F., d.o.o. in tožena stranka dne 14. 12. 2001, pa je ugotovilo, da je bila ta pogodba s sporazumom pogodbenih strank z dne 16. 08. 2002 prekinjena, zato je zaključilo, da zatrjevano singularno pravno nasledstvo ni podano.

Glede na sporazumno prekinitev pogodbe o sodelovanju med F., d.o.o., in toženo stranko ter sklenitev nove pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko, z drugačno vsebino, pritožbenim navedbam v zvezi s singularnim pravnim nasledstvom ni mogoče slediti. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri navedenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju za dva ločena in samostojna pravna posla ter prenos pogodbenega razmerja v smislu singularnega pravnega nasledstva tožeče stranke ni izkazan. Prenos pogodbe je oblika singularnega pravnega nasledstva, pri katerem ena pogodbena stranka na tretjo osebo prenese svoj položaj, ki izhaja iz pogodbe, pri čemer tretja oseba postane imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka (122. člen OZ). S prenosom pogodbe ne nastanejo nove pravice in obveznosti, pač pa se spremeni le eden od subjektov pravnega razmerja – dvostranske pogodbe. Terjatve in obveznosti iz dvostranske pogodbe se prenesejo v stanju v kakršnem so v trenutku prenosa pogodbe (primerjaj Miha Juhart, Komentar Obligacijskega Zakonika, 1. knjiga, stran 644 in naslednje, Ljubljana 2003).

V obravnavanem primeru je prišlo do prekinitve prve pogodbe in sklenitve nove pogodbe s tožečo stranko, ne pa do prenosa pravic in obveznosti iz „stare“ pogodbe na tožečo stranko, zato obstoj dogovora o prenosu posla prodaje avtomobilov Toyota na drugo družbo iz iste skupine, na podlagi katerega je bila stara pogodba prekinjena in sklenjena nova pogodba, za presojo obstoja singularnega pravnega nasledstva v obravnavanem primeru ni relevantno dejstvo. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja singularnega pravnega nasledstva pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter ni zagrešilo očitane kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato se izkaže, da je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede kršitve pogodbe Pri vsebinskem obravnavanju Pogodbe je treba upoštevati, da gre za prodajno pogodbo, vendar gre po drugi strani za trajno pogodbeno razmerje, ki se po vrsti značilnosti približuje pogodbi o trgovskem zastopanju, kar je razvidno glede na trajno in intenzivno povezanost pogodbenih strank pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Iz uvodnih določil Pogodbe izhaja, da tožena stranka za prodajo vozil uporablja kvalitativen in kvantitativen distribucijski sistem, ki natančno določa kvalitativne in kvantitativne standarde, ki jih morajo izpolnjevati izbrani trgovci. Glede na povezanost pogodbenih strank pri izvajanju trženja, prodaje, servisiranja in vodenja trgovčevega poslovanja, gre v primeru Pogodbe za kompleksno sodelovanje med pogodbenima strankama. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sodelovanje pogodbenih strank temelji na visoki stopnji zaupanja, konstantnem sodelovanju in informiranju na področju izvajanja tržnih aktivnosti, usmerjenih v zagotavljanje trajne prisotnosti na trgu ter prepoznavnosti blagovne znamke Toyota.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je v zvezi z obravnavano Pogodbo indikativno pojmovanje bistvene kršitve pogodbe po Konvenciji Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga in je za enostransko odpoved pogodbe relevantna samo tista kršitev, ki neposredno vpliva na prodajo vozil (oziroma število prodanih vozil), vse ostale obveznosti po pogodbi pa so podrejene čim večji prodaji avtomobilov in so stranske obveznosti, kršitev katerih sploh ne more biti bistvena. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da interes tožene stranke ni zagotovljen že s samo prodajo blaga tožeči stranki, temveč je bil namen tožene stranke s pogodbo zagotoviti trajno prisotnost na trgu (na področju prodaje in servisiranja) in doseči prepoznavnost blagovne znamke Toyota. Uspešnost prodaje pa je nedvomno dolgoročno mogoče zagotoviti le ob upoštevanju standardov, ki jih je določil proizvajalec vozil Toyota in ob izpolnjevanju vseh pogodbeno dogovorjenih obveznosti obeh pogodbenih strank.

Pravdni stranki sta v členu 7.4 pogodbe določili možnost prekinitve pogodbe zaradi kršitve. Pogodbena določila pa se uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 82 člena OZ). Določila člena 7.4b so po oceni pritožbenega sodišča povsem jasna. Ker sta pogodbeni stranki v členu 7.4b kršitev standardov iz člena 6.1 Pogodbe določili kot razlog za takojšnjo odpoved pogodbe v primeru, da gre za bistveno kršitev pogodbene obveznosti (standardi so določeni v prilogah 3 in 4 Pogodbe), so pritožbene navedbe, ki zadevajo zmotno uporabo materialnega prava v smeri ugotavljanja bistvene pogodbene obveznosti neutemeljene. V primeru kršitve standardov ni treba ugotavljati ali standardi predstavljajo bistveno pogodbeno obveznost, kot to navaja pritožnica, ampak le, ali gre pri kršitvi standardov za bistveno kršitev pogodbene obveznosti.

Pogodbena ureditev prekinitve pogodbe zaradi kršitve, določena v točki 7.4 Pogodbe, se po vsebini smiselno približuje zakonski ureditvi odstopa od pogodbe iz resnih vzrokov zaradi kršitve druge pogodbene stranke, kot je urejena pri zastopniški pogodbi (832. člen OZ določa, da vsaka stranka lahko iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti zaradi neizpolnitve obveznosti druge stranke, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom). Izraz „bistvena kršitev bistvenih obveznosti“ (pri zastopniški pogodbi je govora o „resnih vzrokih“) je pravni standard, ki ga je treba zapolniti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Prekinitev pogodbe z takojšnjim odstopom od pogodbe pride v poštev, če ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov obeh pogodbenih strank od stranke, ki odpoveduje pogodbo ni mogoče pričakovati, da bi pogodbo vzdržala v veljavi do poteka določenega časa (primerjaj Komentar OZ, Bojan Zabel, Ljubljana 2004, 4. knjiga, stran 512). Bistvena kršitev, ki pogodbeno stranko, ki spoštuje pogodbene obveznosti opravičuje do odstopa od pogodbe pomeni, da ob upoštevanju normalnega gospodarskega rizika ni mogoče pričakovati, da bi stranka vztrajala pri izvrševanju pogodbe. Pri tem je treba upoštevati bistvo in namen pogodbe, trajanje pogodbe, način in težo kršitve, stopnjo krivde in podobno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kršila posamezne standarde, za vsak standard ugotovilo njegovo vsebino, navedlo s katerimi dejanji oziroma opustitvami je tožeča stranka posamezne standarde kršila in glede vsake kršitve posebej napravilo zaključek, ali je kršitev standarda podana. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri obrazložilo, zakaj so konkretne kršitve standardov bistvene kršitve pogodbe (zadnji odstavek na strani 8 in drugi odstavek na strani 9 obrazložitve). Pritožbeno sodišče navedene zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Glede na večje število kršitev, ki jih tožeča stranka tudi po prejemu opozorila tožene stranke v danem roku ni odpravila, od tožene stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo moč pričakovati, da bo še naprej vztrajala pri pogodbi. Interes tožene stranke je bil zagotovitev trajne prodaje in uveljavitev blagovne znamke Toyota na trgu, kar je mogoče doseči le ob izpolnjevanju standardov, ki sta jih pravdni stranki določili v pogodbi. Neprilagoditev načina poročanja o finančnih podatkih in informacijskega sistema, ki je določen enotno za celo distribucijsko mrežo, kljub večkratnim pozivom in neudeležba na izobraževanjih pa kažejo, da je tožeča stranka imela interes izpolnjevati pogodbo na način, ki ji je trenutno ustrezal, ne da bi upoštevala interese, ki jih je s pogodbo zasledovala tožena stranka. Tožeča stranka se je s pogodbo obvezala, da bo izpolnjevala v njej določene standarde, ki so določeni za vse distributerje enako, kar je ključnega pomena za delovanje in vzdrževanje enotne distribucijske mreže, zato ob upoštevanju normalnega gospodarskega rizika od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi vztrajala pri nadaljnjem izvrševanju pogodbe potem, ko tožeča stranka kljub opozorilu, kršitev pogodbe ni odpravila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru ugotovljene kršitve dovolj resni vzroki, ki toženo stranko opravičujejo do odstopa od pogodbe.

Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje namesto presoje izvedenih dokazov le nekritično povzelo navedbe tožene stranke in se do izvedenih dokazov sploh ni opredelilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da se mora sodišče opredeliti do vsake navedbe pravdnih strank. Sodišču se ni treba opredeliti do navedb pravdnih strank, ki v zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene, pri čemer zadostuje, da odgovor nanje smiselno izhaja iz obrazložitve, kar velja tudi v zvezi s presojo dokazov.

Iz konteksta vzete izjave zaslišanih prič A. M., J. Z. in B. T. o „minornosti kršitev“, ne morajo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da gre za bistveno kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je do izjav navedenih prič opredelilo, pritožbeno sodišče pa sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za minorne kršitve pogodbe.

Ker je tožena stranka po pregledu 21. 01. 2006 ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje standardov in o tem tožečo stranko obvestila ter v obvestilu konkretno navedla posamezne kršitve standardov, tožeča stranka s pavšalnim sklicevanjem na izpolnjevanje standardov v času pred ugotovljenimi kršitvami, ne more uspeti. Tožena stranka je imela v primeru bistvene kršitve standardov možnost, ne pa obvezo odstopiti od pogodbe, morebitno toleriranje kršitve standardov pred podanim opozorilom tožeči stranki, pa za presojo upravičenosti odstopa od pogodbe ni relevantno. Pravica do enostranskega odstopa od pogodbe je v primeru, da so zanj izpolnjeni pogoji, v dispoziciji pogodbi zveste stranke. Tudi zatrjevano toleriranje kršitev standardov pri drugih prodajalcih, ki ga tožeča stranka sicer pavšalno zatrjuje, v obravnavanem primeru iz tega razloga ni pomembno.

Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi z nastankom škode toženi stranki zaradi odhajanja kupcev h konkurenčnim ponudnikom, za upravičenost do odstopa od pogodbe zadošča že dejstvo, da gre za bistveno kršitev pogodbenih obveznosti (člen 7.4b pogodbe), ki bi lahko povzročila škodljive posledice, ki pa jo je sodišče prve stopnje ugotovilo.

Kršitve posameznih standardov Pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno oceno listinskih dokazov, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v zahtevi z dne 20. 01. 2006 tožeči stranki očitala kršitev standarda PS 1.3b, dejansko pa se citirano besedilo nanaša na standard PS 1.2c. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo številko standarda, ki ga je kršila tožeča stranka, pravilna označba standarda je namreč PS 1.2c, kot to navaja pritožnica. Slednje pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju zatrjevane kršitve standarda prodajne površine, saj je sodišče prve stopnje vsebino standarda PS 1.2c povzelo v obrazložitev, zato ni nobenega dvoma o tem, na kateri standard se obrazložitev sodbe nanaša in zatrjevana kršitev ni podana.

Vsebine standarda izobraževanja tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako široko, da je kršitev standarda podana le v primeru neprimerne usposobljenosti kadra za prodajo, zato dejstvo, da je bil A. M. ustrezno usposobljen za prodajo, za presojo kršitve standarda izobraževanja ni odločilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se zaposleni pri toženi stranki niso udeležili več izobraževanj v letu 2005 in v letu 2006, ki bi se jih glede na določila standarda v PS 2.2, s katerim je določena obvezna udeležba na šolanjih, morali udeležiti. Obveznosti izobraževanja ni mogoče interpretirati v smeri, da bi tožeča stranka lahko sama izbirala katerih seminarjev se bo udeležila in katerih ne. Večkratna opustitev s pogodbo dogovorjene obveznosti, pa nedvomno pomeni kršitev obveznosti izobraževanja, določene z navedenim standardom.

Tudi v primeru standarda testnih vozil s Pogodbo ni bila na strani tožeče stranke s določena možnost izbire katera testna vozila bo imela in katerih ni smiselno imeti, temveč je bila dolžna tožeča stranka spoštovati standard določen s pogodbo, pri čemer pritožbeno stališče, da je kršitev standarda bistvena le, če ima nerazpolaganje s testnimi vozili posledice, ki se kažejo v uspešnosti poslovanja tožeče stranke oziroma tožene stranke, ni z ničemer utemeljeno. Pritožnica v pritožbi sama navaja, da se je v dokaznem postopku jasno izkazalo, da testnega vozila Corolla Verso ni imela, torej obveznosti po standardu niso bile izpolnjene, saj bi morala tožeča stranka po standardu imeti eno testno vozilo Corolla in eno vozilo Corolla Verso, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje o kršitvi navedenega standarda pravilna, (četudi bi držale pritožbene trditve, da je vozilo Corolla, ki ga je imela tožeča stranka uporabljala kor testno vozilo).

Pritožnica ne zanika dejstva, da finančnega poročanja ni prilagodila zahtevam po standardu tožene stranke v danem roku, pri čemer pa navaja, da ji tožena stranka za spremembo ni dala na voljo sprejemljivega roka ter zahteve za spremembo poročanja ni objektivno utemeljila. Pritožbene navedbe, da je do spremembe sistema vse normalno delovalo in je tožena stranka imela informacijo o finančnem stanju tožeče stranke, ne pojasnijo, zakaj naj bi bila zahteva po enovitem načinu poročanja o izkazu uspeha in bilanci stanja, ki naj bi veljala za vse distributerje, vsebinsko neutemeljena. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bila uskladitev poročanja potrebna za zagotovitev kakovosti poslovanja, pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem logična. Ker tožeča stranka ni dokazala nepotrebnosti prilagoditve poročanja, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Izpovedbe prič J. Z. in A. M. o tem, da so potekali pogovori o prilagoditvi informacijskega sistema in je bil za prilagoditev potreben daljši rok, ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela resnega namena upoštevati zahteve po spremembi poročanja. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že v novembru 2005 zavrnila udeležbo na sestanku in izrazila mnenje, da ne vidi potrebe po poenotenju knjigovodstva (B4), da ni odreagirala na poziv k uskladitvi poročanja v decembru 2005 (B5), niti ni zahtevala podaljšanja roka za prilagoditev poročanja po prejemu obvestila o kršitvah z dne 19. 01. 2006, je bil enomesečni rok, ki ga je za odpravo kršitev določila tožena stranka, tudi po oceni pritožbenega sodišča primeren.

Tudi glede kršitve standarda informacijskega sistema za serviserje tožeča stranka sama navaja, da standarda ni izpolnjevala. Dejstvo, da ga tudi drugi serviserji niso izpolnjevali, pa na samo kršitev tožeče stranke ne vpliva. Ugotovitve sodišča prve stopnje o kršitvi navedenega standarda so tako utemeljene, kar velja tudi za morebitne posledice kršitve tega standarda, ki bi lahko pripeljale do motenj v urejenosti in nadzoru poslovanja distribucijskega sistema.

Tožena stranka je podala izjavo, v kateri je navedla resne in konkretne vzroke za odpoved pogodbe in tožečo stranko opozorila na resnost kršitev ter jo pozvala na odpravo kršitev v primernem roku. Ker tožeča stranka kršitev ni odpravila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z določili člena 7.4 pogodbe od pogodbe utemeljeno odstopila, pravilen.

Sodišče prve stopnje je za odločitev bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča dovolj obrazložilo, njegovi zaključki pa so življenjsko sprejemljivi in materialnopravno pravilni. Izpodbijani odločbi po oceni pritožbenega sodišča ni moč očitati, da nima vsebinskih razlogov. Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ter bistveni kršitvi postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP so glede na zgoraj povedano neutemeljeni.

Nelojalna konkurenca S ponavljanjem, da tožena stranka ni imela stvarnega temelja za odpoved Pogodbe, pritožnica ne more uspeti, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka upravičena do enostranske prekinitve pogodbe zaradi bistvenih kršitev tožeče stranke. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati na ravnanje tožene stranke, ki bi imelo znake dejanja usmerjenega v neopravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodbe z drugim podjetjem (8. alinea 2. odstavka 13. člena ZVK). Tožeča stranka konkretnih dejstev, ki bi kazala, da so se pogajanja tožene stranke za sklenitev distribucijske pogodbe z novim partnerjem začela že pred potekom roka za odpravo kršitev oziroma pred podajo zahteve za odpravo kršitev v pritožbi ni navedla, slednje je zatrjevala le pavšalno. Izpoved priče J. Z. o hipotetično daljšem trajanju pogajanj, pa ob pomanjkanju konkretnih dejstev o morebitnih pogajanjih z A. v času trajanja Pogodbe ne zadošča za drugačen zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje.

Tudi trditve o zglednem upoštevanju standardov v preteklem obdobju in dejstvo, da je do spora o izpolnjevanju standardov prišlo šele konec leta 2005, glede na ugotovljene kršitve, ne zadoščajo za dokaz nelojalnega obnašanja na strani tožene stranke, ki ga zatrjuje tožeča stranka. Ta dejstva bi bila za odločitev pomembna le v primeru, če bi tožeča stranka kršitve pogodbe odpravila. Izpodbijana sodba je glede na navedeno tudi v zvezi z očitanim dejanjem nelojalne konkurence pravilna in ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih.

Konkurenčnopravne kršitve Tožeča stranka je v zvezi z kršitvijo konkurenčnega prava zatrjevala, da je tožena stranka kršila konkurenčna pravila iz 5. člena Zakona o omejevanju konkurence (v nadaljevanju ZPOmK) ter konkurenčna pravila EU (člen 4.1 Uredbe Komisije ES št. 1400/2002 in 9.1 člen Uredbe o skupinskih izjemah), saj je le navidezno določala priporočene cene, medtem ko je njena dejanska politika marž, popustov in prodajnih akcij imela za posledico določitev fiksnih cen vozil na celotnem slovenskem trgu za vse distributerje vozil Toyota.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi akcijske prodaje avtomobilov v času trajanja pogodbe, v višini razlike do načrtovanega RVC, ki naj bi ga dosegla v celotnem času izvrševanja pogodbe, če bi avtomobile prodajala brez akcijskih popustov. Takšno uveljavljanje škode zaradi kršitve pogodbe nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Tožeča stranka se je v času predvidenih prodajnih akcij z njimi strinjala, zato se samo zato, ker njeno prejšnje ravnanje nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ne more sklicevati na dejstvo, da njeno prejšnje ravnanje ni bilo pravno relevantno. Če je tožeča stranka menila, da prodaja vozil v akciji pomeni kršitev Pogodbe, bi navedeno kršitev morala uveljavljati takrat, ko je do kršitve prišlo. Ker tega ni storila, pa iz tega naslova ne more zahtevati odškodnine (načelo venire contra factum proprium).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prepoved določena v 5. členu ZPOmK zadeva le dvostransko ali večstransko usklajeno ravnanje v obliki sporazuma med podjetji. Pojem sporazuma temelji na obstoju soglasja volj med najmanj dvema strankama. Podjetji (oziroma podjetja) morata izraziti skupno voljo, da bosta na trgu ravnali na določen način. Če odločitev podjetja pomeni enostransko ravnanje tega podjetja, se zanjo ne uporablja navedena prepoved. Tožeča stranka bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, če bi dokazala, da je med podjetji (toženo stranko in njenimi prodajalci) obstajal sporazum s prepovedano vsebino in pozivi tožene stranke o prodajnih akcijah, upoštevaje celoto poslovnih odnosov tožene stranke z njenimi prodajalci, niso bili enostransko ravnanje tožene stranke, temveč je prišlo do usklajenega ravnanja tožene stranke in prodajalcev z očitano vsebino, ki temelji na izrecni ali tihi privolitvi prodajalcev. Pritožnica pa sama navaja, da je šlo za enostransko ravnanje tožene stranke, ki je imelo učinek fiksiranja cen. Upoštevaje izrecna določila člena 3.3 Pogodbe, da tožena stranka določa le priporočene cene in trgovec prosto oblikuje cene, ki so lahko enake ali nižje od priporočenih cen ter popuste, ki so bili določeni v razponu, ob pavšalnem zatrjevanju o obstoju sporazumu, ni mogoče priti do drugačnega zaključka, do katerega je prišlo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja sporazuma, ki bi kršil pravila konkurenčnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno materialnopravno pravilna.

Z opustitvijo obvestila Urada za varstvo konkurence ni podana bistvena kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanja odločbe, že zato ker je to obveznost določil šele ZPOmK-1, ki je začel veljati šele tekom predmetnega postopka 26. 04. 2008, v prehodnih določbah citiranega zakona pa je navedeno, da se postopki začeti pred uveljavitvijo tega zakona dokončajo po prej veljavnih predpisih. Opustitev obvestila pa tudi sicer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe izdane v postopku pred sodiščem, saj urad ni stranka obravnavanega postopka, namen obvestila je le seznanitev urada s postopkom.

Pogodbena kazen za neizpolnitev denarnih terjatev Ni mogoče slediti razlogovanju tožeče stranke, da je treba s pogodbo dogovorjeno znižanje variabilnega dela marže za 1 %, po vsebini presojati kot dogovor o pogodbeni kazni za primer zamude izpolnitve denarne obveznosti, ki ni dopusten ob hkratnem zaračunavanju zamudnih obresti za prepozna plačila računov (274. člen OZ). Dogovor, da je marža sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela je v skladu z načelom dispozitivnosti urejanja obligacijskih razmerij dopusten. Pravdni stranki sta kot enega od kriterij za določitev višine variabilne marže določili tudi pravočasnost plačila. Pri tem pa ne gre za pogodbeno kazen zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti, temveč za določitev višine obveznosti tožene stranke do tožeče stranke. Višina marže, ki jo od tožene stranke dobi tožeča stranka, pa je stvar dogovora med strankama. Tožena stranka je ne glede na tak dogovor v primeru nastale zamude s plačilom denarne obveznosti upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (378. člen OZ). Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno materialnopravno pravilna.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 150. člena ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo in pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za stroške potrebne za pravdo, ker so bile vse relevantne navedbe podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje (165.člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).