Jedro

Pravilo 413. člena ZPP je pravno prožno, saj upošteva, da v družinskih postopkih pojma uspeha ni mogoče enačiti s pojmom uspeha v običajni pravdi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana odločba o stroških potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da prvotoženec ni oče mladoletnega V.D.. Glede stroškov pa je odločilo, da je drugotoženka dolžna prvotožencu plačati 529,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti odločitvi o stroških vlagata pritožbo oba toženca.

3. Drugotoženka brez navedbe pritožbenega razloga sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in odloči, da je toženec dolžan drugotoženki plačati 252,33 EUR pravdnih stroškov. Bistvo pritožbe je v tezi, da stroški za DNK analizo niso pravdni stroški.

4. Prvotoženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču predlaga, naj odločitev o stroških spremeni tako, da drugotoženki naloži v plačilo vse priglašene pravdne stroške. Pritožba zastopa stališče, da je drugotoženka kriva za vse nastale pravdne stroške. To utemeljuje z obrazloženo navedbo vseh okoliščin konkretnega primera.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Prvotoženec je odgovoril na pritožbo drugotoženke in predlagal zavrnitev njene pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (1. odstavek 151. člena ZPP (1)).

8. Stroški za izvedbo DNK analize so nastali v zvezi z ugotavljanjem pravno odločilnega dejstva v tej pravdi. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki jih je pravno ovrednotilo kot pravdne stroške (2).

9. Pravdni stroški v tej zadevi pa so, kar ni sporno, tudi stroški za izvedenko.

10. Pravilna pa je tudi končna odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi stroškov. Ta se opira na pravno prožno pravilo 413. člena ZPP, ki sodišču omogoča, da o stroških odloči po prostem preudarku. Prožnost tega specialnega pravila je naravnana na specifiko družinskih postopkov ter sodišču omogoča takšno upoštevanje vseh okoliščin primera, da je odločitev kar se da pravična. To pomeni predvsem to, da sodišče ni zamejeno z merilom uspeha. Uspeh v družinskih postopkih se namreč v bistvenih pravnih prvinah razlikuje od pojma uspeha v običajni pravdi. Vendar pa stroškovno pravilo 413. člena ZPP spet ne sme pomeniti tega, da bi sodišče navidezno odločalo o porazdelitvi stroškov, v resnici pa bi ga vodili razlogi, ki so povsem onkraj konkretne družinske pravde. Takšen razlog bi bil ta, za katerega se zavzema pritožba prvotoženca. Ti razlogi namreč koreninijo v razumljivi življenjski prizadetosti prvotoženca, ki je – brez vsakršne krivde – živel v napačni veri, da je otrokov oče, drugotoženka pa mu je po razpadu njune zveze predočila, da je drugače. Vendar: pri postopku v tej zadevi ni šlo za presojanje razumljive življenjske prizadetosti (ki je nič ne more odtehtati) prvotoženca, marveč za ugotavljanje otrokove koristi ter v zvezi s tem za iskanje ravnovesja med biološkim in pravnim očetovstvom. V luči tako zamejene pravde pa je odločitev sodišča prve stopnje, da vsak od tožencev nosi svoje stroške, stroški obeh dokazov pa se med njiju enako porazdelijo, pravilna.

11. Ker pritožbi nista utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in odločbo v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Primerjaj na primer odločbo VS RS, II Ips 144/2008 in pravno mnenje VSS z dne 25. 10. 1973, PŽ 1040/73.