Jedro

Organ prve stopnje je pravilno odmeril davek od dobička iz kapitala, saj je kot nabavno ceno stanovanja upošteval valorizirano ceno iz pogodbe, kot prodajno ceno pa ceno, ki bi se lahko ustvarila na trgu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1079/98-8 z dne 26.8.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.5.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada L., Izpostava D. z dne 13.8.1997, s katero je prvostopni organ tožnici od prodaje stanovanja v M. odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 508.010,00 SIT. Po mnenju sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno ugotovila vrednost nepremičnine v času pridobitve kot tudi vrednost v času prodaje ter odmerila pravilno ugotovljen davek od dobička iz kapitala po določbah 58. do 62. člena Zakona o dohodnini (ZDoh).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne v nov postopek prvostopnemu organu, ki naj ponovno odloči o davčni obveznosti tožeče stranke ter naloži toženi stranki stroške postopka. V pritožbi navaja, da ni ugovarjala prometni vrednosti stanovanja, ki jo je ugotovila izvedenka, ni pa imela namena ustvarjati dobiček od preprodaje stanovanja. Njen namen je bil ureditev svojega stanovanjskega problema. Zato meni, da je organ prve stopnje prikazal nastanek dobička umetno, saj je več kot očitno, da dobiček dejansko ni nastal. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz same cenitve vrednosti nepremičnine, ki jo je napravil davčni organ in po kateri je revalorizirana vrednost nepremičnine v času nakupa celo višja od vrednosti nepremičnine v času prodaje. Dejansko torej dobiček ni mogel nastati, saj pozitivne razlike med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve ni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je med strankama sporno, ali je pri prodaji tožničinega stanovanja, ki je bila opravljena pred tremi leti od njegovega nakupa, nastal dobiček, od katerega je treba po določbah 58. do 63. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96, v nadaljevanju ZDoh) plačati 30% davek od dobička iz kapitala. Med strankama ni sporno, da je tožnica stanovanje v M. pridobila s kupoprodajno pogodbo z dne 11.3.1996 za znesek 4.680.000,00 SIT ter da ga je prodala s prodajno pogodbo z dne 14.3.1997 za znesek 5.107.200,00 SIT. Kot vrednost nepremičnine v času pridobitve se je v upravnem postopku upoštevala v kupoprodajni pogodbi navedena valorizirana nabavna vrednost nepremičnine (5.302.440,00 SIT), znižana za plačani prometni davek (157.739,00 SIT). Kot prodajna vrednost pa se je upoštevala v odmernem postopku ugotovljena cena, ki bi se dala doseči v prostem prometu (7.299.536,00 SIT). Na tako ugotovljeno prodajno vrednost tožnica v upravnem postopku ni ugovarjala. Od razlike v višini 1.839.357 SIT je bil odštet še plačani davek od prometa nepremičnin (145.991,00 SIT) ter je tako osnova za odmero davka od dobička iz kapitala znašala 1.693.366,00 SIT.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje so bile po presoji pritožbenega sodišča za presojo obravnavanega upravnega spora pravilno uporabljene določbe ZDoh kot materialnega prava. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke, da mora tožnica plačati odmerjeni davek na dobiček od kapitala. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je po določbi 58.b člena ZDoh osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno in valorizirano vrednostjo kapitala ob njegovem nakupu. Če pa prodajna cena ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči na trgu, to ceno po določbi 2. odstavka 59. člena ZDoh ugotovi v odmernem postopku davčni organ. Zato je zmotno stališče tožnice v njeni pritožbi, da pri prodaji stanovanja ni dosegla dobička.

Neutemeljno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.