Jedro

Iz obeh poročil strokovne in pooblaščene institucije, na katera je oprl upravni organ prve stopnje v obnovljenem postopku svojo odločitev, da se sporno enotno dovoljenje za gradnjo pusti v veljavi, izhaja, da so bile emisijske koncentracije in količine merjenih snovi bistveno nižje od predpisanih, dnevne ravni hrupa hrupnih virov v spornem objektu pa tudi v dovoljenih mejah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.5.2004, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 10.7.2003. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se odločba istega organa z dne 7.10.1998, s katero je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo investitorju B.B., za nadzidavo obstoječega pritličnega dela avtomehanične delavnice in gradnjo prizidka, na zemljišču s parc. št. ... k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji, pusti v veljavi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja, da so med strankami sporna tri vprašanja, in sicer: ali je na zadevnem območju dopusten poseg, kot ga namerava po izpodbijanem upravnem dovoljenju izvesti investitor, ali so glede na izdano upravno dovoljenje izpolnjeni pogoji v zvezi z vplivi predvidenega objekta oziroma dejavnosti v njem na okolje, in ali je na predmetnem območju dopustna gradnja objekta v etažni višini K+P+1+M. V spornem primeru je bila, po tem ko je sodišče prve stopnje enkrat že odpravilo upravni akt in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v zvezi s predvideno dejavnostjo izvedena dodatna presoja vplivov na okolje. Ta se nanaša na emisije snovi v zrak in na hrup v naravnem življenjskem okolju (poročili z dne 6.3.2003 in z dne 28.3.2003). Izdelal jo je Zavod za varstvo pri delu (dalje ZVD). Iz teh poročil je razvidno, da so emisije snovi v zrak kot tudi hrup pod nivojem dovoljene ravni, kar pravilno ugotavljata tudi že oba upravna organa. Glede hrupa ZVD celo meni, da je nivo hrupa pri zaprtih vratih celo pod nivojem hrupa iz ozadja, katerega povzročitelj je cestni promet. Zato po presoji sodišča prve stopnje ne drži trditev tožnika, da gre v zadevnem območju za strogo stanovanjsko gradnjo. Ta trditev je tudi v nasprotju s podatki iz grafičnega prikaza (iz katerega je razvidno, da v neposredni bližini poteka regionalna cesta, na katere hrup v svojem mnenju opozarja tudi ZVD) in tekstualnega dela lokacijske dokumentacije ter tudi v nasprotju z 10. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto .... ( v nadaljevanju PUP). Ugovor tožnika, ki se nanaša na etažno višino objekta, je tožbena novota (14. člen ZUS). Ne glede na navedeno pa je treba hkrati ugotoviti tudi, da je ta trditev tudi sicer protispisna in v nasprotju s PUP. V enotnem dovoljenju za gradnjo je namreč višina objekta določena numerično, in sicer tako, da je višina objekta do kapne lege lahko le 7,20 m. Če pa je objekt zgrajen v nasprotju z navedeno višino, je to že stvar drugih organov in postopkov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je organ prve stopnje zelo izčrpno obrazložil skladnost predvidene gradnje z okoliškimi objekti, upoštevajoč pri tem pogoje iz 24. člena PUP. PUP ne določa numerično odmikov od meje, temveč določa le, da mora biti odmik med objekti v skladu s sanitarno-tehničnimi in požarnimi predpisi. Ob dejstvu, da sta Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije in Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi nesrečami brezpogojno soglašala s predvideno gradnjo, potem tudi po presoji sodišča ni zadržkov za izdajo pozitivnega upravnega dovoljenja glede navedenih pogojev. Pri zavrnitvi stroškovnega dela tožbenega zahtevka se sodišče prve stopnje po vsebini sklicuje na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh treh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Izpodbijana sodba je nepravilna predvsem v delu, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za enotno dovoljenje za gradnjo, ki je bilo puščeno v veljavi, pri tem pa upošteva le del tožbenih navedb, o bistvenih tožbenih navedbah govori kot o tožbenih novotah. Tožnik je namreč že tekom postopka povedal, da etažna višina objekta investitorjev vsekakor ni v skladu z obstoječimi in veljavnimi prostorskimi akti. Tudi tožnik je želel na svojem zemljišču graditi objekt nižji od predmetnega, pa je bil njegov predlog zavrnjen iz razloga, da je objekt previsok za 50 cm. Gre za neenakost strank pred upravnimi organi. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do tožbene trditve, da je tožnik podal mnenje in pripombe glede hrupnosti in glede drugih vplivov na okolico, na katere pa ni dobil nikakršnih odgovorov oziroma jih prvostopenjski upravni organ sploh ni upošteval kot pripombe. Tako je dejansko stanje ostalo nepojasnjeno, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je bilo tožeči stranki onemogočeno, da se izjasni o pravilnosti oziroma nepravilnosti izvedeniških mnenj, ki po ugotovitvi sodišča pomenijo podlago za pravilnost napadenega dovoljenja.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V času izdaje spornega enotnega dovoljenja za gradnjo veljavni Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in drugi, ZGO) je v 2. odstavku 33.a člena določal, da enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Po 3. odstavku 33.a člena ZGO pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje. Po izrecni določbi 56. člena v času izdaje enotnega dovoljenja veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) pristojni organi, organizacije ali skupnosti v skladu z zakonom dajejo soglasja, predpisana za izdajo lokacijskega dovoljenja, v tem primeru pa glede na citirane določbe ZGO tudi za enotno dovoljenje za gradnjo.

V obravnavani zadevi gre za gradnjo spornega objekta v območju urejanja VS 2/13 B. ki se je v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo urejalo s PUP. Lokacija spornega objekta se nahaja v območju morfološke enote 2A/1, kjer je dovoljeno graditi tudi objekte storitvenih dejavnosti (10. člen PUP). Kot izhaja iz predloženih spisov, je upravni organ prve stopnje poleg že pridobljenih potrebnih predpisanih soglasij v obnovljenem postopku pridobil za sporno gradnjo tudi poročilo ZVD iz Ljubljane z dne 6.3.2003 glede emisije snovi v zrak in poročilo z dne 28.3.2003 glede hrupa v naravnem in življenjskem okolju. Iz obeh poročil navedene strokovne in pooblaščene institucije, na kateri je oprl upravni organ prve stopnje v obnovljenem postopku svojo odločitev, da se sporno enotno dovoljenje za gradnjo pusti v veljavi, izhaja, da so bile emisijske koncentracije in količine merjenih snovi bistveno nižje od predpisanih in torej v dovoljenih mejah, dnevne ravni hrupa hrupnih virov v spornem objektu pa tudi v dovoljenih mejah. Navedeni poročili sta bili posredovani tožniku, tako da se je lahko z njima seznanil. O teh poročilih je tudi podal svoje mnenje. Tega mnenja, ki ni bilo podprto s strokovnim mnenjem kakšne druge strokovne institucije, pa upravni organ tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil dolžan upoštevati. Sodišče prve stopnje je, kljub označbi tožnikove navedbe o višini spornega objekta za tožbeno novoto, pojasnilo v izpodbijani sodbi, da takšna višina, kot jo navaja tožnik v tožbi, ni predvidena v spornem enotnem dovoljenju. Zato ni mogoče šteti, da sodišče prve stopnje na ta pritožbeni ugovor ni odgovorilo. Sodišče prve stopnje je celo navedlo, da je gradnja objekta v nasprotju z višino, navedeno v enotnem dovoljenju za gradnjo, stvar drugih organov in postopkov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot izhaja iz izreka spornega enotnega dovoljenja za gradnjo, je bila investitorju sicer dovoljena gradnja objekta z vertikalnim gabaritom: klet, pritličje, nadstropje in z višinskim gabaritom: višina kapne lege 7,20 m in višina slemena 12,00 m. Takšna z enotnim dovoljenjem dovoljena gradnja pa je v skladu s 24. členom PUP, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Če pa je investitor v obravnavani zadevi zgradil objekt v nasprotju z izdanim enotnim dovoljenjem za gradnjo, ki je v obnovljenem postopku ostalo v veljavi, pa je to stvar presoje inšpekcijskih organov, katerih postopek je povsem ločen od postopka upravnega organa za izdajo dovoljenja in ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker tožnik ni uspel s tožbo, glede na določbe ZPP sam nosi stroške postopka. Res je, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri odločitvi o stroških sklicevalo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, ki je bila delno razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04, ki pa jo je treba glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču v nepravnomočno končanih postopkih upoštevati. Vendar to v tem primeru ne more vplivati na odločitev o zadevi, saj bi bila, če bi se sodišče prve stopnje oprlo na določbe ZPP, njegova odločitev o stroških postopka ob zavrnjeni tožbi enaka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.