Jedro

Iz zgoraj povzetih navedb toženca in tožnika izhaja, da med njima niti ni sporno, da na podlagi dogovora v izvensodni poravnavi z dne 19. 4. 2021 vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posledično za odločitev o tem delu pritožbe niti ni odločilno vprašanje izpolnitve zahtevka oziroma pravilne uporabe 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženec ne uveljavlja povračila svojih stroškov od tožnika, tožnik pa mora svoje stroške postopka kriti sam.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, tožencu pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 203,06 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) in toženki naložilo, da je dolžna na račun sodišča za tožnika povrniti stroške postopka 93,06 EUR (II. točka izreka) in plačati sodno takso 14,00 EUR (III. točka izreka), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženec v pritožbi zoper II. in III. točko izreka sklepa uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri uporabi 158. člena ZPP napačno štelo, da je prišlo do umika tožbe ter posledično do ustavitve postopka zaradi izpolnitve zahtevka. Ta se je namreč glasil na ugotovitev neveljavnosti izvensodne poravnave z dne 16. 4. 2020, ki je bila sklenjena glede predhodne zadeve med strankama (Pd 23/2020). S tem, ko sta stranki sklenili novo izvensodno poravnavo z dne 19. 4. 2021 (s katero je ostal v veljavi bistveni dogovor iz prejšnje poravnave, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo), ni prišlo do izpolnitve zahtevka v predmetni zadevi (Pd 61/2020). Kvečjemu bi lahko toženec na podlagi 158. člena ZPP zahteval povračilo stroškov, pa jih ne uveljavlja, saj je bilo z izvensodno poravnavo z dne 19. 4. 2021 dogovorjeno, da nobena stranka do druge nima več nobenega zahtevka, torej tudi glede stroškov ne. Uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo izraža strinjanje, da mu toženec glede na vsebino izvensodne poravnave z dne 19. 4. 2021 ni dolžan povrniti stroškov postopka. Uveljavlja povračilo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz zgoraj povzetih navedb toženca in tožnika izhaja, da med njima niti ni sporno, da na podlagi dogovora v izvensodni poravnavi z dne 19. 4. 2021 vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posledično za odločitev o tem delu pritožbe niti ni odločilno vprašanje izpolnitve zahtevka oziroma pravilne uporabe 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženec ne uveljavlja povračila svojih stroškov od tožnika, tožnik pa mora svoje stroške postopka kriti sam.

7. Del stroškov postopka so tudi sodne takse. Sodišče je tožnikov strošek sodne takse posebej naložilo v plačilo tožencu. Izhajalo je iz določbe 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.), da mora takso stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotna stranka. Očitno je štelo, da je tožnik v sporu uspel. Sama ustavitev postopka v posledici umika tožbe ne pomeni uspeha v postopku. Kot uspeh bi se lahko štelo umik tožbe v posledici izpolnitve zahtevka, do česar pa prav tako ni prišlo. S sklenitvijo nove poravnave niti smiselno ni prišlo do razveljavitve predhodne poravnave. Sploh pa je tudi za odločitev o tem delu stroškov postopka ključno, da tožnik na podlagi skladnih navedb strank sam krije svoje stroške postopka.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (3. točka 165. člena ZPP). Okoliščina, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, za oblikovanje tovrstnega izreka ni pomembna.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženec je za sestavo pritožbe priglasil 750 točk, tožnik za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk. Stranki očitno ne štejeta, da bi se omenjeni dogovor iz poravnave z dne 19. 4. 2021 nanašal tudi na stroške pritožbenega postopka. Glasi se tako: ''S plačilom zneska 5.800,00 EUR so vse odprte terjatve med pravdnima strankama poravnane in nobena stranka druga do druge iz naslova delovnega razmerja ali morebitnega drugega naslova ne more zahtevati ničesar.'' Ne glasi se na stroške sodnih postopkov. Stranki sta le glede stroškov prvostopenjskega postopka skladno izjavili, da se nanašajo na ta dogovor iz poravnave. Tega ni možno sklepati tudi za stroške pritožbenega postopka, ki ob sklepanju dogovora niti še niso nastali. Zato se tožencu kot potreben strošek za pritožbo prizna 250 točk (upoštevaje izpodbijano vrednost stroškovne odločitve - v skladu s 4. točko Tarifne številke 15 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 186,66 EUR, skupaj s sodno takso (16,40 EUR) pa 203,06 EUR, medtem ko tožnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).