Jedro

Dejstvo, da je bilo delovno mesto tožnice "združeno z drugim delovnim mestom", še ne pomeni, da ni obstajala potreba po ukinitvi tožničinega delovnega mesta oz. da ni prišlo do zmanjšanja posameznih nalog, ki jih je pri tem opravljala tožnica. Tudi v primeru ukinitve nekega delovnega mesta to še ne pomeni, da so ukinjene oz. v organizaciji nepotrebne vse naloge in opravila, ki so vezana na to delovno mesto. Celo običajno je, da nekatera od opravil določenega delovnega mesta, ki je sicer formalno ukinjeno, ostanejo potrebna še naprej in sicer v istem ali manjšem obsegu, ali da celo ostanejo potrebna vsa opravila, vendar v manjšem obsegu, lahko pa pride zgolj do situacije, da delodajalec delovni proces organizira drugače, zaradi česar je potrebno tudi drugačno oblikovanje delovnih mest.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 2.4.1998 in 13.5.1998 o prenehanju njenega delovnega razmerja, za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in jo razporediti na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti, povrniti pa tudi stroške postopka. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in predlaga njeno spremembo in ugoditev njenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, saj je bilo združeno z drugim delovnim mestom in ne zgolj ukinjeno. Prav tako meni, da pri razporejanju niso bili upoštevani kriteriji, skladno s programom reševanja. Res je bila njena delovna uspešnost ocenjena nižje kot uspešnost primerjalne delavke B.P., vendar pa ocenjuje postopek ugotavljanja uspešnosti kot subjektiven, kar potrjuje tudi izpoved priče Z.V.. Opozarja tudi na to, da je bila od 20.5.1996 do 24.8.1997 na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka, kar naj bi bil dodaten razlog za njeno nižjo oceno, hkrati pa je od 21.12.1998 ponovno na porodniškem dopustu.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi nepravilno izključuje ukinitev njenega delovnega mesta in "združitev tega delovnega mesta z drugim delovnim mestom".

Gre namreč za to, da tudi v primeru ukinitve nekega delovnega mesta to še ne pomeni, da so ukinjene oz. v organizaciji nepotrebne vse naloge in opravila, ki so vezana na to delovno mesto. Celo običajno je, da nekatera od opravil določenega delovnega mesta, ki je sicer formalno ukinjeno, ostanejo potrebna še naprej in sicer v istem ali manjšem obsegu, ali da celo ostanejo potrebna vsa opravila, vendar v manjšem obsegu, lahko pa pride zgolj do situacije, da delodajalec delovni proces organizira drugače, zaradi česar je potrebno tudi drugačno oblikovanje delovnih mest. Zato zgolj podatek, da je bilo delovno mesto tožnice "združeno z drugim delovnim mestom", še ne govori ničesar o tem, da ni obstajala potreba po ukinitvi tožničinega delovnega mesta oz. da ni prišlo do zmanjšanja posameznih nalog, ki jih je pri tem opravljala tožnica. Sicer tudi tožnica pravilno navaja, da tožena stranka ni izrečno izkazala tega, da je bilo njeno delovno mesto ukinjeno, saj le iz plana potrebnih kadrov za zapiralna dela v letih 1997 do 2000 pri toženi stranki dejansko izhaja, da ni več potrebe po delovnem mestu, na katerem je opravljala dela.

Ne glede na to, pa tožnica tudi sama navaja, da naj bi prišlo do združenja nalog njenega delovnega mesta z drugim delovnim mestom in ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je opravila s tožničinega delovnega mesta prevzela B.P.. Ker sta bili tožnica in B.P. razporejeni na delovna mesta, ki sta bili uvrščeni v V. tarifni razred in obe z ekonomsko srednjo šolo, je zato tožena stranka pravilno postopala, ko je pred določitvijo trajno presežnih delavcev obe delavki med seboj primerjala in kot prvi od kriterijev za določitev presežnih delavcev upoštevala delovno uspešnost. Na podlagi tega je bila tožnica kot manj ocenjena pravilno določena za trajno presežno delavko, pri čemer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene obeh delavk, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi izpovedi Z.V.. V nasprotju s pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta priča izpovedala prepričljivo o ocenjevanju, načinu ocenjevanja in razlogih za sprejete ocene. Iz njene izpovedi ne izhaja, da naj bi bila ocena odraz njene subjektivne nenaklonjenosti tožnici, temveč nasprotno, da dejansko odraža oceno njene delovne uspešnosti po posameznih kriterijih. Tožnica tudi ne konkretizira, v čem naj bi bila ocena po posameznih kriterijih napačna, zaradi česar pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v objektivnost te ocene.

Prav tako je za odločanje v konkretni zadevi nepomemben podatek, da je tožnica z 21.12.1998 ponovno nastopila porodniški dopust, saj ji je bila dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja izdana že 13.5.1998. Delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu sicer ne preneha nosečnici ali delavki v času odsotnosti z dela zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka (3. alinea 36.c čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), kar pa ne predstavlja popolne zaščite takšnih delavcev, saj pri njih pride le do tega, da jim 6-mesečni rok, po katerem jim preneha delovno razmerje, ne začne teči od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč ko se delavec vrne na delo (36. čl. ZDR). Prav glede na določbo 36.e čl. ZDR je tudi jasno, da se lahko odsotnost zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka upošteva le v primeru, če je delavec na takšnem dopustu v času, ko odločba o prenehanju delovnega razmerja postane dokončna, ne pa kasneje, pred koncem 6-mesečnega roka, ki je sicer začel teči že od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožnica v pritožbi ni zaznamovala.