Jedro

Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi sprejelo zamudno sodbo, opr. št. P 220/2021 z dne 21. 2. 2022, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.259,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2021 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi navajala, da sta pravdni stranki dne 7. 5. 2018 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka izročila toženi stranki denarno posojilo v višini 9.591,18 EUR, tožena stranka pa se je zavezala to posojilo vrniti najkasneje do 1. 6. 2021. Tožena stranka tožeči stranki iz naslova posojila po navedeni posojilni pogodbi ni vrnila preostanka kredita v višini 3.259,17 EUR. Poleg glavnice je tožeča stranka zahtevala še zakonske zamudne obresti, ki po njenem zahtevku znašajo 10 % letno. To tožbo je sodišče skupaj s pozivom, naj odgovori na tožbo v 30 dneh od njenega prejema in z opozorilom na posledice, če v danem roku odgovora ne bo vložila, vročilo toženi stranki. Toženec je tožbo s pozivom prejel 4. 10. 2021 in v danem roku, odgovora na tožbo ni vložil. Nato je sodišče prve stopnje, ker je zaključilo, da so podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo. V obravnavanem primeru iz dejanskih navedb v tožbi, ki jih sodišče ob opustitvi vložitve odgovora na tožbo s strani toženke ne preizkuša izhaja, da sta pravdni stranki dne 7. 5. 2018 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu posodil 9.591,17 EUR, pri čemer se je toženec posojeni znesek zavezal vrniti najkasneje do 1. 6. 2021. Toženec iz naslova posojila po navedeni posojilni pogodbi tožniku ni vrnil preostanka posojila v višini 3.259,17 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbene trditve o posojilu potrjuje 4. člen, po tožniku predložene posojilne pogodbe z dne 7. 5. 2018. Iz sporazuma o mirovanju posojilne pogodbe z dne 19. 8. 2020 izhaja, da dolg po navedeni posojilni pogodbi znaša še 3.259,17 EUR in miruje do 30. 4. 2021. Ker toženec opisanih tožbenih trditev ni oporekal, se je sodišče glede glavnice odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Materialnopravno podlago za odločitev pa je sodišče našlo v določilu prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino druge nadomestne stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino nadomestnih stvari istovrstne kakovosti. Ker toženec kot posojilojemalec tožniku kot posojilodajalcu v dogovorjenem roku ni vrnil enakega zneska denarja (prvi odstavek 540. člena OZ), je prišel s potekom roka v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, zato dolguje tudi zakonske zamudne obresti po 2. 6. 2021 dalje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku glavnico skupaj z 8 % zamudnih obresti, ker po drugem odstavku 378. člena OZ obrestna mera zamudnih obresti znaša 8 % letno, če poseben zakon ne določa drugače. Višina zakonskih zamudnih obresti je tako predpisana v višini najmanj 8 odstotnih točk, pri čemer sodišče še dodaja, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti od 1. 7. 2016 dalje znašala 8 odstotnih točk in se od tedaj dalje ni spreminjala. Zato je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo toženec. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Pritožbo podaja brez navajanja konkretnega pritožbenega razloga iz člena 338 ZPP. Navaja pa, da je dne 22. 10. 2021 s tožnikom kot upnikom sklenil novo posojilno pogodbo. Iz nje je razvidno, da se je upnik strinjal, da se pogodba, na podlagi katere je tožil prekine in postane nična. V veljavo pa stopi nova pogodba in obveza, da bo sodišče o tem obvestil in da se tožba prekine oziroma razveljavi. V tem času je plačal vse svoje obveznosti iz naslova nove pogodbe. Kot dokaz prilaga novo pogodbo in potrdila o plačilu. Predlaga, da se sodba razveljavi, ker so bile vse obveznosti, ki so v skladu s pogodbo z njegove strani poplačane.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pritožbenih trditev tožene stranke pa izhaja, da toženec smiselno uveljavlja ravno ta pritožbeni razlog, ker navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta z upnikom dne 22. 10. 2021 sklenila novo posojilno pogodbo, v kateri sta se strinjala, da se pogodba na podlagi katere je tožeča stranka tožila prekine in postane nična. Takšne trditve tako predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na to, da se zamudna sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je bil toženec opozorjen tudi v pravnem pouku, podanem v sodbi P 220/2021 z dne 21. 2. 2022. 6. Sodišče druge stopnje pa še ob reševanju te pritožbe ugotavlja, da predstavljajo navedbe tožene stranke v pritožbi takoimenovano pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo zamudno sodbo, ker toženec na tožbo ni odgovoril in je pri tem še ugotovilo, da so podani tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe in sicer, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor in da tožena stranka v roku iz člena 277 ZPP ni odgovorila na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik pa je kot dokaz svojih trditev predložil posojilno pogodbo z dne 7. 5. 2018 in se pri tem ni skliceval na eventuelno novo pogodbo z dne 22. 10. 2021. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni zmogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Na takšne okoliščine iz četrtega odstavka 286. člena ZPP pa se toženec v pritožbi ne sklicuje, zato kot je že obrazloženo, sodišče druge stopnje ne more upoštevati novih dejstev in novega dokaza, katerih toženec zaradi njegove pasivnosti v postopku na prvi stopnji ni navedel in predlagal. 7. Tako se izkaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, saj pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji, ki jih po prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe zahteva ta določba in sicer pravilna vročitev tožbe toženi stranki, odsotnost odgovora na tožbo, sklepčnost tožbe, to da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oz. s splošno znanimi dejstvi, in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdalo zamudno sodbo in v izpodbijanem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v točki I. izreka sodbe, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožnik navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar glede točke II. izreka, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku zavrnilo nima pravnega interesa do takšne pritožbe, ker je ta del odločitve sodišča prve stopnje v korist tožene stranke. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je storilo kakršnokoli bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, in na tako dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo, ki se nanaša na posojilno pogodbo in na posledice neizpolnitve posojilne pogodbe ter glede zakonskih zamudnih obrestih. Pri tem je pravilno uporabilo določbe člena 569 OZ, prvi odstavek člena 574 OZ in glede zamude določbo prvega odstavka 299. člena OZ in 378. člena OZ.

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.