Jedro

Nedopustnost posega v ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS se presoja glede na zahtevnost zadeve, število kaznivih dejanj, pravno in dejansko zapletenost zadeve ter ravnanje strank v postopku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je uveljavljal varstvo zaradi posega v ustavno pravico iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (1. točka izreka), s sklepom je na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) ter na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka).

V razlogih je glede 1. točke izpodbijane sodbe navedlo, da tožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi posega v omenjeno ustavno pravico, do katerega naj bi prišlo v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju, ki se vodi zoper njega zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, ker omenjeno sodišče (kljub temu, da je zoper njega odrejen pripor), ni razpisalo glavne obravnave. V tožbi zahteva, da sodišče ugotovi nezakonitost omenjenega dejanja ter mu prisodi stroške postopka v upravnem sporu. Po presoji sodišča prve stopnje se v obravnavani zadevi, ko naj bi šlo za poseg v ustavno pravico do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 23. člena ustave) ne presoja le čas, ki je potekel od vložitve obtožnice do razpisa glavne obravnave, ampak je treba upoštevati tudi ostale objektivne in subjektivne okoliščine, ki so v konkretnem primeru vplivale na (ne)razpis glavne obravnave, kot so število obdolžencev (sostorilcev), ravnanje strank v postopku (gladovna stavka enega izmed soobdolženih ter posledično njegovo slabo zdravstveno stanje). Zato je presodilo, da v obravnavani zadevi naj ne bi prišlo do nedovoljenega posega v tožnikovo omenjeno ustavno pravico, saj do zastoja postopka ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Tožnik v pritožbi, ki jo zoper izpodbijano sodbo vlaga zaradi kršitev pravil postopka, navaja, da niti tožena stranka niti zastopnik javnega interesa nista prerekala njegovega tožbenega zahtevka, zato naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določili ZUS. Odločitev naj bi bila pravno zmotna tudi zato, ker naj bi do posega v ustavno pravico iz 23. člena ustave vendarle prišlo. Nesposobnost soobdolženca (gladovna stavka) je sicer postala objektivna okoliščina, zaradi katere sodišče ni moglo razpisati in izvesti glavne obravnave, vendar na odločitev naj ne bi imela vpliva. Predlaga, da se njegovi pritožbi stroškovno ugodi.

Tožena stranka ter zastopnik javnega interesa v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Z določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) se vsakemu, ki mu je v skladu z ustavo in EKČP odvzeta prostost, zagotavlja pravica, da mu sodijo v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja, ali pa ga izpustijo.

Po pregledu listin v spisih pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se je v tožnikovi zadevi ravnalo v skladu z navedeno ustavno določbo in določbo EKČP in da njegova pravica do sojenja v razumnem roku ni bila prekršena.

Pri omenjeni presoji je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se kršitev ustavne pravice iz 23. člena ustave ne presoja le glede na čas, ki je potekel od uvedbe kazenskega postopka oziroma od vložitve obtožnice, temveč da je potrebno upoštevati tudi ostale okoliščine obravnavane zadeve, ki so vplivale na (ne)razpis glavne obravnave, kot so zahtevnost zadeve (število obdolžencev, število kaznivih dejanj, ki se obravnavajo), pravna, predvsem pa dejanska zapletenost zadeve ter predvsem ravnanje strank v postopku.

Ni sporno, da so bili v obravnavani zadevi formalni pogoji za razpis glavne obravnave glede na 284. člen ZKP izpolnjeni že 14.12.2004; toda tožnikov soobdolženec V. zaradi gladovne stavke, s katero je pričel 26.11.2004 ter posledično splošne oslabelosti, glede na mnenja izvedenca medicinske stroke (27.1.2005, 22.2.2005 ter 22.3.2005), ni bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi niti spremljati njenega poteka, tako da ne bi bila ogrožena njegova pravica do obrambe. Zaradi navedenih okoliščin (gladovne stavke enega izmed soobdolžencev ter posledično njegovega slabega zdravstvenega stanja), je prišlo do zastoja postopka, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku ni kršila, če je prvo glavno obravnavo razpisala 24.5.2005, ko se je zdravstveno stanje imenovanega soobdolženca (po mnenju njegove lečeče zdravnice), izboljšalo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo na omenjeni dejanski podlagi zavrnilo. Zato v pritožbi uveljavljani ugovori na odločitev nimajo vpliva.

Odločanje o zatrjevanem posegu je odločanje o pravici. Zato odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 23. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.