Jedro

Oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve, v konkretnem primeru institucionalnega varstva, je mogoča ob pogojih, ki jih določata ZSV in Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. V predmetni zadevi dejansko stanje glede obstoja oziroma neobstoja relevantnih pogojev ni bilo zadostno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi.

Izrek

Tožbi prvotožeče stranke se ugodi, odločba Centra za socialno delo št. 1223-33/2008 z dne 9. 2. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožba drugotožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne zahteva za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve institucionalno varstvo (domsko varstvo) za A.A. Iz obrazložitve je razvidno, da je B.B., skrbnik A.A., pri prvostopenjskemu organu dne 26. 11. 2008 vložil zahtevo za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve institucionalno varstvo (domsko varstvo) za ženo A.A. V zahtevi je bilo navedeno, da je A.A. nameščena v C. d.o.o. V C. je bila nameščena od 19. 9. 2008 do 6. 1. 2009. Prvostopenjski organ je 2. 2. 2009 s strani C. pridobil dogovor o plačilu oskrbnih stroškov, sklenjen med njim in oskrbovanko A.A., z dne 19. 9. 2008, iz katerega izhaja, da bo oskrbovanka A.A. hotelski gost v C. po programu zdravstvene nege, ki se hotelskim gostom izvaja z dovoljenjem Ministrstva za zdravje. Ugotovljeno je bilo, da C. za program zdravstvene nege ni pridobil koncesije na javnem razpisu, kar pomeni, da ne opravlja storitev socialnega varstva v okviru mreže javne službe (41.b člen Zakona o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 3/2007-UPB2, v nadaljevanju ZSV). Po merilih Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04, v nadaljevanju Uredba) se določajo oprostitve plačil za socialnovarstvene storitve, ki jih v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi opravi javni socialno varstveni zavod ali koncesionar. Iz navedenih razlogov je bila zahteva zavrnjena.

Pritožbeni organ je s sklepom združil pritožbo A.A., vloženo po zakonitem zastopniku B.B., in pritožbo D.D., vloženi zoper odločbo prvostopenjskega organa, in pritožbi zavrnil, saj je ugotovil, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Sklicuje se na 3. člen Uredbe, po katerem se določajo oprostitve plačil za socialno varstvene storitve, ki jih v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi opravi javni socialno varstveni zavod ali koncesionar, katerih cena je oblikovana v skladu s predpisano metodologijo, in za katere zakon ne določa, da so za upravičenca brezplačne. Pod pogoji iz prejšnjega odstavka se določajo oprostitve plačil med drugim tudi za institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena ZSV. A.A. se ni izvajala socialnovarstvena storitev institucionalnega varstva po 16. členu ZSV, glede plačila katerega bi se lahko odločalo o oprostitvah plačila po merilih Uredbe. Hkrati ni mogoče ugotoviti, da A.A. oziroma njen zakoniti zastopnik o tem nista bila obveščena, saj je jasno razvidno, da je zakoniti zastopnik A.A. B.B. podpisal dogovor o plačilu oskrbnih stroškov.

Tožnika navajata, da je prostor za A.A. v C. našla socialna delavka Psihiatrične bolnišnice E. ter da so bili obveščeni, da ima C. koncesijsko pogodbo z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter da bo razliko v višini cca 900,00 EUR povrnil Center za socialno delo F. Navedeno je povedal tudi direktor omenjenega hotela, zaradi česar je B.B. ob prisotnosti prič sina G.G. in hčerke D.D. pogodbo tudi podpisal. Navajata, da je direktor omenjenega hotela pojasnil, da za hotelske goste izvajajo tudi vodne terapije, kar pa ne pripada A.A., ker spada v institucionalno varstvo starejših na podlagi koncesijske pogodbe, in bi morali to doplačati, kar pa so odklonili. Tožbo vlagata, ker menita, da sta bila izigrana, ogoljufana ali pa je prišlo do nesporazuma. Iz diagnoz A.A. je razvidno, da ni potrebovala zdravstvene nege, pač pa samo institucionalno varstvo, kot ga ima od 5. 1. 2009 v Domu starejših občanov H. in kar je imela v C. Tožnika sta tožbo vložila na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je s sklepom opr. št. III Ps 2175/2009-7 z dne 6. 7. 2011 sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču RS v Ljubljani. Navedeno zadevo, ki je bila odstopljena Upravnemu sodišču RS v Ljubljani, je slednje prejelo 31. 8. 2011. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na dogovor o plačilu oskrbnih stroškov z dne 19. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je bila A.A. od 19. 9. 2008 dalje nameščena kot hotelski gost v C. po programu zdravstvene nege, ki se hotelskim gostom izvaja z dovoljenjem Ministrstva za zdravje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je ugotovilo, da je pristojno za odločanje, saj gre za spor med prvotožečo stranko kot zavezanko za plačilo storitve institucionalnega varstva in toženo stranko, ki je izdala dokončen upravni akt, s katerim je posegla v pravni položaj prvotožeče stranke ter za vprašanje zakonitosti takšnega akta.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve institucionalno varstvo (domsko varstvo) za A.A. Ni sporno, da je bila A.A. nameščena v C. od 19. 9. 2008 do 6. 1. 2009. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da C. ne opravlja storitev socialnega varstva v okviru mreže javne službe ter da ni pridobil koncesije na javnem razpisu (41.b člen ZSV). Iz navedenih razlogov in ob upoštevanju dne 19. 9. 2008 sklenjenega dogovora med omenjenim hotelom in oskrbovanko A.A., je prvostopenjski organ predmetno zahtevo zavrnil. Prvotožeča stranka pa navedeno odločitev izpodbija, sklicuje se, da so bili obveščeni, da ima C. koncesijo, dano s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kar naj bi potrdil tudi direktor omenjenega hotela, ter smiselno zatrjuje, da naj bi bile oskrbovanki A.A. v C. nudene storitve institucionalnega varstva.

Sodišče ugotavlja, da ugotovitev prvostopenjskega organa, da C. ni pridobil koncesije ter da ne opravlja storitev socialnega varstva po 41. b členu ZSV, nima podlage v upravnih spisih. Iz dopisa z dne 2. 12. 2008, ki ga je za C. poslal prvostopenjskemu organu direktor I.I., namreč izhaja, da C. opravlja dva programa za oskrbo bolnih in starejših in sicer: 1.) program zdravstvene nege z dovoljenem Ministrstva za zdravje; 2.) dom starejših na osnovi koncesijske pogodbe z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Do tega se prvostopenjski organ ni izrekel. Iz 41. b člena ZSV izhaja, da storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (1. odstavek). Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu (2. odstavek). Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo (3. odstavek). Iz 4. odstavka 100. člena ZSV izhaja, da na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo, v skladu z merili iz 3. odstavka. Iz 3. odstavka 100. člena ZSV pa izhaja, da Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev. Uredba predpisuje merila za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev ter način njihovega uveljavljanja (1. člen Uredbe). Iz 3. člena Uredbe izhajajo storitve, za katere se lahko uveljavljajo oprostitve. Iz 1. odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da se po merilih te uredbe določajo oprostitve plačil za socialno varstvene storitve, ki jih v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi (v nadaljnjem besedilu: storitve) opravi javni socialno varstveni zavod ali koncesionar (v nadaljnjem besedilu: izvajalec), katerih cena je oblikovana v skladu s predpisano metodologijo, in za katere zakon ne določa, da so za upravičenca brezplačne. Drugi odstavek 3. člena Uredbe določa, da se pod pogoji iz prejšnjega odstavka določajo oprostitve plačil za storitve, ki so naštete, med drugim tudi za institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena zakona. Iz 16. člena ZSV pa izhaja, da institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerim se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

Oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve, v konkretnem primeru institucionalnega varstva, je torej mogoča ob pogojih, ki jih določata ZSV in Uredba. V predmetni zadevi dejansko stanje glede obstoja oziroma neobstoja omenjenih pogojev po presoji sodišča ni bilo zadostno ugotovljeno. Kot že pojasnjeno, je protispisen zaključek prvostopenjskega organa, da C. nima koncesije za opravljanje storitev institucionalnega varstva. Sodišče se zato ne more izreči o tožbenih ugovorih prvotožeče stranke, ki se sklicuje, da je bila obveščena, da ima C. koncesijo za opravljanje storitev institucionalnega varstva in sklicevanja prvotožeče stranke, da je bila napotena v C. s strani socialne delavke Psihiatrične bolnišnice E. ter da so se z C. dogovorili za institucionalno varstvo za oskrbovanko A.A. Sodišču se postavlja vprašanje kakšna je bila prava volja pogodbenih strank ob sklenitvi dogovora z dne 19. 9. 2008, ki je temelj izpodbijane odločbe. Na navedeni dogovor se namreč sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ in ga navajata kot razlog, zaradi katerega je bila zahteva prvotožeče stranke zavrnjena. Vendar pa v postopku niso pojasnjene okoliščine v zvezi z navedenim dogovorom, ki se nanj sklicuje prvotožeča stranka, tako v pritožbi kot tudi v tožbi. Ves čas namreč zatrjuje, da je bilo dogovorjeno, da se bo A.A. nudilo institucionalno varstvo, ki naj bi se tudi dejansko izvajalo. Tako je ostalo nerazčiščeno vprašanje, po katerem programu so bile nudene storitve oskrbovanki A.A., prav tako niso ugotovljene okoliščine v zvezi s sklenjenim dogovorom. Zato dejansko stanje po presoji sodišča v zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno. Gre za relevantne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev, zato je preuranjena odločitev, da za oprostitev plačila spornih stroškov ni podlage v ZSV in Uredbi. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ ugotovil popolno dejansko stanje in resnično voljo pogodbenih strank, saj je od tega odvisna odločitev v tem sporu.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka navedenega člena, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K 2. točki izreka: Tožba drugotožeče stranke ni dovoljena. Drugotožeča stranka D.D. v postopku ni bila postavljena kot skrbnica A.A. in tudi ne kot plačnica storitev, za katere se uveljavlja oprostitev plačila v tem postopku. Zato ni izkazano, da bi se z izpodbijano odločbo kakorkoli poseglo v njen pravni položaj. Zato je bilo treba njeno tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.