13. 5. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Marjana Dornik Mlinarič, Senovo, ki jo zastopa Dušan Dornik ml., odvetnik v Krškem, na seji 13. maja 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 461/2021 z dne 12. 1. 2022 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1231/2021 z dne 17. 8. 2021 v zvezi z odločitvijo o primarnem zahtevku v delu II. točke izreka sodbe Okrožnega sodišča v Krškem št. I P 41/2020 z dne 25. 2. 2021 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je s toženo stranko (banko) 15. 7. 2007 sklenila kreditno pogodbo za znesek 140 tisoč švicarskih frankov z rokom vračila v 336 mesečnih anuitetah in z valutno klavzulo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila obveznosti. Kredit je bil najet pretežno zaradi poplačila neporavnanih zapadlih obveznosti več starejših kreditov in je bil zavarovan s hipoteko na nepremičnini v lasti pritožnice. Pritožnica je v upoštevnem primarnem delu zahtevka[1] zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnice zavrnilo. Kot ključno je obravnavalo vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti na temelju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) v zvezi z jasnostjo in razumljivostjo pogodbenih pogojev.[2] Ob tem se je sklicevalo tudi na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) in sodno prakso Vrhovnega sodišča.[3] Ugotovilo je, da je tožena stranka (banka) pritožnici enakovredno predstavila kredit v švicarskih frankih in v EUR ter ji pripravila informativni izračun. Glede na ugotovitve sodišča jo je tudi ustno seznanila s tečajnim in obrestnim tveganjem, ki ju je bila tožeča stranka pripravljena prevzeti zaradi ugodnejše obrestne mere. Sodišče se je oprlo tudi na besedilo kreditne pogodbe, kjer je bilo zapisano, da je banka pritožnico v celoti seznanila s tveganjem najetja kredita v tuji valuti. Pogodba je vsebovala tudi izjavo, da pritožnica to tveganje prevzema. Na določila pogodbe in tveganja je pritožnico opozoril tudi notar. Sodišče je zapisalo tudi, da je bila pritožnica že pred najetjem spornega kredita seznanjena z valutnim tveganjem, ker je predmetni kredit med drugim najela zaradi poplačila enega izmed kreditov z valutno klavzulo. Po presoji sodišča je pritožnica ob sklepanju pogodbe razumela, da zaradi nihanja tečaja lahko pride do spremembe kreditnih obveznosti, vendar tako drastičnih sprememb, kot so se zgodile, ni pričakovala. Na drugi strani po presoji sodišča tudi banka, ki sama iz valutnih razlik ni pridobivala koristi, ni mogla napovedati konkretnega gibanja tečaja. Ob tem je banka tudi sama nosila valutno (ter obrestno in kreditno) tveganje. Sodišče je zapisalo še, da se je obrestno tveganje za pritožnico razvijalo v pozitivni smeri, pri čemer njene težave v zvezi z odplačevanjem kredita niso bile posledice uresničitve tečajnega tveganja.

3.Naziranje pritožnice o nujnosti izdelave simulacij o tečajnih spremembah z ilustrativnim prikazom dejanskega tveganja je sodišče prve stopnje označilo za formalistično. Zavedanje bank o neomejenosti in nepredvidljivosti tečajnih sprememb po stališču sodišča ni imelo podlage v ugotovljenih dejstvih. Po naziranju sodišča je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v švicarskih frankih razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj franka, torej razmerje med EUR in frankom, lahko spremeni. Drugačno stališče je po naziranju sodišča v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja franka v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Sodišče je v obrazložitvi opozorilo, da je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe (15. 10. 2007) veljal Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 70/2000 in 41/04 – v nadaljevanju ZPotK). Ta je glede kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo določal le, da mora vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Določal je tudi splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). Sodišče je tako presodilo tudi, da je banka ob sklepanju pogodb ravnala v dobri veri, ker je izpolnila pojasnilno dolžnost, ravnala na podlagi ZPotK in pritožnici ponudila tudi kredit v EUR. Zato po presoji sodišča prve stopnje pogodbeni pogoj tudi ni bil nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13/EGS v zvezi s 24. členom ZVPot.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Pritožbenemu očitku pritožnice, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kako je banka tožnico seznanila s tveganjem, ni sledilo. Zanikalo je obstoj obveznosti banke, da bi jo morala ta seznaniti z dejansko uresničenim scenarijem gibanja valutnega para. Zapisalo je tudi, da je glede na velikost njenih dohodkov tožnica brez dvoma lahko vedela, da prevzema relativno hudo breme mesečne anuitete, tudi če se po več letih ne bi tako drastično povečala. Čeprav presoja nepoštenosti v primeru jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnjene pojasnilne dolžnosti) po naziranju pritožbenega sodišča ni potrebna, jo je slednje kljub temu opravilo. Pogoj vezanosti kredita na švicarski frank v skladu s to presojo ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Tak zaključek po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje okoliščina, da banka ni mogla predvideti razvoja tečaja, ki je v dobi odplačevanja kredita dejansko še močneje obremenil pritožnico. Ob tem je pritožbeno sodišče pomen pripisalo tudi okoliščini, da korist banke ni bila izkazana. Tudi sklicevanje na načelo socialne države v pravdi iz pogodbenega razmerja po naziranju pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnica se v ustavni pritožbi sklicuje na kršitev (drugega odstavka) 14. člena, 22., 23., 25. člena, 33. člena v zvezi s 67. členom in 35. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Prvostopenjsko sodišče naj bi v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti napačno izhajalo iz dokaznega bremena pritožnice. Izpolnjenost pojasnilne dolžnosti na podlagi standarda, ki ga je SEU vzpostavilo v zadevi Andriciuc, naj bi ostala neobrazložena. Pritožnica se v tej zvezi sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, C-609/19, z dne 10. 6. 2021. V tej zvezi se sodišči naj ne bi opredelili do poročil o finančni stabilnosti Banke Slovenije za leti 2005 in 2007, ki je posebej opozarjala na tveganost tovrstnih posojil. Pritožnica poudarja, da se od tožene stranke (tj. banke) ne pričakuje napovedovanje spremembe tečaja, ampak zgolj zavedanje tveganosti tovrstnih kreditov. Izraža tudi nestrinjanje z izhodiščem podrejene presoje nepoštenosti (tj. le v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti), ki naj bi neupravičeno izostala že v okviru zahtev Direktive 93/13/EGS. Opustitev glavne obravnave na pritožbeni stopnji naj bi po mnenju pritožnice pomenila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnica se sklicuje tudi na odstop od ustaljene sodne prakse.[4]

B.

6.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

7.Senat Ustavnega sodišča je v delu odločitve sodišč o primarnem zahtevku ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Zavrnitev podrednega zahtevka, ki se je glasil na razvezo pogodbe, ni predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo.

[2]Tudi četrti odstavek 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot).

[3]Sodišče se je sklicevalo na sklepe in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020.

[4]V ustavni pritožbi se pritožnica sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 251/2020 z dne 1. 2. 2021, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 755/2020 z dne 26. 3. 2021, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2384/2019 z dne 3. 6. 2020 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ips 877/2020 z dne 15. 12. 2020.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnice zavrnilo. Kot ključno je obravnavalo vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti na temelju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) v zvezi z jasnostjo in razumljivostjo pogodbenih pogojev.[2] Ob tem se je sklicevalo tudi na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) in sodno prakso Vrhovnega sodišča.[3] Ugotovilo je, da je tožena stranka (banka) pritožnici enakovredno predstavila kredit v CHF in v EUR ter ji pripravila informativni izračun. Glede na ugotovitve sodišča jo je tudi ustno seznanila s tečajnim in obrestnim tveganjem, ki ju je bila tožeča stranka pripravljena prevzeti zaradi ugodnejše obrestne mere. Sodišče se je oprlo tudi na besedilo kreditne pogodbe, kjer je bilo zapisano, da je banka pritožnico v celoti seznanila s tveganjem najetja kredita v tuji valuti. Pogodba je vsebovala tudi izjavo, da pritožnica to tveganje prevzema. Na določila pogodbe in tveganja je pritožnico opozoril tudi notar. Sodišče je zapisalo tudi, da je bila pritožnica že pred najetjem spornega kredita seznanjena z valutnim tveganjem, ker je predmetni kredit med drugim najela zaradi poplačila enega izmed kreditov z valutno klavzulo. Po presoji sodišča je pritožnica ob sklepanju pogodbe razumela, da zaradi nihanja tečaja lahko pride do spremembe kreditnih obveznosti, vendar tako drastičnih sprememb, kot so se zgodile, ni pričakovala. Na drugi strani po presoji sodišča tudi banka, ki sama iz valutnih razlik ni pridobivala koristi, ni mogla napovedati konkretnega gibanja tečaja. Ob tem naj bi banka tudi sama nosila valutno (ter obrestno in kreditno) tveganje. Sodišče je zapisalo še, da se je obrestno tveganje za pritožnico razvijalo v pozitivni smeri, pri čemer njene težave v zvezi z odplačevanjem kredita niso bile posledice uresničitve tečajnega tveganja.

3.Naziranje pritožnice o nujnosti izdelave simulacij o tečajnih spremembah z ilustrativnim prikazom dejanskega tveganja je sodišče prve stopnje označilo za formalistično. Zavedanje bank o neomejenosti in nepredvidljivosti tečajnih sprememb po stališču sodišča ni imelo podlage v ugotovljenih dejstvih. Po naziranju sodišča je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF, torej razmerje med EUR in CHF, lahko spremeni. Drugačno stališče je po naziranju sodišča v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Sodišče je v obrazložitvi opozorilo, da je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe (15. 10. 2007) veljal Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 70/2000 in 41/04 – v nadaljevanju ZPotK). Ta je glede kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo določal le, da mora vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Določal je tudi splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). Sodišče je tako presodilo tudi, da je banka ob sklepanju pogodb ravnala v dobri veri, ker je izpolnila pojasnilno dolžnost, in na podlagi ZPotK ter pritožnici ponudila tudi kredit v EUR. Zato po presoji sodišča prve stopnje pogodbeni pogoj tudi ni bil nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13/EGS v zvezi s 24. členom ZVPot.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V izhodišču je sprejelo upoštevnost Direktive 93/13/EGS v povezavi s sodno prakso SEU, ZVPot in ZPotK. Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Pritožbenemu očitku, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kako je banka pritožnico seznanila s tveganjem, ni sledilo. Zanikalo je obstoj obveznosti banke, da bi jo morala ta seznaniti z dejansko uresničenim scenarijem gibanja valutnega para. Zapisalo je tudi, da je glede na velikost njenih dohodkov tožnica brez dvoma lahko vedela, da prevzema relativno hudo breme mesečne anuitete, tudi če se ta po več letih ne bi tako drastično povečala. Čeprav presoja nepoštenosti v primeru jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnjene pojasnilne dolžnosti) po naziranju pritožbenega sodišča ni potrebna, jo je slednje kljub temu opravilo. Pogoj vezanosti kredita na CHF v skladu s to presojo ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Tak zaključek po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje okoliščina, da banka ni mogla predvideti razvoja tečaja, ki je v dobi odplačevanja kredita dejansko še močneje obremenil pritožnico. Ob tem je pritožbeno sodišče pomen pripisalo tudi okoliščini, da korist banke ni bila izkazana. Tudi sklicevanje na načelo socialne države v pravdi iz pogodbenega razmerja po naziranju pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnica se v ustavni pritožbi sklicuje na kršitev (drugega odstavka) 14. člena, 22., 23., 25. člena, 33. člena v zvezi s 67. členom in 35. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Prvostopenjsko sodišče naj bi v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti napačno izhajalo iz dokaznega bremena pritožnice. Izpolnjenost pojasnilne dolžnosti na podlagi standarda, ki ga je SEU vzpostavilo v zadevi Andriciuc, naj bi ostala neobrazložena. Pritožnica se v tej zvezi sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021. V tej zvezi se sodišči naj ne bi opredelili do poročil o finančni stabilnosti Banke Slovenije za leti 2005 in 2007, ki sta posebej opozarjali na tveganost tovrstnih posojil. Pritožnica poudarja, da se od tožene stranke (tj. banke) ne pričakuje napovedovanja spremembe tečaja, ampak zgolj zavedanje tveganosti tovrstnih kreditov. Izraža tudi nestrinjanje z izhodiščem podrejene presoje nepoštenosti (tj. le v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti), ki naj bi neupravičeno izostala že v okviru zahtev Direktive 93/13/EGS. Opustitev glavne obravnave na pritožbeni stopnji naj bi po mnenju pritožnice pomenila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnica se sklicuje tudi na odstop od ustaljene sodne prakse.[4]

6.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-232/22 z dne 13. 5. 2024 ustavno pritožbo v delu odločitve sodišč o primarnem zahtevku sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sprejemu obveščeno Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

7.Nasprotna udeleženka meni, da pritožnica napada predvsem uporabo materialnega prava in izpodbija dejansko stanje. Opozarja, da sta sodišči sprejeli izhodišče, da je dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, ki sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, na banki. Poudarja, da morebitna kršitev ali nepravilna uporaba prava Evropske unije sama po sebi ne pomeni kršitev Ustave, saj se na enak način kot pri uporabi nacionalnega prava v okviru presoje kršitve 22. člena Ustave presoja, ali je šlo za arbitraren odstop od sodne prakse, neobrazloženost ali očitno napačnost sodbe.[5] Navaja, da sta sodišči materialnopravno izhodišče glede pojasnilne dolžnosti oblikovali s sklicevanjem na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Četudi bi sodišči zavzeli napačno materialnopravno stališče, ki bi vsebino pojasnilne dolžnosti razlagalo premilo (v smislu bremena banke), to ne bi pomenilo kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave, saj ta ne jamči materialnopravno pravilne odločitve. Smiselno enako navaja tudi v zvezi z načelom dobre vere. Vsebina, ki sta jo sodišči pripisali pojasnilni dolžnosti tudi sicer naj ne bi bila v nasprotju z Ustavo. Meni, da sta se sodišči opredelili tudi do (sicer po naziranju nasprotne udeleženke pravno neupoštevnega) gradiva Banke Slovenije. Ker se je pritožbeno sodišče strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in ni ugotovilo procesnih kršitev, tudi ni bilo dolžno razpisati pritožbene obravnave. Nasprotna udeleženka predlaga, naj Ustavno sodišče pritožnici naloži plačilo stroškov z ustavno pritožbo.

8.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici. Ta vztraja pri ustavni pritožbi, ponazarja razvoj nihanja tečaja ter ponavlja, da sodišči pojasnilne dolžnosti nista obrazložili.

B.

9.V ustavni pritožbi pritožnica med drugim v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave uveljavlja tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v zvezi s standardom pojasnilne dolžnosti. Slednjega povezuje tudi s presojo nepoštenosti. Senat Ustavnega sodišča je zato opravil presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

10.Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[6] Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb,[7] vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ob sprejetem izhodišču Direktive 93/13/EGS mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,[8] ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.[9] Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnice svojo presojo omejilo[10] na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava Evropske unije, ki sta ga kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli tudi sodišči v pravdnem postopku. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti).[11]

11.Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS[12] ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.[13] Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost.[14] Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.[15] Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe.[16] Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.[17] Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.[18] Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti.[19] Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe.[20] Kreditodajalec mora torej glede na sodno prakso SEU v sklopu pojasnil valutnega tveganja pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

12.Ustavno sodišče je o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-14/21 je ustavni pritožbi ugodilo, enako je storilo tudi v kasnejših odločbah št. Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023 in št. Up-810/20 z dne 4. 1. 2024. Obe sodišči sta v obravnavanem primeru jasno sprejeli upoštevnost meril Direktive 93/13/EGS za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (kredita v tuji valuti). Iz obrazložitve izpodbijanih odločitev ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri pritožnici moglo in moralo povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedala tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da se je morala in mogla konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ne gre torej za zahtevo, ki bi zahtevala prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja kreditne pogodbe dejansko uresničil. Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU pa je očitno, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja (s strani notarja). Tudi dejstvo, da je pritožnica predhodno že sklenila podoben pravni posel z valutno klavzulo, ne more utemeljiti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, pri čemer iz obrazložitve ni mogoče razbrati, da je bila pojasnilna dolžnost v zvezi s predhodnim poslom sploh izpolnjena. Enako velja tudi za subjektivne okoliščine konkretne pritožnice ali njeno ravnanje po sklenitvi kreditne pogodbe v zvezi z odplačevanjem (drugih) obveznosti. Ugotovljeni nižji dohodki pritožnice kvečjemu še toliko bolj utemeljujejo skrbnost banke v predpogodbeni fazi v zvezi z zahtevanimi pojasnili. Glede na navedeno sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo v ključnem delu presoje, s čimer je kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnice v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse SEU ni izpolnjen. S tem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Sodbi je v izpodbijanemu delu razveljavil in vrnil v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Krškem (1. točka izreka). Ker je senat Ustavnega sodišča sodni odločbi v izpodbijanem delu razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

13.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato o predlogu nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Zavrnitev podrednega zahtevka, ki se je glasil na razvezo pogodbe, ni predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo.

[2]Tudi četrti odstavek 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot).

[3]Sodišče se je sklicevalo na sklepe in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020.

[4]V ustavni pritožbi se pritožnica sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 251/2020 z dne 1. 2. 2021, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 755/2020 z dne 26. 3. 2021, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2384/2019 z dne 3. 6. 2020 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ips 877/2020 z dne 15. 12. 2020.

[5]Nasprotna udeleženka se sklicuje na S. Nerad, Recepcija prava Evropske unije v nacionalno ustavno pravo: Ustavno sodišče med pravo Evropske unije in Ustavo, v: I. Kaučič, Pomen ustavnosti in ustavna demokracija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2012, str. 385.

[6]Prav tam.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[8]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90.–103. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točko obrazložitve, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, predvsem 15.–21. točko obrazložitve.

[10]Pri tem senat Ustavnega sodišča opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Sodba SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, C-448/17, z dne 20. 9. 2018, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, se ni nanašala na kredit v tuji valuti.

[12]Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018, 74., 75. in 78. točka obrazložitve (v nadaljevanju zadeva OTP), združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih senat Ustavnega sodišča v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[13]Prim. sodbo SEU v zadevi Andriciuc, 47. točka obrazložitve.

[14]Sodbi SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[15]Sodba SEU v zadevi Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo SEU v zadevi OTP, 74. točka obrazložitve in tam navedeno sodno prakso.

[16]Prim. sodbe SEU v zadevah Andriciuc, 50. točka obrazložitve, in OTP, 75. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 50. in 51. točka obrazložitve.

[17]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

[18]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[19]Prim. sodbo SEU v zadeji OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadeji A. S. A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve.

[20]Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 53. točka obrazložitve.