Jedro

V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Republike Slovenije, Ministrstvo ..., z dne 17. 8. 2012 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisija ..., z dne 10. 10. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.174,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki (pravilno: tožniku) pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila premestitev tožnika izvedena ob upoštevanju veljavne delovnopravne zakonodaje, zlasti pa 147. člena ZJU. Delovne potrebe v A. centru (v nadaljevanju pritožba uporablja kratico A.) Policijske uprave B. (v nadaljevanju pritožba uporablja izraz PU B.) je kot priča pojasnil C.C.. V obrazložitvi sklepa o premestitvi z dne 17. 8. 2012 je naveden razlog premestitve, in sicer so to delovne potrebe organa oziroma ocena predstojnika o zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, to pa je eden od taksativno naštetih razlogov za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Vprašanje smotrnosti je izrazito v domeni delodajalca. Tožena stranka je upoštevala pogoje za premestitev tožnika, v tem sporu pa je dokazovala in tudi dokazala, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Eden izmed bistvenih razlogov za sklenitev dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja in kasnejšo premestitev tožnika je bil ta, da bi po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po določilih ZUJF šestim javnim uslužbencem A. PU B. po projektu „...“, A. izgubil sedem zasedenih delovnih mest, kar bi resno ogrozilo izvajanje nekaterih konkretnih delovnih procesov. Zato je bilo treba zagotoviti čim večjo popolnjenost policijskih inšpektorjev. Tožnik je bil za to delo primeren. Tožnik je ves čas vedel, da bo z njim sklenjen dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja za delovno mesto policijski inšpektor v A. PU B. zaradi delovnih potreb in se je s tem tudi strinjal, saj je dogovor podpisal. V nasprotnem primeru sploh ne bi prišlo do dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, ampak bi tožniku delovno razmerje prenehalo v skladu z določbami ZUJF. Že iz same vsebine predloga za premestitev in vsebine dogovora je mogoče sklepati, da je bilo tožniku podaljšano delovno razmerje prav zaradi nemotenega delovnega procesa celotne PU B. in ne samo Policijske postaje D.. Delovno mesto komandirja policijske postaje pa že zaradi same narave dela ne more biti kar ukinjeno, saj mora nekdo voditi policijsko postajo. Sodišče prve stopnje napačno povzema izpoved priče E.E.. V 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je priča izpovedala, da premestitev tožnika ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki. Priča pa je v resnici izpovedala, da je šlo pri premestitvi tožnika za izjemo od danih usmeritev in priporočil. Izpovedala je tudi, da so se v A. PU B. v danem trenutku soočali s pomanjkanjem kadra, predvsem določenega profila in da je zaradi izkazanih realnih delovnih potreb v A. PU B. bila sprejeta odločitev, da se s tožnikom sklene dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, saj je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče E.E.. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je navedena priča izpovedala, da premestitev tožnika ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zapisalo, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

6. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka s pritožbo sodišču prve stopnje ne očita. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje „minimalno težo pripisalo dokazom, ki so govorili v prid tožene stranke“, pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija sklep Policije z dne 17. 8. 2012, s katerim je bil s 1. 9. 2012 premeščen na delovno mesto policijskega inšpektorja v A.(A.) Policijske uprave B. (PU B.), in sklep Komisije za pritožbe z dne 10. 10. 2012, s katerim je bila njegova pritožba zoper sklep o premestitvi zavrnjena. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik zasedal delovno mesto komandirja Policijske postaje D. (PP D.) in da je ob uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) dne 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker bi tožniku tako v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, sta s toženo stranko kot delodajalcem dne 16. 7. 2012 sklenila dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je dejansko obstajala potreba po dotedanjem tožnikovem delu komandirja PP D., saj to delovno mesto tudi ni bilo ukinjeno. Hkrati je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi v A. PU B. obstajala kakšna potreba po delu, zaradi katere bi bila tožnikova premestitev nujna.

9. Pravno podlago tega spora predstavlja 246. člen ZUJF, ki v prvem in drugem odstavku med drugim določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF (tj. 31. 5. 2012) izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine /.../, pogodba o zaposlitvi preneha veljati, in sicer na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona. Javnemu uslužbencu pa ne glede na navedeno po tretjem odstavku 246. člena ZUJF pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati še določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki urejajo premestitev (členi 147 do 152b). Tožnik je bil premeščen s sklepom tožene stranke, saj ponujenega aneksa ni želel podpisati, zato je poleg splošnih pogojev iz 147. člena ZJU potrebno upoštevati še pogoje za premestitev zaradi delovnih potreb iz 149. člena ZJU.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa o premestitvi z dne 17. 8. 2012 (A8) izhaja, da se tožnika premesti zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, natančneje pa so razlogi za premestitev opredeljeni v sklepu komisije za pritožbe z dne 10. 10. 2012 (A10). V obrazložitvi tega sklepa je navedeno, da bo več javnim uslužbencem v A. prenehalo delovno razmerje, med drugim tudi dvema policijskima inšpektorjema, delo tožnika v A. pa bi prispevalo k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu PU B. glede na tožnikove izkušnje. Ker v navedenih odločbah nikjer ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu komandir PP ni več potrebno, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Iz istega razloga je nepotrebno ugotavljanje sodišča prve stopnje, ali je prišlo do ukinitve delovnega mesta komandir PP D. pri toženi stranki in ali ter kdaj je prišlo do zaposlitve drugega javnega uslužbenca na tem delovnem mestu. Prav tako je povsem nepomembno, s kakšno oceno je bilo ocenjeno tožnikovo delo komandirja PP D.. Pri odločitvi o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo tudi dejstvu, da so pri toženi stranki obstajala navodila, v skladu s katerimi morajo premestitve potekati z regionalnega na lokalni nivo in ne obratno. Premestitev tožnika v obratni smeri zgolj zaradi tega še ne more biti nezakonita oziroma nepravilna.

11. Pritožba utemeljeno izpostavlja izpoved priče C.C., ki jo je sodišče prve stopnje brez konkretnih razlogov označilo za neverodostojno. Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki, ob dodatni ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve.

12. Sodišču prve stopnje manjkajo tudi ugotovitve o tem, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Ob tem je dodati, da iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja (A7) niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu, tj. na delovnem mestu komandirja PP D.. V tej zvezi bi lahko bil relevanten tudi predlog za premestitev z dne 11. 7. 2012 (B4), do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj je bil ta predlog podan še pred sklenitvijo dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja dne 16. 7. 2012. 13. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju zgornjih stališč pritožbenega sodišča ponovno odločati o postavljenem tožbenem zahtevku in v zvezi s tem odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je do premestitve tožnika na delovno mesto policijski inšpektor v A. PU B. prišlo zaradi delovnih potreb. Pri tem bo moralo dokazno oceniti izvedene listinske dokaze, med drugim tudi predlog za premestitev z dne 11. 7. 2012 (B4), in izpoved priče. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožba na razveljavitev odločb delodajalca ni ugotovitvena ampak oblikovalna(1) , zato se pravni interes tožnika za vložitev tožbe domneva in ga sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno posebej ugotavljati.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 246/2000 z dne 8. 11. 2000.