Jedro

Tožena stranka je navedla, da se tožnik nima kam vrniti in je obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, vendar ni navedla svojih razlogov zakaj zaključuje, da kljub temu niso podani pogoji za priznanje humanitarnega azila. Tudi v tem delu odločbe tožene stranke, po presoji sodišča, ni mogoče preizkusiti, še posebno, ker tožena stranka sama navaja, da bo po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil in zato tožena stranka v svoji obrazložitvi sama s seboj prihaja v nasprotje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-12/236-526/2004/1 z dne 31. 8. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v sedmih dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji in na zaslišanju povedal, da v Liberiji vlada vsesplošno pobijanje, uporniki so mu pred njegovimi očmi ubili očeta in mater. Uporniki so ga večkrat želeli mobilizirati v svoje enote, vendar se ni želel vključiti, vladni vojaki pa ga niso iskali. Če bi se vrnil, bi ga uporniki ubili. Tako tožnik utemeljuje svojo prošnjo na podlagi strahu zaradi vojnega stanja, ki naj bi vladalo v njegovi izvorni državi, v aprilu letos naj bi mu uporniki ubili oba starša, sedaj pa se boji za svoje življenje. Tožena stranka ugotavlja, da se izjave tožnika ne skladajo. Pri podaji prošnje je povedal, da so ga uporniki večkrat želeli mobilizirati v svoje enote, enako tudi vladne enote, na zaslišanju pa je povedal na vprašanje ali je imel kakšne težave s strani upornikov ali vlade, da se ne spominja. Tožena stranka je preverila skladnost tožnikovih izjav z informacijami, ki izhajajo iz objektivnih poročil s poudarkom na situaciji v A, to je v mestu, iz katerega tožnik prihaja. Tožena stranka je ugotovila, da je vojna v Liberiji od leta 1991 terjala več kot 200.000 življenj in več kot milijon ljudi je razseljenih v begunskih centrih sosednjih držav. Iz Poročila US Department of State, junij 2004, Liberija, izhaja, da je v tej državi vzpostavljena mirovna operacija Združenih narodov in da je do junija 2004 misija Združenih narodov v Liberiji (UNMIL) razorožila večino bivših bojevnikov. Nadalje povzema, da je relativno stabilna situacija v zadnjih mesecih, vključno z razorožitvenim procesom, vplivala na izboljšanje humanitarnega položaja in olajšala dostop agencijam do prej nedostopnih področij. Iz Poročila britanskega Home Office, Liberija, april 2004, izhaja, da so se uporniki in vladne sile umaknile iz A in dovolile mirovnim silam, da delujejo znotraj mesta. Nadalje navaja, da UNHCR ne bo prisilil nobenega begunca, da se vrne domov, vračanje je prostovoljno in se bo začelo oktobra in trajalo do leta 2007. Od podpisa mirovnega sporazuma v avgustu 2003 se je v Liberijo iz zahodne Afrike spontano vrnilo okrog 50.000 beguncev. Tožena stranka ugotavlja, da so izjave tožnika neskladne z informacijami pridobljenimi iz objektivnih poročil. Dvomljive so v delu, v katerem tožnik govori o uporniški skupini katere pripadniki naj bi mu aprila letos ubili starše. Upoštevaje poročila naj bi v Liberiji delovali uporniški skupini LURD in MODEL, pripadniki ULIMO pa so sodelovali med prvo državljansko vojno, ki je bila končana leta 1996, sedaj pa je ta organizacija razpuščena. Tožena stranka je zato v tem delu tožnikovih navedb v dvomu. Tožnik je navedel, da so mu ubili starša v mesecu aprila, tožena stranka pri tem meni, da je prišlo do neskladja z objektivnimi poročili glede datuma, ko naj bi tožniku ubili starše. Iz poročil pa izhaja, da se je aprila 2004 notranji nesporazum med lokalnimi bojevniki v B in bojevniki LURD-a iz A stopnjeval do oboroženega spopada in se je končal s posredovanjem enot UNMIL. Tožena stranka navaja, da ta spopad ni bil napad upornikov na stanovanja civilistov, temveč je šlo za boje med uporniki samimi, in sicer lokalnimi uporniki iz B in bojevniki LURD iz A. V kolikor bi prišlo do dogodka, kot ga opisuje tožnik, bi bilo to gotovo omenjeno v enem izmed poročil. Do vsesplošnega pobijanja v Liberiji ne prihaja, so pa še vedno prisotni posamezni incidenti, vendar iz poročil izhaja, da predvsem zaradi bojev v vodstvu LURD. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov razlog za odhod iz Liberije, to je, da so mu ubili starše in da naj bi bil ogrožen s strani upornikov, ki naj bi ga v primeru vrnitve ubili, neskladen z informacijami pridobljenimi iz objektivnih poročil. Tožena stranka dvomi v verodostojnost celotne njegove zgodbe, zaradi kontradiktornosti izjav podanih pri podaji prošnje in na zaslišanju. Izjave tožnika so neskladne z dostopnimi informacijami kot tudi same s seboj. V mesecu, v katerem naj bi mu v napadu na A ubili mamo in očeta, namreč napadov na civiliste ni bilo več, vojna je bila končana in situacija v A je bila mirna. Posamezni incidenti, ki so navedeni v poročilih, pa ne kažejo na to, da bi bila izpoved tožnika resnična. V zvezi z uporniki ULIMO, ki naj bi ga ogrozili, pa tožena stranka navaja, da iz poročil izhaja, da so razpuščeni. Prav tako obstaja neskladje, saj je pri podaji vloge navajal, da so ga uporniki novačili, na zaslišanju pa, da z njimi ni imel nobenih težav. Tožena stranka zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila določenih v Ženevski konvenciji, ker v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Glede humanitarnega azila pa tožena stranka navaja, da mu subjektivnega strahu ni uspelo dokazati v takšni meri, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožnik ni mladoletna oseba in samo dejstvo, da je brez staršev, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Tudi dejstvo, da nima kje živeti, ne more predstavljati razlogov, zaradi katerih bi bila ogrožena njegova varnost in fizična integriteta. Glede na trenutno humanitarno situacijo v Liberiji, v kateri se je končala 14 let trajajoča državljanska vojna in da se begunci vračajo samo prostovoljno in da tožnik v matični državi nima nikogar in se nima kam vrniti in je obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, bo tožena stranka po pravnomočno končanem azilnem postopku v skladu z 61. členom Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) po uradni dolžnosti začela postopek za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Hkrati je odločila, da mora na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik je iz strahu pred preganjanjem zapustil Liberijo, v katero se ne more vrniti, saj bi bil v primeru vrnitve resno ogrožena njegova osebna varnost in življenje. Tožena stranka na podlagi pridobljenih virov ugotavlja splošno stanje v Liberiji in tožnik navaja, da tudi iz poročil, ki jih je tožena stranka preučila izhaja, da je bila vojna v Liberiji ena izmed najbolj krvavih in terjala več kot 200.000 življenj. Razmere so še vedno negotove in to potrjuje tudi dejstvo, da je za vzdrževanje miru in varnosti potrebna prisotnost mirovnih sil Združenih narodov. V Liberiji deluje več uporniških gibanj. Bivši liberijski predsednik radijske korporacije je ustanovil ULIMO, njegovi člani so postali direktna tarča Taylorjeve skupine NPFL. Pripadniki bojevniške skupine ULIMO so se skupaj z lojalističnimi skupinami predsednika S. K. Doe združili v organizacijo LURD, poleg tega pa tudi deluje uporniško gibanje za demokracijo v Liberijo (MODEL). Uporniški skupini LURD in MODEL ne spoštujeta mirovnega sporazuma, žrtve oboroženih spopadov pa so predvsem nedolžni civilisti. Humanitarni delavci v A poročajo, da se po liberijskih mestih in vaseh klati veliko število nediscipliniranih in pijanih oboroženih upornikov, zato je težko reči, kateri uporniški skupini kdo pripada. Razumljivo je zato, da tožnik ni povsem prepričan pripadniki katere uporniške skupine so mu ubili starša. Poleg tega pa uporniki nimajo posebnih uniform. Varnostna situacija v A se sicer izboljšuje, vendar je mesto zaradi vojne še vedno razdejano. Tudi UNMIL in civilna policija Združenih narodov nista zmožni odgovoriti in zaustaviti valov nasilja. Aprila 2004, ko sta bila tudi tožnikova starša, se je nesporazum med lokalnimi bojevniki iz B in bojevniki LURD iz A stopnjeval do oboroženega spopada, ki se je končal šele s posredovanjem enot UNMIL. Ne drži zato trditev tožene stranke, da o nedolžnih žrtvah spopadov med uporniki ni nobenih poročil. Tožnik se sklicuje na vir, ki ga v tožbi navaja. Za tožnika razmere v kraju, od koder prihaja, zanj osebno niso varne. Uboj staršev ter posredno preganjanje zaradi vere pomenijo individualizacijo preganjanja tožnika. Grozodejstva so ga močno pretresla, posledica je huda travmatiziranost in vrnitev v matično državo bi pomenila hudo nevarnost za tožnikovo duševno integriteto, ker je mogoče z veliko verjetnosti trditi, da bi se ta povečala. Vrnitev bi ogrozila tožnikovo osebno varnost v vseh pogledih, tako fizično kot duševno integriteto. Tožnik je povedal, da sta njegovo versko prepričanje in dejstvo, da je bil oče pripadnik vladnih enot NPFL, glavna razloga za njegovo preganjanje. Tožnik je katolik in njegovo versko prepričanje mu preprečuje, da bi sodeloval v skupinah, ki ogrožajo človeka in njegovo življenje, ker je to moralno in etično nedopustno. Ne drži trditev tožene stranke, da tožnik zaradi svoje vere ni bil preganjan. Šlo je za posredno preganjanje zaradi vere. Z obvezno pridružitvijo kakšni izmed uporniških skupin ali vladni skupini bi bil prisiljen ravnati v nasprotju s svojim verskim prepričanjem. To pomeni kršitev njegovih pravic do svobode odločanja ter svobode veroizpovedi. Tožena stranka je pri ugotavljanju dejanskega stanja preverjala samo splošno situacijo v tožnikovi matični državi, ni pa preverjala ali je vrnitev za tožnika osebno varna. S tem je kršila določilo 4. odstavka 24. člena ZAzil. Prav tako je bilo kršeno določilo 1. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožniku ni bila dana možnost, da obrazloži svoje različne navedbe in s tem zavaruje in uveljavi svoje pravice. Pri tem opozarja, da tožnik zelo težko razume določena vprašanja zaradi slabega znanja angleškega jezika ter posledično nerazumevanja s prevajalcem. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali so pri tožniku podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in se ni opredelila do kriterijev za pridobitev takšnega azila. Navaja, da tožena stranka prihaja v nasprotje sama s seboj, ko ugotavlja, da je humanitarna situacija po pred kratkim končani 14-letni vojni v Liberiji katastrofalna in da se begunci vračajo samo prostovoljno in da bi bil tožnik, ki v matični državi nima nikogar in se nima kam vrniti, obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, kar bi lahko ogrozilo njegovo varnost ali fizično integriteto, to pa je v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po drugi strani pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila. Tudi vrnitev tožnika bi predstavljala kršitev temeljnih človekovih pravic, načela nevračanja. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni in ugodi njegovi prošnji oziroma da se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik tudi predlaga oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da so uporniki v aprilu 2004 pred njegovimi očmi ubili očeta in mater, v državi vlada vsesplošno pobijanje, po veri je katolik in se ni vključil v nobeno vojaško organizacijo. V tožbi tožnik navaja, da sta njegovo versko prepričanje, to da je katolik in dejstvo, da je bil oče pripadnik vladnih enot NPFL, glavna razloga za njegovo preganjanje.

Tožena stranka zaključuje, da tožnik v izvorni državni ni bil preganjan zaradi razlogov določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Hkrati tudi zaključuje, da so njegove izjave pri podaji prošnje ter kasneje na zaslišanju neskladne, prav tako pa tudi neskladne z informacijami pridobljenimi na podlagi objektivnih poročil. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik zaslišan 1. 7. 2004. Iz zapisnika izhaja pripomba uradne osebe, da tožnik zelo težko razume določena vprašanja in ne izhaja, da bi bil tožnik vprašan ali je bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi bile tožniku predočene njegove, po oceni tožene stranke, nasprotujoče si izjave in da bi lahko nato odgovoril oziroma te izjave pojasnil. Tožena stranka mora po določilih 6. odstavka 24. člena in 1. odstavka 33. člena ZAzil zagotoviti, da odločba temelji samo na podlagi celovite proučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil tožnika. Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora opraviti po potrebi tudi dodatna zaslišanja tožnika in preveriti predložene dokaze in obrazložitve tožnika. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka tožnika opozoriti na tiste dele njegove izjave, za katere misli, da so v nasprotju s podatki, ki jih je pridobila preko poročil, ki jih v izpodbijani odločbi tudi navaja. Po presoji sodišča zato v tem delu odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila materialnopravne podlage za svojo sprejeto odločitev.

Tožena stranka je tudi zaključila, da niso podani pogoji na strani tožnika za priznanje humanitarnega azila, obenem pa navaja, da bo po pravnomočno končanem azilnem postopku po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil. Tožena stranka je pridobila poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi in povzema stališča UNHCR, da ne bo ta organizacija prisilila nobenega begunca, da se vrne domov, vračanje bo prostovoljno in bo trajalo do leta 2007. Ob tem pa tožena stranka navaja, da je upoštevala trenutno humanitarno situacijo v Liberiji in da se v državi tožnik nima kam vrniti in da bo obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, vendar bo to tožena stranka upoštevala v drugem postopku po 61. členu ZAzil. Po presoji sodišča pa pri svojem zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za humanitarni azil, tožena stranka ni navedla in ocenila stanja v tožnikovi državi in tega ni povezala z razlogom, ki ga je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Tožena stranka je navedla, da se tožnik nima kam vrniti in je obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, vendar ni navedla svojih razlogov zakaj zaključuje, da kljub temu niso podani pogoji za priznanje humanitarnega azila. Tudi v tem delu odločbe tožene stranke, po presoji sodišča, ni mogoče preizkusiti, še posebno, ker tožena stranka sama navaja, da bo po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil in zato tožena stranka v svoji obrazložitvi sama s seboj prihaja v nasprotje.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. V ponovljenem postopku mora tožena stranka z dodatnim zaslišanjem tožnika razčistiti razlike med tožnikovo izpovedbo in navedbami v njegovi prošnji, prav tako se opredeliti do poročil UNHCR v zvezi z vračanjem beguncev in dejstva, da se begunci vračajo prostovoljno le iz držav, ki so v soseščini tožnikove izvorne države oziroma do vračanja tistih beguncev, ki se ne vračajo prostovoljno, in o zadevi ponovno odločiti.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.