Jedro

Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Poseben dajatveni zahtevek, po katerem naj bi toženci izstavili ustrezno listino, na podlagi katere se bodo lahko vpisali v zemljiško knjigo, ni potreben. Neutemeljen je obligacijski zahtevek, da so toženci dolžni dovoliti geometrsko odmero - parcelacijo spornega dela zemljišča. Nobene materialnopravne podlage ni za takšno obveznost tožencev.

Predmet izpodbijanega sodbenega izreka je nedoločen del parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke in tistih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. Tožniki bi morali tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 5. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek. V izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so tožeče stranke nerazdelno, vsaka do ene tretjine, pridobile lastninsko pravico s priposestvovanjem na delu parc. št. 311, k.o. H., v približni izmeri 125 m², ki je vpisana v vl. št. 144, k.o. H. ter meji na severovzhodu na parc. št. 314/1, k.o. H., ki poteka okoli 50 cm od hleva, na jugozahodu pa meji na parc. št. 310, k.o. H., kot je to označeno na načrtu parcele z dne 19. 10. 2007 Območne geodetske uprave Ljubljana, ki je sestavni del tožbenega zahtevka, s črno prekinjeno črto in rumeno pobarvano (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da so tožene stranke dolžne dovoliti geometrsko odmero - parcelacijo parc. št. 311, k.o. H., tako da bo del te parcele v približni izmeri 121 m², ki meji na severovzhodu na parc. št. 314/1, k.o. H., na severozahodu je meja vzporedna potegnjena črta do parc. št. 314/1, k.o. H., ki poteka okoli 50 cm od hleva, na jugozahodu pa meji na parc. št. 310, k.o. H., kot je to označeno na načrtu parcele z dne 19. 10. 2007 Območne geodetske uprave Ljubljana, ki je sestavni del tožbenega zahtevka, s črno prekinjeno črto in rumeno pobarvano (2. točka izreka). Tožene stranke so dolžne tožečim strankam izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo ta del kot nova parcela odpisal od vl. št. 144, k.o. H. in pripisal vl. št. 26, k.o. H., kjer se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožečih strank nerazdelno za vsakega do 1/3 (3. točka izreka). Tožene stranke so dolžne izstaviti dovoljenje za geometrsko odmero - parcelacijo v 15 dneh, po parcelaciji pa v nadaljnjih 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno listino, sicer bo sodba nadomestila dovoljenje za parcelacijo, kot tudi zemljiškoknjižno listino (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tretjetožena stranka dolžna tožečim strankam nerazdelno plačati 2.412,20 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (5. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tretjetoženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožečim strankam pa naloži, da tretjetoženki povrnejo pravdne stroške. Tretjetoženka vztraja, da sporni del parcele ne tožniki ne njihovi pravni predniki niso nikoli imeli v posesti, saj na spornem delu niso izvajali del, ki jih navajajo. Tožniki že dolgo časa ne živijo v H. in ne obdelujejo kmetije, območje pa je že dolgo zaraščeno, kar izhaja iz fotografij, ogleda in pričanja F. Š.. Le občasna "kraja" jabolk in sekanje podrtega drevesa v času, ko tretjetoženka, njen partner oziroma pravna prednica niso bili prisotni, tožnikom ne daje pravice sporno zemljišče priposestvovati. Mati toženih strank je do smrti v celoti obdelovala sporno zemljišče, kar sta potrdili tretjetoženka in M. P.. Zmotno je stališče sodišča, da za verodostojnost dogovora, ki naj bi ga sklenila A. J. in F. Š., ni pomembno ali ga je F. Š. podpisal ali ne. Ker le-ta dogovora ni podpisal, ta ni bil nikoli realiziran, zato je A. J. vseskozi kosila tudi sporni del, na katerem je imela apneno jamo. Niti lastniška posest niti dobra vera nista bili podani. Tudi v darilni pogodbi z dne 1. 3. 1983, na podlagi katere so tožniki pridobili lastninsko pravico na parc. št. 310, ni omembe spornega dela nepremičnine. Tožniki so vedeli, da dogovor med A. J. in F. Š. ni bil sklenjen, znano jim je bilo, da sporni del v darilni pogodbi ni omenjen, zato so bile dolžne pozanimati se, kje poteka meja med parcelo v njihovi lasti in parcelo v lasti tožencev. Morali bi preveriti stanje v zemljiškem katastru. Ker tega niso, niso bili v opravičljivi zmoti, kar pomeni, da niso bili dobroverni. Sodna praksa je na stališču, da je pri presoji dobre vere odločilno, ali je moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij. Če sta prvo- in drugotoženka za pripoznavo zahtevka prejeli plačilo, gre za kaznivo dejanje prejemanja oziroma dajanja podkupnine, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja zahtevka. Ker so se tožniki vpisali v zemljiško knjigo dne 23. 12. 1983, je zahtevek po izstavitvi listine zastaran.

Zoper sklep o stroških postopka (5. točka izreka sodbe) se pravočasno pritožujejo tudi tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, tako da jih prizna v priglašeni višini. Sodišče je za izvedenca priznalo le 800,00 EUR, čeprav je bil priglašeni strošek 948,65 EUR in 56,92 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov zadnjega naroka z dne 15. 2. 2010. Pri strošku naroka - ogleda z dne 29. 9. 2009 sodišče ni priznalo stroškov strank - kilometrine. Ni priznalo tudi takse za sodbo v višini 65,68 EUR.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki na njih nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Metodološki napotki namenjeni ugotavljanju dejanskega stanja v pravdnem postopku so okvirno opisani v 8. členu ZPP in zahtevajo, da sodišče šteje za dokazana dejstva, o katerih odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Notranje prepričanje mora biti argumentacijsko pozunanjeno in podvrženo kritiki strank ter nadzoru višje instance (Zobec v Pravdni postopek; Ur. l. in GV, 2005, 1. knjiga, str. 90). Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. V zvezi s presojo vsakega izvedenega dokaza posebej, pomeni za sodišče analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodišče navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezni dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto (prav tam, str. 91, 92). Predvsem se mora opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči ter v nadaljevanju pojasniti, kateremu od teh nasprotujočih dokazov verjame in kateremu ne ter zakaj ne.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje teh napotkov ni upoštevalo. Bistvene dokaze, ki govorijo v prid zaključku, da so tožniki sporni del parcele priposestvovali, sodišče sicer omeni, a jih ne interpretira na način, ki bi omogočili zaključek, kaj dejansko dokazujejo. Tako sodišče Dogovor med F. Š. in A. J. z dne 13. 12. 1953 (A3) šteje za dovolj verodostojen, a v nadaljevanju ne pojasni, katera dejstva iz omenjenega dogovora so pravno odločilna. Enako napako sodišče naredi pri omenjanju skice terenske meritve na list. št. 66 in pri omenjanju fotografije 3 na list. št. 68 spisa. Ni namreč mogoče razbrati, kaj naj bi se z listino in fotografijo dokazovalo. Sodišče prve stopnje tudi zelo skopo povzame pričanje F. Š., ki je v svoji izpovedbi podal več pravno odločilnih dejstev, kot je zgolj sekanje podrtega drevesa po neurju. Končno sodišče v obrazložitvi spregleda pričanje M. P., ki je o pravno odločilnih dejstvih izpovedal drugače, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vse zgoraj omenjene pomanjkljivosti kažejo na kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. točko izreka sodbe in v tem delu vrača zadevo v ponoven postopek, saj samo napak ne more odpraviti.

Sodišče druge stopnje nadalje po presoji dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), ki urejajo priposestvovanje. Če je bil del zemljišča, ki je predmet tega postopka, v dobroverni posesti tožnikov že od 13. 12. 1953, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za priposestvovanje uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) oziroma za morebitno obdobje pred njegovo uveljavitvijo (1. 9. 1980) tudi določila Občnega državljanskega zakonika (ODZ). V skladu s prehodno določbo prvega odstavka 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Prav zaradi zmotne uporabe določb SPZ pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjene tudi vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po določbah prej veljavnega ZTLR oziroma ODZ.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so sporni del nepremičnine nemoteno in v dobri veri uživali tako tožniki kot pred njim njihov pravni prednik vse od leta 1953, v prepričanju, da gre izključno za njihovo zemljišče. Po pravilih ODZ je bila za priposestvovanje potrebna praviloma pristna, zakonita in dobroverna posest (paragraf 1460 ODZ). Po pravnem pravilu paragrafa 1468 ODZ je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča je bila priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremični skrajšana na 20 let (ZVS št. 3/60 z dne 4. 4. 1960; ZSO 1960/I). Vsi ti pogoji so bili praviloma potrebni tudi po ZTLR, ki je (drugače kot SPZ) v 28. členu določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja, dobroverna pa, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, pri čemer se domneva, da je posest dobroverna (72. člen ZTLR). V predmetni zadevi izpodbijana sodba vsebuje le ugotovitve, da so tožniki uspeli dokazati, da so imeli sporni del toženčeve parcele v posesti kot dobroverni lastniški posestniki več kot minimalno potrebnih 10 let, kar bi v vsebinskem pogledu ustrezalo le pojmu zakonite in dobroverne posesti.

Ker pa sodba ne vsebuje ugotovitev o zakonitosti posesti, torej posesti, ki bi temeljila na veljavnem pravnem naslovu, pač pa le dobroverno posest, je v tem primeru priposestvovalna doba znašala za nepremičnine po ODZ (z načelnim pravnim mnenjem) in po ZTLR 20 let. Glede dobrovernosti posesti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz zakonite domneve, ni pa ugotavljalo, kdaj je priposestvovalna doba potekla (če je začela teči 13. 12. 1953), oziroma, kdaj je potekla tudi daljša (20-letna) priposestvovalna doba. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo, je sodišče druge stopnje tudi iz tega razloga na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in sodbo v 1. točki izreka razveljavilo.

V okviru nadaljnjega uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje opozarja, da gre pri priposestvovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice in da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru le deklaratorne narave. Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, je ne izvaja iz prednikove pravice, ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem pride po samem zakonu, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen z voljo tožencev oziroma z njihovim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnikov vsebovan v 3. in ponovno v 4. točki izreka sodbe, po katerem naj bi jim toženci izstavili ustrezno listino, na podlagi katere se bodo lahko vpisali v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj so (če se bo tako ugotovilo v ponovnem postopku) tožniki pridobili svojo lastninsko pravico že pred vpisom v zemljiško knjigo. Dajatveni zahtevek je potreben le takrat, kadar je pridobitev lastninske pravice odvisna od izpolnitve tožene stranke, ki ji je naložena s sodbo ali od njene prisilne izpolnitve po pravilih izvršilnega postopka. Do vknjižbe lastninske pravice, pridobljene s priposestvovanjem, če bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo vse predpostavke, bo prišlo na podlagi sodbe, s katero sodišče ugotovi obstoj oziroma pripadnost lastninske pravice tožeči stranki (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi; Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1). Neutemeljeno je tako sklicevanje sodišče prve stopnje na judikat VSRS II Ips 856/2008, ki temelji na načelu pravnega prednika. Sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve omenja lastništvo nad nepremičnino pravnega prednika tožnikov F. Š., kar ob dejstvu, da je predmet postopka sporni del, ki je trenutno v lasti toženih strank, nepomembno.

Neutemeljen je tudi obligacijski zahtevek, vsebovan v 2. in 4. točki tožbenega zahtevka, da so toženci dolžni dovoliti geometrsko odmero - parcelacijo spornega dela zemljišča. Nobene materialnopravne podlage ni za takšno obveznost tožencev, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko zapiše, da pravna podlaga za izstavitev dovoljenja za geodetsko odmero ne obstaja, a je kljub temu takšnemu zahtevku ugodilo, kar predstavlja nasprotje med izrekom sodbe in razlogi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve pa smiselno izhaja, da mora lastnik, torej tožena stranka, podati zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije (prvi odstavek 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin; Ur. l. RS, št. 47/06 s spremembami; v nadaljevanju ZEN). Enako kot pri dovoljenju za geometrsko odmero, je ta del zahtevka brez materialnopravne podlage in zato neutemeljen.

Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe materialnopravno napačna (glej odločbe: II Cp 7552/2006, II Cp 2244/2010 in I Cp 341/2010). Ker obligacijski dajatveni zahtevki, vsebovani v 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka, niso utemeljeni (oz. so nepotrebni), je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in 2., 3. in 4. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je navedeni del tožbenih zahtevkov zavrnilo. Posledično je odpadel tudi pritožbeni očitek, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral. Glede na zgoraj pojasnjeno se izkaže odločitev o tožbenem zahtevku pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, poleg že pojasnjenih razlogov, pomanjkljiva še iz razloga, ker pomeni odločitev o nedoločnem in zato neizvršljivem tožbenem zahtevku. Sodba se nanaša na nedoločeno nepremičnino in ni zemljiškoknjižno izvedljiva. Zemljiškoknjižno izvedljiva je le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. ZZK-1 v 5. točki 3. člena določa, da je oznaka katastrske občine in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru, identifikacijski znak nepremičnine, ki je predmet pravic in pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. 31. člen ZZK-1 pa določa vsebino listine, ki je podlaga za vpis in v kateri mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom. Predmet izpodbijanega sodbenega izreka je nedoločen del parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke in tistih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. Tožniki, ki so zahtevali ugotovitev lastninske pravice dela parcele tožencev, bi morali tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena. To pomeni, da bi morali pred pravdo ali med pravdo naročiti oziroma predlagati izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli so pridobili lastninsko pravico. Sodišče druge stopnje pri tem opozarja na določbo prvega odstavka 8. člena ZEN, po kateri mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, vsebino in obvezne sestavine takšnega elaborata pa vsebuje Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Ur. l. RS. št. 8/07 s spremembami). Z navedenim predpisom je obveznost priloge elaborata katastrskih sprememb tudi zakonsko predpisana. Le tako je mogoča vknjižba lastninske pravice na delu parcele na podlagi pravnomočne sodbe, saj izdelava takšnega elaborata dejansko pomeni "tehnično izvedbo sodne odločbe". Glede gornjega pojasnila, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo določil, na kateri novi parceli so tožniki pridobili lastninsko pravico, je treba v pojasnilo navesti, da izvedenec geodetske stroke v elaboratu označi novo parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo predhodno in na njegov predlog določi Geodetska uprava.

Obravnavana tožba torej v tem delu ne obsega določnega zahtevka glede glavne stvari (prvi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ravnati v skladu s 108. členom ZPP in od tožnikov zahtevati, da jo ustrezno dopolnijo, vendar tega ni storilo. Ker ni ravnalo tako, pa je enako nedoločna oziroma pomanjkljiva sodna odločitev, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku pozvati tožnike na popravo in dopolnitev 1. točke tožbenega zahtevka, nadalje bo moralo pozvati izvedenca geodetske stroke na predložitev dopolnjenega izvedenskega mnenja, ki bo vseboval primeren elaborat parcelacije. Po pridobitvi dopolnjenega izvedenskega mnenja z elaboratom in popravljenega tožbenega zahtevka, naj sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloči, pri tem pa naj bo pozorno na pravilno uporabo materialnega prava ter natančnejšo in celovitejšo obrazložitev ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje odgovarja tudi na očitno neutemeljene pritožbene navedbe tretjetoženke. Zmotno je sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, z obrazložitvijo, da bi tožniki morali vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij. Še manj pa, da bi tožniki morali poznati stanje v zemljiškem katastru. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se navezuje zgolj na stanje v zemljiški knjigi, torej na vprašanje materialnih pravic na določeni nepremičnini. Od naslovnikov se pričakuje, da v pravnem prometu pošteno ravnajo, v takšnem primeru pa se lahko zanesejo na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, niso pa dolžni poznati stanja v zemljiškem katastru, ki je med drugim matična evidenca parcel in njihovega obsega. Tako je pravilno stališče sodišče prve stopnje, da je v predmetnem sporu sporen obseg nepremičnine, lastništvo teh parcel ni sporno, zato sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo v konkretnem primeru ni utemeljeno. Neutemeljena je tudi navedba, da je šlo pri pripoznavi zahtevka s strani prvo- in drugotoženca v zameno za plačilo za kaznivo dejanje sprejemanja podkupnine. Pripoznava zahtevka v pravdnem postopku je prostovoljna, enostranska in brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče ne prizna takšnega razpolaganja tožene stranke, če to nasprotuje prisilnim predpisom, ali moralnim pravilom. V predmetni zadevi gre za priposestvovanje dela nepremičnine, ki temelji na zakonski podlagi, ob izpolnitvi dejanskih okoliščin, zato koncept priposestvovanja po svoji naravi ne more nasprotovati prisilnim predpisom. Dejstvo, da naj bi prvo in drugotoženec v zameno za pripoznavo prejela denarno odmeno, na povedano ne vpliva. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so toženci enotni sosporniki, zato veljajo za vse pozitivna in najkoristnejša dejanja enega izmed njih, kar pomeni, da ravnanja drugih tožencev na procesni položaj tretjetoženke ne vplivajo.

Na podlagi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tretjetoženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v celoti razveljavilo ter vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje, v 2. 3. in 4. točki izreka sodbe pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Razveljavitev sodbe v glavnem delu (1. točka izreka), ki se nanaša na ugotovitev, ali so tožniki priposestvovali sporni del nepremičnine, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično ugodilo pritožbi tožnikov zoper stroškovni del sodbe (5. točka izreka), do pritožbenih očitkov pa se ni vsebinsko opredeljevalo, saj bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju še enkrat odločiti tudi o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).