Jedro

Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi in drugi stopnji oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (269. in nasl. členi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo na podlagi 2. točke četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP, ker da tožeča stranka ni postavila povračilnega zahtevka v skladu s tretjim odstavkom 277. člena ZFPPIPP.

5. V času vložitve tožbe sta bili v stečaju tako tožeča kot tudi tožena stranka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila (kot pogojno) in jo je upravitelj priznal „pod pogojem, ki se izpolni, če bo upnik uspešno izpodbijal dobropise“.

6. Prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP nalaga vložitev izpodbojne tožbe v roku šestih mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, v primeru zamude tega roka pa jo sodišče zavrže (1. točka četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP). Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP (dolžnost osebe, v korist katere je bilo opravljeno izpodbito pravno dejanje, da stečajnemu dolžniku vrne tisto, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe - povračilni zahtevek), je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v navedenem šestmesečnem roku (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP). Sodišče zavrže izpodbojno tožbo, če v primeru iz tretjega odstavka tega člena ni uveljavljen tudi povračilni zahtevek (2. točka četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP). Navedena pravila o dolžnosti postavitve povračilnega (dajatvenega) zahtevka so splošna pravila in veljajo (ter predpostavljajo), da tožena stranka ni v stečajnem postopku.

7. V konkretnem primeru pa je bila v času vložitve tožbe v stečajnem postopku tudi tožena stranka. V skladu z načelom koncentracije lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu ni za posamezen primer drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Načelo se uresničuje s pravili o prijavi in preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (gl. pododdelek 3.4.2: Prijava in preizkus terjatev in oddelek 5.6: Posebna pravila o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic). Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja, zato v takem primeru pravna korist za vodenje pravdnega postopka preneha in pravdno sodišče tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev, zavrže (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka je svoj (dajatveni) zahtevek že postavila, in sicer ga je v skladu z načelom koncentracije po njenih navedbah prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, upravitelj pa je terjatev priznal pod pogojem uspešnega uveljavljanja izpodbojnih zahtevkov. Njen zahtevek je (bo) utemeljen torej pod pogojem, če uspe z zahtevki na izpodbijanje pravnih dejanj v skladu z ZFPPIPP.

8. Kadar je pravdni postopek začet pred nastankom pravnih posledic začetka stečajnega postopka, se z nastopom teh pravnih posledic pravdni postopek prekine (4. točka 205. člena ZPP). Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Če je upnikova terjatev prerekana, mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in v tem primeru velja pravna fikcija, da upnikov predlog za nadaljevanje pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o umika dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Z začetkom stečajnega postopka postane tako dajatveni del zahtevka nedovoljen.(1) Obrazloženo velja za situacijo, ko se je pravdni postopek začel pred stečajem nad toženo stranko.

9. Na podlagi prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP mora upnik, katerega terjatev je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno. Kadar je prvi začet stečajni postopek (nad toženo stranko), praviloma pride do pravde le, če je terjatev prerekana, sicer pa se po načelu koncentracije zahtevki za izpolnitev obveznosti uresničujejo znotraj stečajnega postopka (in pravde niti niso potrebne).

Obravnavana situacija pa se od doslej povedanega razlikuje v tem, da mora tožeča stranka ravnati v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZFPPIPP in izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (tj. stečajnega postopka, ki se je začel nad njo), hkrati pa mora v stečajnem postopku nad toženo stranko uveljavljati svoje pravice v skladu z načelom koncentracije (in praviloma ne začenjati ločenih pravd za uveljavitev svojih terjatev). V pravdnih postopkih, ki so se začeli pred nastankom pravnih posledic začetka stečajnega postopka (nad toženo stranko), pa dajatveni deli tožbenih zahtevkov niso več dovoljeni in velja pravna fikcija njihovega umika (gl. prej obrazloženo). Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku iz 277. člena ZFPPIPP naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe v predmetni zadevi proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev (69. člen ZFPPIPP) nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (prim. 2. točko drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je v danem primeru treba tožeči stranki omogočiti, da zavaruje svoj položaj v konkurenci dveh pravnih pravil. Prvo ji nalaga vložitev izpodbojne tožbe s postavitvijo ustreznega oblikovalnega zahtevka v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, ki se vodi nad njo (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP). Drugo pa ji dovoljuje v pravdnem postopku le uveljavljanje zahtevkov proti stečajnemu dolžniku na ugotovitev obstoja terjatve, tj. ugotovitvenih zahtevkov, medtem ko je dovoljeno o dajatvenem zahtevku za plačilo terjatve upnika (tožeče stranke) odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne (oziroma posebne) razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP),(2) torej v okviru stečajnega postopka.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 274. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena, 366. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

14. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233. Op. št. (2): Gl. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 232.