Jedro

Sodišče prve stopnje je kot organ za sprejem pisanj zadolženo za ugotavljanje, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vročitev, in ne za presojo vsebine pisanj ali razlogov, zaradi katerih je naslovnik zavrnil sprejem.

O presoji pravilnosti in ustreznosti prevoda odloča sodišče, pred katerim teče sodni postopek in ne organ za sprejem pošiljke. Organ za sprejem pisanj, v tem primeru sodišče prve stopnje, nima ustreznega strokovnega znanja za preverjanje pravilnosti prevoda. Vendar pa ima potrebno znanje za prepoznavo besedila v domačem (slovenskem) jeziku.

Ustreznost in kvaliteta prevoda je izjemno pomembna za uveljavitev pravice do izjave in učinkovite obrambe, kar prepoznava tudi pravna teorija. Vendar pa mora pritožnik ustreznost prevoda izpodbijati pred sodiščem, kjer teče sodni postopek.

Sodišču prve stopnje pred vročitvijo ni bilo potrebno preveriti, ali je prevod overjen.

Zahteva, da bi organ za sprejem pisanj v eni državi moral kontrolirati, kdo pisanje pošilja v drugi državi članici, bi bila prekomerna in v konkretnih postopkih tudi težko izvedljiva, predvsem pa bi pomenila podaljšanje postopkov vročanja v drugo državo članico, kar bi bilo nasprotno namenu Uredbe (EU) 2020/1784.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo naslovnikovo pritožbo zoper vročitev pisanja (list. št. 51a) kot nedopustno iz dveh razlogov. Navedlo je, da ni izdalo odločbe (sodbe ali sklepa), zoper katero bi bila pritožba skladno s 333. členom in 363. členom ZPP dopustna. Pritožba je bila vložena tudi pred nepristojnim (slovenskim) sodiščem, ki je v tej zadevi imelo zgolj vlogo vročevalca. Podredno se je izreklo do očitkov naslovnika v zvezi z vročanjem.

2.Zoper takšen sklep naslovnik (v nadaljevanju tudi: pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče odloči o zadevi, podredno, predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje pritožnika ni pozvalo na dopolnitev vloge. Pritožnik ni seznanjen, ali mu je bila vročena odločba v slovenskem jeziku, saj se prevod, ki ga je opravil sodni tolmač, razlikuje. Pritožnik po določbah ZPP ne bi smel imeti ožjih pravic, kot po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kršena je bila pritožnikova pravica do izjave. Sodna presoja nad ravnanjem sodišča v postopku vročanja sedaj ni možna. Če je sodišče pristojno za vročanje, potem naj tudi vsebinsko odloči. Če je bila vročitev opravljena v RS, potem mora o pravilnosti vročitve odločiti slovensko sodišče. Pritožnik je že dvakrat ugovarjal, da ne gre za isto pisanje in je prevod tuje sodne odločbe napačen. Zmoten je prevod glede števila let soobstoja strank, napačno je preveden tudi izraz "beschikt". Pritožnikove pravice so odvisne od prevoda. Pisanje, ki ni v slovenskem jeziku po Uredbi (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) ne more biti prevod. Sodišče pisanja ne bi smelo vročiti, ker ni bilo prevedeno v slovenski jezik. Ni jasno, kdo je listino prevedel. Ni jasno, ali je sodišče opravilo zgolj vročitev, ali je opravilo tudi presojo ustreznosti prevoda z vpogledom. Res je, da od sodišča ni smotrno pričakovati ustreznosti prevoda. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj gre za isto pisanje v primeru izvirnika odločbe in prevoda. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb pritožnika, da tuji organ AGIN Pranger Gerechtsdeurwaarders ni dokazal, da je organ pristojen za pošiljanje tujih pisanj. Sodišče prve stopnje je naslovniku vročilo odločbo od nepooblaščenega vročevalca. Prav tako ni izdalo ustrezne sodne odločbe, zoper katero bi imel pritožnik možnost učinkovitega pravnega varstva.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je od tujega organa za vročanje prejelo zaprosilo za vročitev pisanj pritožniku. Ob vročitvi, dne 20. 12. 2023, je pritožnik zavrnil sprejem pisanj, ker niso bila sestavljena v pravilnem slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je zato pisanja vrnilo nizozemskemu organu, ki pa je vztrajal pri vročitvi. Nizozemski organ je navedel, da so pisanja sestavljena v slovenskem jeziku, zato po njegovem mnenju ni nobenih ovir za vročitev. Sodišče prve stopnje je pisanja ponovno vročalo pritožniku, ki je tudi tokrat vztrajal, da prevod listin ni pravilen, zaradi česar pisanj ni želel sprejeti. Kljub pritožnikovim ugovorom je sodišče prve stopnje štelo, da je bila vročitev opravljena dne 7. 3. 2024. Dopis, v katerem je pritožnik navedel razloge za zavrnitev sprejema pisanj, je posredovalo tujemu organu, njegovo pritožbo zoper vročitev pisanja (list. št. 51a) pa zavrglo.

5.Sodišče prve stopnje je pritožbo pravilno zavrglo kot nedopustno, saj ni bila vložena zoper sklep ali sodbo sodišča (prim. 333. člen in 363. člen ZPP). Niso jasne pritožbene navedbe, zakaj naj bi se v konkretnem primeru uporabljal ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo pojasnilo, da se za vročitev uporabljajo procesna pravila ZPP. Ker je šlo za vročanje v civilni oziroma gospodarski zadevi, je pravilno uporabilo Uredbo. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlage ne v določilih ZPP, ne v določilih Uredbe za izdajo sodne odločbe, s katero bi odločilo o razlogih pritožnika za zavrnitev sprejema pisanj. Posledično pozivanje pritožnika na dopolnitev vloge (zahteve za odločitev v zadevi) ni imelo podlage v določilih ZPP, v postopku s pritožbo pa se 108. člen ZPP ne uporablja (šesti odstavek 324. člena ZPP). Ob povedanem so pritožbene navedbe o postopkovnih kršitvah neutemeljene.

6.Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic stranke v postopku. Naslovnik zatrjuje, da mu je bila ta pravica z napačnim vročanjem kršena, torej mu je bila posledično kršena pravica do poštenega sojenja. Zaradi pomembnosti pravice do izjave se tudi pritožbeno sodišče podredno izreka do pritožbenih navedb v zvezi z vročanjem. Pri tem uvodoma izpostavlja, da iz prevoda odločbe tujega sodišča3 izhaja, da tu obravnavano vročanje očitno ne predstavlja prvega vročanja pisanja s strani tujega sodišča naslovniku. Naslovnik je kot toženec v postopku pred nizozemskim sodiščem sodeloval, pripravil obrambo, zastopan je bil po odvetniku. S samim postopkom je torej seznanjen in je v njem sodeloval. S tu obravnavanim pisanjem, ki ga naslovnik zavrača, mu je nizozemsko sodišče po vročevalcih4 vročalo odločbo, to je predhodno odredbo, ki mu gre v škodo. Vmesno odločitev sodišča je naslovnik lahko pričakoval. A navedeno ne pomeni, da mu ni bilo treba tujega pisanja vročiti pravilno.

7.Na podlagi prvega odstavka 12. člena Uredbe ima naslovnik pravico zavrniti sprejem pisanja, ki se vroča, če to pisanje ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali če mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume, ali (b) uradni jezik zaprošene države članice. Če ima ta država več uradnih jezikov, mora biti pisanje sestavljeno v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov kraja, kjer se opravlja vročitev. To zagotavlja, da prejemnik lahko razume vsebino pisanj, kar je ključno za pošteno in učinkovito sodno komunikacijo v mednarodnih postopkih.

8.Stališče sodišča prve stopnje, da kot organ za sprejem pisanj nima pristojnosti odločati o konkretnih vsebinskih razlogih za zavrnitev vročitve, je pravilno. Sodišče prve stopnje je kot organ za sprejem pisanj zadolženo za ugotavljanje, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vročitev, in ne za presojo vsebine pisanj ali razlogov, zaradi katerih je naslovnik zavrnil sprejem.

9.Iz uvodnih pojasnil Uredbe izhaja, da bi bilo treba za zagotovitev učinkovitosti te uredbe omejiti okoliščine, v katerih lahko naslovnik zavrne sprejem pisanja, na izjemne primere (23. točka). Nadalje se navaja, da prevod pisanja v drug jezik za zagotovitev skladnosti s to uredbo ne omejuje možnosti prejemnika, da izpodbija pravilnost prevoda v skladu s pravom države članice sodišča (25. točka). V primeru, da naslovnik zavrne sprejem pisanja in sodišče ali organ, pred katerim teče sodni postopek, po preverjanju ugotovi, da zavrnitev ni bila upravičena, mora to sodišče ali organ poiskati ustrezen način, da naslovnika o tej odločitvi obvesti v skladu z nacionalnim pravom (26. točka).

10.Iz citiranih uvodnih pojasnil jasno izhaja, da prejemnik pisanja lahko izpodbija ustreznost prevoda le v državi članici sodišča. O presoji pravilnosti in ustreznosti prevoda odloča sodišče, pred katerim teče sodni postopek in ne organ za sprejem pošiljke. Organ za sprejem pisanj, v tem primeru sodišče prve stopnje, nima ustreznega strokovnega znanja za preverjanje pravilnosti prevoda. Vendar pa ima potrebno znanje za prepoznavo besedila v domačem (slovenskem) jeziku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pisanje, ki se vroča, napisano v slovenskem jeziku. Ta zaključek je tudi po oceni pritožbenega sodišča očiten že na prvi pogled, saj je besedilo sestavljeno v slovenščini, kot je razvidno iz prevoda odločbe tujega sodišča, ki je bil priložen zaprosilu za vročanje.5

11.Vprašanje o tem, ali gre za vsebinsko ustrezen prevod, pa je povsem drugo strokovno vprašanje, ki presega pristojnosti sodišča prve stopnje in je v zvezi s tem nepotrebno ugotavljalo, ali se prevod in izvirnik tuje sodne odločbe ujemata, saj nima potrebnega strokovnega znanja za to oceno. Ni izkazano, da bi sodišče prve stopnje poznalo nizozemski jezik. Iz celotne obrazložitve je razvidno, da je sodišče to ugotovitev podalo zgolj v kontekstu vročanja tujega pisanja in pojasnila, da gre za besedilo v slovenščini. Vsebine (kvalitete) prevoda ni presojalo. Vprašanje ustreznosti prevoda se nanaša na strokovno vprašanje pravilnosti prevoda in ne vnaša dvoma v ugotovljeno dejstvo, da je besedilo napisano v slovenščini. Besede so zapisane v slovenščini, čemur pritožnik ne nasprotuje. Ne strinja se le s pomenom posameznih prevedenih besed.

12.Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožniku, da je ustreznost in kvaliteta prevoda izjemno pomembna za uveljavitev pravice do izjave in učinkovite obrambe, kar prepoznava tudi pravna teorija. Vendar pa mora pritožnik ustreznost prevoda izpodbijati pred sodiščem, kjer teče sodni postopek. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi Sodišča EU. Organoma za pošiljanje in sprejem pisanj ni treba odločati o vsebinskih vprašanjih, kot je to, kateri jezik ali jezike naslovnik pisanja razume, in ali mora biti pisanju priložen prevod v enega od jezikov, navedenih v členu 8(1) Uredbe št. 1393/2007. Po mnenju sodne prakse bi vsakršna drugačna razlaga povzročala pravne težave, ki bi lahko pripeljale do sporov, ki bi zavlekli in otežili postopek pošiljanja pisanj iz ene države članice v drugo. Uredba organu za sprejem ne daje nikakršnega pooblastila za presojo, ali so izpolnjeni pogoji, pod katerimi lahko naslovnik pisanja zavrne. Le nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državi članici, lahko odloča o tovrstnih vprašanjih, če se o njih tožeča in tožena stranka ne strinjata. Smiselno enako stališče je najti v sklepu Sodišča EU v zadevi C-384/14 Alta Realitat SL proti Erlock Film ApS in Ulrichu Thomsenu. Iz Uredbe tudi ne izhaja, da bi prevod nujno moral biti overjen pred vročitvijo. To normativno ureja tretji odstavek 8. člena Uredbe, ki določa, da pisanj, ki se pošiljajo po tej uredbi, ni treba overjati, oziroma se zanje ne zahteva nobena druga enakovredna formalnost. Sodišču prve stopnje zato pred vročitvijo ni bilo potrebno preveriti, ali je prevod overjen.

13.Pritožnik trdi, da ni dokazano, da je AGIN Pranger Gerechtsdeurwaarders organ, pristojen za pošiljanje tujih pisanj. Prvi odstavek 3. člena Uredbe določa, da vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe, ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj, ki se vročajo v drugi državi članici. Na podlagi tretjega odstavka 33. člena Uredbe pa Komisija objavi informacije o organih za sprejem pisanj v Uradnem listu Evropske unije, razen naslovov in drugih kontaktnih informacij organov ter osrednjih organov ter geografskih območjih, za katera so ti pristojni. Iz navedenih določil je torej razvidno, da Komisija vodi seznam organov za sprejem pisanj, ne pa tudi seznama organov za pošiljanje v posamezni državi članici. Pritožbeno sodišče si je glede na pritožbene navedbe postavilo vprašanje, ali bi sodišče prve stopnje moralo v drugi državi članici preveriti pooblastilo organa za pošiljanje (vročanje) pisanj. Odgovor je nikalen. Takšna zahteva, da bi organ za sprejem pisanj v eni državi moral kontrolirati, kdo pisanje pošilja v drugi državi članici, bi bila prekomerna in v konkretnih postopkih tudi težko izvedljiva, predvsem pa bi pomenila podaljšanje postopkov vročanja v drugo državo članico, kar bi bilo nasprotno namenu Uredbe. Tudi v tem delu gre po mnenju pritožbenega sodišča za vprašanje ustreznosti vročitve, katere kršitev lahko pritožnik uveljavlja pred sodiščem države članice, kjer teče sodni postopek.

14.Ob povedanem gre zaključiti, da je organ za sprejem pisanj zgolj dolžan, da sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročanje v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, razen če ta način ni združljiv s pravom te države članice (prvi odstavek 11. člena Uredbe), seveda upoštevajoč določbe Uredbe. Zatrjevani kršitvi (neoverjen in neustrezen prevod ter da AGIN Pranger nima pooblastila za vročanje v drugo državo članico) lahko pritožnik uveljavlja pred sodiščem v državi članici, kjer teče sodni postopek, če ju do sedaj še ni. S tem mu je v popolnosti zagotovljena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je pritožbo utemeljeno zavrglo kot nedopustno tudi iz drugega razloga, to je, ker je naslovnik zatrjevani napaki pri vročanju uveljavljal pred nepristojnim sodiščem.

15.Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pri odločanju pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V nadaljevanju: Uredba.

Prim. prevod odločbe tujega sodišča, 1. stran, list. št. 34 sodnega spisa.

V tujini AGIN Pranger Gerechtsdeurwaarders, v Sloveniji Okrožno sodišče v Ljubljani.

Prim. prevod odločbe tujega sodišča, list. št. 34 sodnega spisa.

Pri čemer je pritožbena navedba o nepravilnem prevodu glede enoletnega soobstoja strank neupoštevna pritožbena novota, ki je naslovnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal. Je pa tudi protispisna, saj je v slovenskem prevodu 4. 2. točke navedeno, da stranki že več let soobstajata (prim. prevod odločbe tujega sodišča na 3. strani, list. št. 34 sodnega spisa).

Prim. Posamezna praktična in dejanska vprašanja glede prevodov niso bila ne-znana tudi doslej; npr. vprašanje, kdaj je prevod po kvaliteti ustrezen. Gotovo ni merilo, da mora biti povsem "čist", vendar pa je treba upoštevati, da je pomen prevoda v zagotavljanju učinkovite pravice do obrambe. Nekvaliteten prevod (še posebej če je zavajajoč ali vsebinsko neustrezen) lahko to pravico izniči. glej Galič, A., Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah, Pravni letopis številka 1 (2010), GV Založba in Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 68.

Citirana primera temeljita na Uredbi EU št. 1393/2007, ki jo je razveljavila Uredba EU št. 2020/1784 in je v obravnavanih členih vsebinsko enaka.

Prim. Sodba v zadevi Alpha Bank Cyprus, C-519/13, tč. 37-41 obrazložitve.

Naloga organa za pošiljanje in organa za sprejem je za namene uporabe Uredbe št. 1393/2007 omejena na to, da stvarno zagotovita pošiljanje in vročitev zadevnega pisanja ter sprejmeta ukrepe, s katerimi je mogoče olajšati potek teh postopkov. Vendar pa ta organa nimata nobene pristojnosti za odločanje o vsebinskih vprašanjih /.../. 55. točka obrazložitve.

Če je pisanju, ki se vroča, priložen prevod, bi moral biti overjen ali bi se moral kako drugače šteti za ustreznega za postopek v skladu s pravom države članice izvora, 25. točka uvodnih pojasnil Uredbe EU št. 2020/1784.

V konkretnem primeru Okrožno sodišče v Ljubljani.

V konkretnem primeru AGIN Pranger Gerechtsdeurwaarders.

Po pravu države članice, v RS po določbah ZPP, kar je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.