Jedro

Da je bila storilka sama na cesti ter da je bila hitrost, ki je bila storilki na kraju prekrška tudi predstavljena, izmerjena prav njej, je izpovedala tudi priča C. C., policistka ki je bila v času meritve hitrosti storilki prisotna ob policistu B. B. Glede na razloge sodišča prve stopnje je tako odpravljen vsakršen dvom o tem, ali je bila hitrost vožnje izmerjena prav vozilu storilke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog Policijske uprave Celje, Policijske postaje Šmarje pri Jelšah, št. ... z dne 13. 2. 2021 po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška tako, da se storilko spozna za odgovorno storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in izrečeno sankcijo tako, da se storilki za navedeni prekršek izreče denarna sankcija, globa v višini 120,00 evrov (I. točka izreka), v preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno (II. točka izreka) ter sklenilo, da se na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 sodna taksa ne določi (III. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) ter zatrjuje, da ni vozila 66 km/h, kot je trdil policist, za kar ima pričo nečakinjo A. A. Poudarja, da policist pri merjenju hitrosti ni uporabljal stojala ter vsled temu zatrjuje, da hitrost ni mogla biti natančno zmerjena. Če je potrebno, zahteva glede meritve mnenje izvedenca, soočenje na kraju dogodka ter dokaz, da je bila hitrost izmerjena na njenem vozilu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, ki ga storilka izpodbija v predmetnem postopku, je bila spoznana za odgovorno storitve prekrška prekoračitve hitrosti vožnje v naselju, ki ga je storila s tem, da je 13. 2. 2021 ob 14.51 uri vozila osebni avtomobil v naselju Pristava po regionalni cesti, s hitrostjo najmanj 66 km/h, ob upoštevanju varnostne razlike torej s hitrostjo najmanj 61 km/h in je tako prekoračila največjo dovoljeno hitrost v naselju za več kot 10 do vključno 20 km/h. S plačilnim nalogom ji je bila izrečena globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija tri kazenske točke v cestnem prometu.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je storilka izražala pomisleke v to, da je bila izmerjena hitrost vožnje njenega vozila ter da je meritev pravilna, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, in sicer je zaslišalo storilko, priči B. B. in C. C. ter vpogledalo v potrdilo o strokovni usposobljenosti policista za uporabo laserskega merilnika in potrdilo o skladnosti s predpisi za merilnik hitrosti, s katerim je bila izmerjena hitrost. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi prič policistov B. B. ter C. C. ocenilo kot verodostojni in prepričljivi in ni sledilo zagovoru storilke, v katerem je izražala pomisleke o tem, da je bila hitrost vožnje izmerjena prav njej, glede na to, da je v času, ko so jo policisti ustavili vozila 52-53 km/h, saj je glede na razloge sodišča prve stopnje policist B. B., ki je opravljal meritve hitrosti, izpovedal, da je storilki izmeril hitrost 66 km/h, da je storilko ustavil in ji predočil izmerjeno hitrost, ji pojasnil, da do napake pri meritvi ni moglo priti, ker je bila edina na cesti, merilna naprava pa se uporablja tako, da se drži v roki in se jo usmeri v vozeče vozilo in proizvajalec ni predvidel oziroma določil, da bi se za pravilno uporabo merilne naprave moralo uporabljati stojalo. Da je bila storilka sama na cesti ter da je bila hitrost, ki je bila storilki na kraju prekrška tudi predstavljena, izmerjena prav njej, je izpovedala tudi priča C. C., policistka ki je bila v času meritve hitrosti storilki prisotna ob policistu B. B. Glede na razloge sodišča prve stopnje je tako odpravljen vsakršen dvom o tem, ali je bila hitrost vožnje izmerjena prav vozilu storilke.

7. Zaradi izraženih pomislekov storilke o strokovni usposobljenosti policista za izvajanje meritev hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti ProLaser 4, je sodišče prve stopnje pridobilo potrdilo o strokovni usposobljenosti policista z dne 8. 1. 2021, iz katerega izhaja, da je policist B. B. opravil strokovno usposabljanje za uporabo laserskega merilnika ProLaser 4 v času od dne 23. 11. 2020 do 14. 12. 2020. 8. Prav tako je bil vsakršen dvom o ustreznosti merilnika hitrosti odpravljen s pridobitvijo potrdila o skladnosti laserskega merilnika hitrosti ProLaser 4 z uradno oznako SI 14-07-005 serijske številke LF 13253, ki je veljalo do 31. 12. 2021 (izdano pa je bilo 9. 12. 2020), kar pomeni, da je laserski merilnik hitrosti, ki je bil uporabljen v obravnavani zadevi v času storitve prekrška imel izdano ustrezno potrdilo o skladnosti.

9. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bila pravilno izmerjena hitrost storilkinega vozila. Ker sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1) je pritožbeno sodišče na take ugotovitve vezano. Vsled temu pa sodišče druge stopnje potrjuje tudi nadaljnji zaključek izpodbijane sodbe, da je storilka za dejanje, ki se ji očita, tudi odgovorna.

10. Storilka v pritožbi kljub zgoraj izpostavljeni obrazložitvi sodišča prve stopnje izraža dvom v ugotovljeno dejansko stanje in tudi v pritožbi zatrjuje, da se ne strinja z izmerjeno hitrostjo ter da po potrebi zahteva mnenje izvedenca, soočenje na kraju prekrška ter dokaz, da je bila hitrost izmerjena prav njej. Ker s temi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, so take pritožbene navedbe neupoštevne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

11. Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neupoštevne in neutemeljene, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 135,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilko pozval prekrškovni organ v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.