Jedro

Namen določbe 5. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES je sankcionirati takšno ravnanje storilcev, ki poleg same opustitve prijave prenosa določene vrste blaga preko državne meje na območje Skupnosti, poskušajo preprečiti carinsko kontrolo tako, da blago še posebej (skrbno) skrijejo, da ga carinski organi ob pregledu s prostim očesom oz. na prvi pogled ne bi bili zmožni zaznati in izvesti carinske kontrole. Namen izogibanja carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov ni potrebno izkazati le pri očitku poskusa storitve vnosa ali iznosa skritega blaga, temveč mora takšen namen izhajati tudi v primeru, ko gre za dokončano dejanje tj. v primeru, ko je storilec kljub mejni kontroli na zunanji meji carinskega območja Skupnosti prestopil državno mejo in je do carinske kontrole prišlo znotraj carinskega območja Skupnosti (in ne na sami zunanji meji carinskega območja skupnosti tj. mejnem prehodu). Pri presoji, ali ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, je treba upoštevati opis dejanja v celoti in če v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (na primer določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključen zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu. Prav določen namen storilca, kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanja teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena storilca sodišče navede v obrazložitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ob uradnem preizkusu po vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) lastnika odvzetih predmetov S. Kr., vloženi po pooblaščencu 10. 7. 2013, zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, številka 4290-30/2013-20 z dne 28. 6. 2013, zaradi prekrška po 5. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, izpodbijana odločba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca M. G., rojenega 22. 7. 1978, stanujočega K., U., ker naj bi kršil določilo 37. člena Uredbe Sveta št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992, s spremembami, v nadaljevanju: Carinski zakonik), s tem, ko je nezakonito vnesel v carinsko območje Skupnosti, preko mejnega prehoda Chop (UA) - Zahony (HU), brez prijave blaga carinskim organom, skrito blago trgovskega značaja, kar se je ugotovilo pri kontroli na avtocesti AC A1 Lopata, smer Celje - Ljubljana dne 6. 6. 2013 ob 8.45 uri, in sicer 13 kosov ur različnih blagovnih znamk, ki so bile skrite pod sedeži v zadnjem delu avtobusa, kjer so bile zavite v zaščitno plastično folijo, ter do katerega je carinski organ prišel tako, da je moral demontirati in odstraniti sedala sedežev v avtobusu reg. oznak AA 8... BM, MAN R..., s čemer naj bi kršitelj opustil dolžno ravnanje prijave zadevnega blaga carinskemu organu in je odgovoren za prekršek po 5. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi (I. točka izreka), da se zaseženo blago, navedeno v točki II. izreka izpodbijane odločbe vrne lastniku (II. točka izreka) ter da stroški postopki bremenijo proračun (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in kršitve materialnih določb zakona po 1. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče svojo odločitev v celoti utemeljuje s tem, da mora biti pri obravnavanem prekršku izpolnjen še kumulativni pogoj, da je storilec, ki je čez mejni prehod vnesel na carinsko območje ali iznesel iz carinskega območja skrito blago oziroma to poskusil storiti, tako ravnal z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov. Po mnenju prekrškovnega organa iz določbe 5. točke prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES) izhaja, da stori prekršek 1) tisti, ki čez mejni prehod vnese na carinsko območje ali iznese iz carinskega območja skrito blago, kar je prekrškovni organ tudi očital kršitelju v odločbi o prekršku in 2) tisti, ki to poskusi storiti, z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov. Prekrškovni organ kršitelju ni očital poskusa z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov, ampak ga je spoznal za odgovornega za prekršek s tem, ko je čez mejni prehod vnesel na carinsko območje skrito blago, saj mesto, kjer se je nahajalo blago, ni namenjeno običajnemu prevozu blaga, ampak gre za poseben prostor, ki je lahko namenjen zgolj prevozu skritega blaga.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s 5. točko prvega odstavka 87. člena ZICPES se za prekršek z globo od 300,00 EUR do 1.200,00 EUR kaznuje posameznik, če čez mejni prehod vnese na carinsko območje ali iznese iz carinskega območja skrito blago, oziroma to poskusi storiti, z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov (37. in 183. člena Carinskega zakonika). V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZICPES se kot carinski predpis oziroma carinski zakonik šteje Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992, stran 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 10. 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013, stran 1 (v nadaljnjem besedilu: Carinski zakonik). Člen 37 Carinskega zakonika, katerega kršitev je sankcionirana s 5. točko prvega odstavka 87. člena ZICPES, pa določa, da je blago, ki je vneseno na carinsko območje skupnosti, od trenutka vnosa predmet carinskega nadzora ter da je skladno z veljavnimi določbami lahko predmet carinske kontrole. Trinajsti odstavek člena 4 Carinskega zakonika pa določba, da „carinski nadzor“ pomeni splošne ukrepe carinskih organov za zagotovitve spoštovanja carinskih predpisov, po potrebi tudi drugih predpisov, ki veljajo za blago, zavezano carinskemu nadzoru, štirinajsti odstavek člena 4 Carinskega zakonika pa pojem „carinske kontrole“ opredeljuje kot posebna dejanja, ki jih izvajajo carinski organi za zagotovitev pravilne uporabe carinskih predpisov in druge zakonodaje v zvezi z vstopom, izstopom, tranzitom, prenosom in končno uporabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem skupnosti in tretjimi državami, kot tudi v zvezi s prisotnostjo blago, ki nima statusa skupnosti; taka dejanja lahko vključujejo pregledovanje blaga, preverjanje podatkov iz deklaracije, preverjanje obstoja in avtentičnosti elektronskih ali pisnih dokumentov, pregledovanje poslovnih knjig in drugih evidenc, pregledovanje prevoznih sredstev, pregledovanje prtljage in drugih stvari, ki jih potniki nosijo s seboj ali na sebi, ter izvajanje uradnih preiskav in drugih podobnih dejanj. Obseg carinskega območja Skupnosti pa je določen v členu 3 Carinskega zakonika, v skladu s katerim v carinsko območje Skupnosti spadata tudi ozemlji Republike Madžarske in Republike Slovenije.

5. Iz povzetih predpisov je mogoče povzeti, da je namen določbe 5. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES sankcionirati takšno ravnanje storilcev, ki poleg same opustitve prijave prenosa določene vrste blaga preko državne meje na območje Skupnosti, poskušajo preprečiti carinsko kontrolo tako, da blago še posebej (skrbno) skrijejo, da ga carinski organi ob pregledu s prostim očesom oz. na prvi pogled ne bi bili zmožni zaznati in izvesti carinske kontrole. Upoštevajoč stavčno strukturo 5. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je namen izogibanja carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov potrebno izkazati le pri očitku poskusa storitve vnosa ali iznosa skritega blaga, temveč mora takšen namen izhajati tudi v primeru, ko gre za dokončano dejanje tj. v primeru, ko je storilec kljub mejni kontroli na zunanji meji carinskega območja Skupnosti prestopil državno mejo in je do carinske kontrole prišlo znotraj carinskega območja Skupnosti (in ne na sami zunanji meji carinskega območja skupnosti tj. mejnem prehodu). Pritožbeno sodišče tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti pri prekršku po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES poleg storilčevega ravnanja, da čez mejni prehod vnese na carinsko območje ali iznese iz carinskega območja skrito blago, oziroma to poskusi storiti, podan tudi kumulativni pogoj, da tako ravna z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov.

6. Vendar pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zmotno presodilo, da opis dejanja v izreku odločbe prekrškovnega organa ni konkretiziran, niti naveden oziroma zatrjevan namen storilca, da je s tem, ko je nezakonito vnesel na carinsko območje Skupnosti brez prijave blaga carinskim organom skrito blago trgovskega značaja, to storil z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov. Iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe na 6. strani namreč izhaja, da je nosilni razlog za ustavitev postopka o prekršku v tem, da po mnenju sodišča prve stopnje standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanja v konkretnem primeru ni zadoščeno, na kar je tudi sicer opozoril vlagatelj zahteve za sodno varstvo.

7. V zvezi s konkretizacijo samega namena v izreku odločbe je potrebno opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 31713/2013-49 z dne 27. 3. 2014, iz katere izhaja stališče, ko je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da je treba pri presoji, ali ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, upoštevati opis dejanja v celoti in če v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (na primer določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključen zakonski znak že tudi del opis dejanskega stanu. Prav določen namen storilca, kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanja teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena storilca sodišče navede v obrazložitvi. Enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, kjer je v 9. točki obrazložitve Vrhovno sodišče navedlo tudi, da na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev ter da je navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena stvar obrazložitve, ne pa opisa v izreku sodbe, pri tem pa se je sklicevalo tudi na svojo sodbo I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004 in druge. V sodbi I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008 pa je Vrhovno sodišče zapisalo, da če je posamezni znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanju praviloma ne bo ponavljalo, ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V takšnem primeru pomeni v opis vključen zakonski znak tudi že del opisa (konkretizacija) dejanskega stanu. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smisel zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: vedoma, z namenom, mu je šlo za to itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Ob tem pa je še dodalo, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen itd.). Prav tako pa je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 7/2015 z dne 21. 4. 2015 zaznati stališče, da ni vedno absolutno nujno, da bi bil v izreku odločbe o prekršku konkretiziran očitek o opustitvi dolžnega nadzorstva, če je mogoče to povzeti iz drugih dejstev v opisu dejanja.(1)

8. Upoštevajoč predstavljena izhodišča iz sodne prakse, se kljub sicer pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da v izreku odločbe o prekršku ni izrecno zapisano besedilo “z namenom, da bi se s tem izognil carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov”, ni mogoče strinjati z zaključkom, da v izreku izpodbijane odločbe o prekršku ni konkretiziran, niti zatrjevan namen storilca izogniti se carinskemu nadzoru ali kontroli carinskih organov. Storilčev namen izogibanja carinskemu nadzoru oz. kontroli carinskih organov namreč izhaja iz zapisa v izreku odločbe o prekršku, da je “kršitelj opustil dolžno ravnanje prijave zadevnega blaga in da je bilo blago tako skrito, da je carinski organ do njega prišel šele tako, da je moral demontirati in odstraniti sedala sedežev v avtobusu.” Ta del izreka pa je potrebno razumeti v povezavi z obrazložitvijo odločbe o prekršku, ki jo je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sodbe. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, je v obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku navedeno, da “mesto, kjer je bilo blago skrito, brez dvoma ni namenjeno običajnemu prevozu blaga, ampak gre za poseben prostor, ki je lahko namenjen zgolj prevozu skritega blaga ter je s tem, ko je kršitelj blago skril, se hotel izogniti carinskemu nadzoru nad blagom, ki je s trenutkom vnosa na carinsko območje Skupnosti postalo predmet nadzora in tudi kontrole carinskih organov.” Zgoraj izpostavljeni deli izreka in obrazložitve odločbe o prekršku po prepričanju pritožbenega sodišča (lahko) kažejo na namen, zaradi katerega je storilec blago prevažal skrito tj. zaradi izogibanja carinskemu nadzoru in kontroli. Ker pa je vlagatelj zahteve za sodno varstvo v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval in dokazoval, da namen skrivanja ni bil v izogibanju carinski kontroli, temveč je bilo blago skrito zaradi obstoja velike verjetnosti kraje zaseženega blaga, bi moralo sodišče prve stopnje to podrobneje raziskati.

9. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje v predmetni zadevi v posledici zmotne uporabe materialnega prava napačno ocenilo, da iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa ne izhaja konkretizacija namena kot zakonskega znaka storilcu očitanega prekrška, in je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava utemeljen, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi osmega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi prekrškovnega organa ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

10. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje spustiti v vsebinsko presojo zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa, pri čemer pa bo moralo najprej oceniti, v kakšnem obsegu lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ki ni storilec prekrška, temveč le lastnik odvzetih predmetov, z zahtevo za sodno varstvo sploh izpodbija odločbo o prekršku prekrškovnega organa.

Op. št. (1): V 7. točki obrazložitve sodbe IV Ips 7/2015 z dne 21. 4. 2015 je Vrhovno sodišče navedlo: “Res opis dejanja v izreku vsebuje tudi povsem nekonkretizirano navedbo o opustitvi dolžnega nadzorstva. Taka navedba je za obravnavani primer in glede na določbo prvega odstavka 15.a člena ZP-1 pravno nerelevantna in odvečna, zato opustitev konkretiziranega opisa opustitve dolžnega nadzorstva ob siceršnjem opisu storilkinega opustitvenega ravnanja za obravnavani primer ne more biti odločilna. Povedano drugače, izrek odločbe o prekršku v obravnavanem primeru vsebuje konkretno navedbo vseh zakonskih znakov očitanega prekrška, poleg tega pa so navedena še druga dejstva in okoliščine.”