Jedro

ZOR vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem ali škodljivim dogodkom in posledico samo omenja in je natančno ne opredeli. Zato sodna praksa od primera do primera sama odgovarja na vprašanje vzročne zveze in si pomaga s teoretičnimi spoznanji.

V konkretnem primeru je škodo povzročilo več okoliščin, za katere odgovarja toženkin zavarovanec (kumulativna vzročnost). Neposredna vzročna zveza pa obstaja med tožničinim padcem na poledenelem cestišču, na katero je bila prisiljena stopiti, in telesno poškodbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožnici odškodnino za škodo, ki jo je utrpela 16.1.1997. Tedaj je na poti v službo pravilno hodila po bankini, toda zaradi jame in kupa zoranega snega je morala stopiti na poledenelo cestišče, kjer ji je zdrsnilo in se je telesno poškodovala.

Proti tej sodbi se je toženka pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZPP. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb tako, da tožena stranka ni odgovorna za tožnici nastalo škodo in da se zavrne tožbeni zahtevek. Med bistvenimi kršitvami procesnega zakona navaja, da je tožba tako nepopolna, da je sodišče ne bi smelo obravnavati, saj v njej ni štirih elementov civilnega delikta. Dodaja, da je tožnica v svojih vlogah spreminjala dejanski stan in da sodišči na to nista reagirali. Sodiščema še očita, da nista ocenili izvedenih dokazov in da v obrazložitvah svojih sodb nista navedli pravne podlage za odločitev in ju zato ni mogoče preizkusiti, sodišču druge stopnje pa očita tudi napačno navedbo posameznih členov ZTVCP (Uradni list RS, št. 38/81, 7/86 in 37/87) in uporabo 18. člena ZOR. Zato ne razume, ali sodišči menita, da je njen zavarovanec objektivno ali krivdno odgovoren in trdi, da sodišči nista pojasnili, katero dejanje bi njen zavarovanec moral storiti, pa ga ni. Po njenem noben predpis ne določa, da mora vzdrževalec cestišča le-to vzdrževati tako, da je popolnoma varno za promet ob vsaki uri dneva. Pešci smejo hoditi po cestišču le ob "strogih kavetelah" (verjetno zelo previdno), vzdrževalec cest pa mora zadostiti predpisanim prioritetam in pogodbeno dogovorjenim obveznostim. Po njenem vzdrževalec cest tudi ni odgovoren, ker je toženka hodila po desni strani cestišča in ker tožnica zavarovanca tožene stranke sploh ni obvestila o škodnem dogodku, ker je šele 17.9.1997 zahtevala odškodnino. Tedaj je zatrjevala, da je padla zaradi nezavarovane odprtine na cestišču. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni utemeljena.

3.a/ Bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku ni. V tožbi so navedene vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske terjatve. Navedeno je, da je tožnica 16.1.1997 ob 5.40. uri padla (nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo) pred pričetkom mostu čez reko in da se je zaradi tega (vzročna zveza) poškodovala. Zlomila si je roko, kar je povzročilo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Poleg tega je navedeno, da je za to odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki "ceste ni vzdrževal v takem stanju, da bi bila varna hoja pešcev...". Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica za jamo vedela, ker je na delo hodila peš, in da se torej ni vozila z avtom in za jamo ni vedela, kot piše v tožbi, ni bistveno kršilo določb ZPP. Opravilo je dokazno oceno in je v utemeljitvi sodbe pojasnilo na katere dokaze se je oprlo in opisalo ugotovljeni potek dogodkov. Sodišče druge stopnje je to dokazno oceno potrdilo in revizijsko sodišče je nanjo vezano, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste navedbe revizije, ki očitajo bistveno kršitev določb ZPP, v resnici pa napadajo dokazno oceno oziroma so nove trditve, kot na primer ta, da si je tožnica zlomila roko pri naslednjem padcu pred vratarno podjetja, ko je padla na roko (prvi odstavek na 4. strani revizije).

Tudi trditev, da sodišči v svojih sodbah nista navedli pravne podlage za svojo odločitev in da zato sodb ni mogoče preizkusiti, ne drži. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 154., 158. in 184. člen ZOR, sodišče druge stopnje pa je utemeljitev dopolnilo tudi z 18. členom ZOR in z določbami Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in Zakona o cestah. Pri tem sicer ni navedlo uradnega lista, v katerem je ta zakon objavljen, toda očitki, da bi narobe navedlo posamezne člene niso resnični, kar bo pojasnjeno pozneje.

3.b/ Toženka v reviziji poudarja, češ da je tožnica navajala jamo ob cesti, a se je izkazalo, da ta ni bila vzrok za tožničin padec in poškodbo. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem ali škodljivim dogodkom in posledico samo omenja in je natančno ne opredeli. Zato sodna praksa od primera do primera sama odgovarja na vprašanje vzročne zveze in si pomaga s teoretičnimi spoznanji. Iz utemeljitve prve in druge sodbe izhaja, da je bila bankina, po kateri je hodila tožnica, neprehodna zaradi jame in kupa zoranega snega in ker te ovire ni mogla obhoditi po desni strani, se je morala poslužiti še edine preostale poti, to je obhoda po levi strani, zaradi česar je morala stopiti na cestišče, pri tem pa ji je na poledenelem cestišču zdrsnilo. Šlo je torej za škodo, ki jo je povzročilo več okoliščin, neposredni vzrok za padec pa je bilo poledenelo cestišče, na katero je bila tožnica prisiljena stopiti. Sodišče druge stopnje je vzročno zvezo preverilo tudi s teorijo adekvatne vzročnosti in ugotovilo, da bi izkušen opazovalec ugotovil, da se vzrok, to je poledenelo cestišče, ujema s posledico, to je padcem. Če bi bilo cestišče ustrezno vzdrževano, tožnica ne bi padla, kar uči tudi teorija ekvivalenčnosti oziroma "but for" test. To, da tožnica ni odgovorna, ker je hodila po desni bankini, sta sodišči pravilno ocenili. Pravilna je razlaga, da mora pešec po prvem odstavku 106. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SRS, št. 50/88) hoditi po levi strani samo na javni cesti izven naselja in da toženka ni dokazovala hoje izven naselja, pa tudi če bi to dokazala, tožnica ne bi bila odgovorna za napačno hojo, ker je v drugem odstavku 106. člena Zakona zapisano, da sme kljub temu pešec hoditi tudi po desnem robu vozišča, kadar je to zanj varneje. To pa sta sodišči ugotovili in revizijsko sodišče je prepričano, da je razloge za tako hojo v celoti pojasnilo sodišče druge stopnje v četrtem odstavku na 2. strani utemeljitve sodbe, ko je verjelo tožnici, da je bila bankina na levi strani polna snega in še zlasti, da bi morala dvakrat prečkati poledenelo cestišče. Revizijsko sodišče še dodaja, da dejstvo, da je tožnica hodila po desnem robu cestišča, sploh ni pomembno. Tudi če bi res hodila po napačni strani, tako da bi kršila predpis, bi po teoriji ratio legis vzročnosti prišli do spoznanja, da je namen pravne norme, ki zunaj naselja zapoveduje hojo po levi strani cestišča v tem, da tudi pešec vidi prihajajoče vozilo in in se mu lahko umakne, ne pa v tem, da vzdrževalec ceste ne bi vzdrževal desnega roba cestišča, saj bi pešci, ki bi hodili po eni ali drugi nasprotni strani, hodili tudi po desnem robu. Očitek, češ da tožnica ne bi naletela na jamo in kup snega, če bi hodila po levi, je tako oddaljen od vzroka, kot če bi od nje zahtevali, da bi morala vzeti dopust in ostati doma.

Da bi moral zavarovanec tožene stranke vzdrževati cesto tako, da bi bil omogočen promet, je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo in se je pravilno sklicevalo na 47. točko 10. člena ZTVCP, le tožena stranka je obrnila številki. Tudi določbe Zakona o cestah (Ur.l. RS, št. 2/88-uradno prečiščeno besedilo) je pravilno interpretiralo.

Vzdrževalec ceste mora ceste redno vzdrževati tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, ter na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pri tem je sodišče druge stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je vzdrževalec ceste strokovnjak, ki mora pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati z večjo skrbnostjo in po pravilih stroke (18. člen ZOR). Skrb za varen promet predvideva tudi skrb za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, in zahteva tudi preventivne ukrepe. Vse te obveznosti vzdrževalca cest so določene v zakonu, zato sodišče ne more upoštevati sklicevanja na pogodbo.

Na koncu je treba pojasniti še to, da zahteva tožene stranke, da bi morala tožnica o padcu takoj obvestiti vzdrževalca cest, ni realna. Bolan in poškodovan človek najprej ukrepa za ozdravitev, šele kasneje se loti pravnih vprašanj. Zato je zakonodajalec v 918. členu ZOR določil ničnostno sankcijo za morebitna pogodbena določila, po katerih bi oškodovani izgubil pravico do odškodnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih in dogovorjenih obveznosti.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je tožnica padla zaradi poledenelega cestišča, da se je zaradi tega telesno poškodovala in da je za vse to odgovorna tožena zavarovalnica, pi kateri ima malomarni vzdrževalec cest zavarovano odgovornost. Zato je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.