Jedro

Izključna skrb za vzgojo otrok in pretežna skrb za upravljanje skupnega gospodinjstva v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev sta okoliščini, ki ju sodišče v sporih o premoženjskih razmerjih med zakoncema vselej upošteva, vendar le v okviru odločanja o velikosti deležev glede na prispevanje vsakega od zakoncev k skupnem premoženju, ne moreta pa biti podlaga za samostojno denarno terjatev skrbnejšega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi postavila več tožbenih zahtevkov. Poleg ugotovitve, da je sama izključna lastnica stanovanja ..., in ugotovitve, da obstoji njena terjatev zoper toženca iz naslova izključne oziroma pretežne skrbi za skupna otroka in gospodinjstvo v času trajanja zakonske zveze, je od toženca zahtevala še povrnitev ene polovice vrednosti vlaganj v stanovanjsko hišo v Bosni in Hercegovini, ki sta jo s tožencem zgradila med zakonom. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo prvemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da sta deleža na stanovanju 86,56 % (tožnica) oziroma 13,44 % (toženec). Delno je ugodilo tudi drugemu tožničinemu zahtevku. Ugotovilo je, da ji toženec dolguje 14.986,05 € (prej 3,.586.944 SIT), ter ta znesek pobotalo z denarno vrednostjo toženčevega deleža na stanovanju (6.011,1 € oziroma 1,440.500 SIT) in razliko v višini 8.956,95 € (prej 2,146.444 SIT) naložilo tožencu v plačilo. Nazadnje je ugodilo še tožničinemu obogatitvenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu nadaljnjih 24.369,9 € (prej 5,840.000 SIT). Skupaj je tako toženca obsodilo na plačilo 33.326,9 € (prej 7,986.444 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo, delno pa razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavitev je zajela tiste dele prvostopenjske sodbe, s katerimi je sodišče (ponovno) ugotovilo vsebino skupnega premoženja pravdnih strank, v denarju izrazilo vrednost deležev pravdnih strank na spornem stanovanju in ugotovilo obstoj tožničine terjatve iz naslova varstva, vzgoje in oskrbe otrok ter opravljanja gospodinjskih del in jo pobotalo s toženčevim deležem na stanovanju. V okviru spremembe prvostopenjske sodbe pa je pritožbeno sodišče določilo drugačno višino deležev pravdnih strank na spornem stanovanju (tožnica je ohranila višji delež, a sedaj le še v razmerju 60 % : 40 % v njeno korist) in zavrnilo zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino v tujini.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da je drugostopenjsko sodišče kršilo določbo tretjega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je brez toženčeve zahteve razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje zaradi domnevne prekoračitve tožbenega zahtevka. Zahtevka, tako priredni kot podredni, sta bila postavljena v skladu z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 874/2004 z dne 29. 9. 2004 in njegovimi napotki, zato kršitve prvostopenjskega sodišča niti ni moglo biti. Poleg tega, trdi, je pritožbeno sodišče pri tem storilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je na temelju peščice toženčevih pritožbenih trditev v celoti nanovo odločilo o stvari, o kateri je že bilo delno pravnomočno odločeno. Meni tudi, da je sodišče druge stopnje velikost deležev na skupnem premoženju spremenilo ''na oko'', t.j. na podlagi osebne ocene, ki ne temelji na dejstvih, dognanih v dokaznem postopku. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Isto velja za odločitev o povrnitvi vlaganj v stanovanjsko hišo v Bosni in Hercegovini. Tožnica ni zahtevala (so)lastniškega deleža na tej nepremičnini, kot je zmotno zapisalo pritožbeno sodišče, temveč le tisto, kar je vložila vanjo. Od toženca pa je to zahtevala zato, ker je kot dedič svojega očeta postal lastnik te nepremičnine in ker je zaradi njenih vlaganj sedaj neupravičeno obogaten. Zahtevek je torej izključno obogatitven.

4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijske očitke je mogoče strniti v dva pomembnejša vsebinska sklopa. Prvi se nanaša na odločitev pritožbenega sodišča o velikosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju in z njo povezanim vprašanjem upravičenosti razvezanega zakonca, ki ga je v času trajanja zakonske zveze zadelo pretežno breme varstva, vzgoje in oskrbe skupnih otrok ter skrbi za skupno gospodinjstvo, od drugega zakonca zahtevati povrnitev zneska, ki ustreza tej presežni skrbi. Drugi sklop očitkov pa problematizira zavrnitev zahtevka iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.

8. Izključna skrb za vzgojo otrok in pretežna skrb za upravljanje skupnega gospodinjstva v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev sta okoliščini, ki ju sodišče v sporih o premoženjskih razmerjih med zakoncema vselej upošteva, vendar le v okviru odločanja o velikosti deležev glede na prispevanje vsakega od zakoncev k skupnem premoženju (primerjaj prvi in drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Zato lahko pripeljeta le do eventualno višjega deleža enega od zakoncev na skupnem premoženju ob delitvi, ne moreta pa biti podlaga za samostojno denarno terjatev skrbnejšega zakonca. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče ti okoliščini ustrezno materialnopravno ovrednotilo. Tožnici zaradi dokazano večjega gospodinjskega in varstveno–vzgojnega prispevka upravičeno pripada za 20 % višji delež na skupnem premoženju(1), medtem ko je zahteva za ugotovitev obstoja posebne denarne terjatve, ki bi prav tako temeljila na presežni skrbi za hčerki in gospodinjstvo, neutemeljena.

9. Izpodbijana sodba je materialnopravno brezhibna tudi glede odločitve o zahtevku za povrnitev ½ vrednosti vlaganj zakoncev v nepremičnino v Bosni in Hercegovini. Dejstvo je, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze skupaj gradili in tudi zgradili sporno stanovanjsko hišo. To pomeni, da je na ta način ustvarjeno premoženje njuno skupno premoženje, ne glede na to, v kakšni premoženjskopravni obliki, obligacijski ali stvarnopravni, se je naposled izrazilo. Ker pa tožnica obravnavani zahtevek utemeljuje na prvi premoženjski različici – zahteva plačilo ½ skupne terjatve zakoncev iz naslova povečanja vrednosti nepremičnega premoženja, v katerega sta z možem med zakonom vlagala, zoper na ta način obogatenega lastnika nepremičnine – bi morala, če bi želela računati na uspeh, najprej dokazati, da je toženec lastnik (ali vsaj solastnik) te nepremičnine. Le lastnik je namreč tisti, ki je zaradi vlaganj lahko obogaten. Vendar tožnica tega ni storila, še več, tega vse do revizije ni niti zatrjevala(2). Navedla in dokazala je le, da hiša stoji na zemljišču v 1/8 solasti toženčevega očeta, toženčeva lastninska upravičenja pa zaradi njene pasivnosti niso bila predmet dokaznega postopka. Tako ni jasno, ali je toženec od tožničinega deleža vlaganj sploh imel kakšno korist ali ne oziroma ali je tožnica v razmerju do tožnika kakorkoli prikrajšana. Zavrnitev zahtevka je zato na mestu.

10. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

11. Glede na to, da se toženec v odgovoru na revizijo izrecno ni želel opredeliti do vsebine revizije, je revizijsko sodišče ocenilo, da stroški v zvezi z odgovorom na revizijo za ta postopek niso bili potrebni (155. člen ZPP). Toženec jih je tako dolžan kriti sam.

Op. št. (1): Tožničin delež na skupnem premoženju je 60 %, toženčev pa 40 %.

Op. št. (2): Navedba, da je toženec sporno nepremičnino podedoval po pokojnem očetu in tako postal njen lastnik, je nedopustna revizijska novota.