Jedro

Presoja primernosti odškodnine za telesne bolečine zaradi zloma nosu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v tej odškodninski pravdi prisodilo tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem odškodnino v znesku 400.000,00 SIT (od zahtevane odškodnine v znesku 500.000,00 SIT). Zahtevek za plačilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti pa je zavrnilo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku 38.191,00 SIT s pripadki. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožnika obsodi na plačilo odškodnine v znesku 240.000,00 SIT in temu ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da je toženec v kazenskem postopku pojasnil, da je bil, preden je udaril tožnika, polit po majici in odrinjen oziroma ruknjen. Da je bila majica polita, je potrdila tudi mati. Tožnik je dopuščal možnost, da je pred dobljenim udarcem trčil v toženca (zapisnik z dne 23.1.1998). Sandro W. in Slavko V. sta v kazenskem postopku izpovedala, da je najprej prišlo do nekega fizičnega incidenta med njima, ko naj bi bil Sandro W. celo dvakrat polit. Oba imenovana sta padla po tapecirani klopi in šele temu je sledil kritični toženčev udarec. V kazenskem sklepu je ugotovljeno, da je do udarca prišlo med prepirom. Taka ugotovitev je situirana med elemente samega kaznivega dejanja in na tako ugotovitev je civilno sodišče vezano. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženec neke vrstev žalitev (politje) neutemeljeno oziroma nepravilno zavrnil s fizičnim napadom. V sklepu kazenskega sodišča druge stopnje so ugotovljene naslednje olajševalne okoliščine: rahla vinjenost obdolženca, dejstvo, da je bil polit, dejstvo, da ga je oškodovanec (tožnik) "ruknil". Odgovornost tožnika je zato 80 %. Prisojena odškodnina je previsoka, primerna odškodnina za en teden trajajoče fizične bolečine bi bila znesek 300.000,00 SIT. Izpostavljen je bil manjši operaciji, tega posega ni doživljal kot veliko breme oziroma neugodnost. Tudi ni bil več majhen otrok. Predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Temeljni očitek pritožbe se nanaša na ugotovitev prvega sodišča, da je toženec izključno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Meni namreč, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo do 20 %. To svojo trditev utemeljuje z ugotovitvami kazenskega sodišča prve in druge stopnje ter podatki kazenskega spisa Km 27/98 Okrožnega sodišča v Novem mestu, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da jih pritožba deloma povzema napačno, predvsem pa tako, da ugotovitve kazenskih sodišč loči iz celote oziroma sobesedila, povedano pa velja tudi za povzemanje izpovedb prič, ki so jih podale v kazenskem postopku. To velja za pritožbeno trditev, da je bil toženec, preden je udaril tožnika, polit po majici, saj iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja ugotovitev, da ga je polil tožnik. Prvo sodišče je o tem utemeljeno verjelo tožniku in svojo ugotovitev o tem, da tožnik z ničemer ni izzval toženca, oprlo na izpovedbo V.-a in W.-a v kazenskem postopku. Ko se pritožba sklicuje na tožnikovo izpovedbo, ki jo je kot oškodovanec podal na zapisnik dne 23.1.1998 in jo opredeljuje kot tožnikovo dopuščanje možnosti, da je pred dobljenim udarcem trčil v toženca, te prav tako ne povzema točno. Izpovedal je namreč, da se je le umaknil (očitno W.-u in V.-u, ki sta se spopadla), da se ne spominja, da bi pri umikanju trčil ob obtoženca (toženca), če je, potem je nehote. Dogodek, ki se je odigral med V.-em in W.-em, protispisno povezuje s toženčevim udarcem tožnika. Res iz opisa dejanja, povzetega v sklepu kazenskega sodišča prve stopnje izhaja (list. št. 48), da je toženec med prepirom in brez razloga udaril tožnika v obraz. Nejasnost, za kakšen prepir in med kom je šlo, odpravlja nadaljnja ugotovitev, da je toženec udaril tožnika brez razloga, kar je za zatrjevano soodgovornost tožnika v tem pravdnem postopku bistveno in potrjeno z dokazi, izvedenimi v pravdnem postopku (izpovedba tožnika). Prav nobenega dokaza ni, da je tožnik toženca polil, zato so razlogi kazenskega sodišča o politju, kot neke vrste razžalitvi, tudi sicer navedeni zgolj kot hipotetični. Res kazensko sodišče druge stopnje ob ocenjevanju primernosti izrečene kazenske sankcije med olajševalnimi okoliščinami navaja, da je oškodovanec (tožnik) toženca tudi "ruknil". Na te razloge pa civilno sodišče, ki te trditve ni moglo šteti za dokazano, ni vezano, tako kot ni vezano na tiste ugotovitve kazenskega sodišča, ki ne sodijo med elemente kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odst. 134. čl. Kazenskega zakonika). Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča o tem, da odgovornost pravdnih strank za škodo, ki je nastala tožniku, ni deljena, materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino. Zaradi zloma nosne kosti je bil tožnik operiran, trpel (kumulativno) en teden hude, dva do tri tedne srednje hude in en teden lahke bolečine. En teden je bil hospitaliziran, šest dni je imel tamponirani obe nosnici, kar je zelo neprijetno, izpostavljen je bil (sicer za kratek čas) nevarnemu ionizirajočemu sevanju, poleg operacije pa so bili tudi pregledi boleči in neprijetni. S prisojeno odškodnino v znesku 400.000,00 SIT je zato prvo sodišče odmerilo odškodnino, ki je primerna trajanju in intenzivnosti bolečin in neprijetnosti, ustrezno individualizirana (tožnik je rojen 8.9.1981) in primerljiva z odškodninami, ki jih priznava sodna praksa za enako škodo. Izpodbijana odločitev prvega sodišča je zaradi povedanega v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom (prvi odst. 154. čl., prvi odst. 166. čl. ZPP/77). O toženčevem predlogu, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, pa bo moralo odločiti prvo sodišče (prvi odst. 173. čl. ZPP/77).