Jedro

Iz določbe 2. odstavka 3. čl. ZDARS izhaja, da DARS svoje zakonsko določene naloge vedno opravlja za račun države, ne pa za svoj račun, zato ob pravilni uporabi te zakonske določbe DARS ni pasivno legitimiran v tem sporu in ni odgovoren za škodo, ki izvira iz zatrjevano nepravilno urejene deponije na tožnikovem zemljišču, ki je bila urejena v zvezi z izgradnjo avtoceste na odseku V. - A. v.

Izrek

Pritožbi prvega toženca se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v delu glede prvega toženca s p r e m e n i tako, da v tem delu poslej glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, da je skupaj z drugim tožencem solidarno dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 983.675,00 SIT oz. sedaj 4.104,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrniti tožniku pravdne stroške.

Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu glede drugega toženca in se v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenih postopka drugega toženca se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo in drugo toženo stranko po temelju v celoti utemeljen.

Toženca sta s pravočasnima pritožbama izpodbijala vmesno sodbo sodišča prve stopnje, tožnik pa na njuni pritožbi ni odgovoril. Prvi toženec je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je v obravnavanem primeru podana krivdna odgovrnost prvega toženca zaradi kršitve poslovne obveznosti, ki izvira iz soglasja z dne 28.8.1997, iz katerega je razvidno, pod katerimi pogoji je tožnik dal prvemu tožencu soglasje za deponiranje nenosilnega materiala. Priznava dejstvo, da je prvi toženec prevzel dolžnost izplačila odškodnine tožniku, vendar sodišče nima prav, da naj bi prvi toženec po začetku urejanja deponije prevzel obveznost plačila odškodnine po pogodbi z italijansko družbo P. - T. S. G.I.Z. (v nadaljevanju P.) na podlagi soglasja z dne ..., in da se je jasno seznanil s pogoji, pod katerimi je deponiranje materiala dopustno. Prvi toženec se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obstoji poslovna zaveza med pravdnima strankama glede ureditve deponije, in da prvi toženec s svojimi izvajalci obveznosti ni izpolnil, zato odgovarja za pogodbeno kršitev ter da je temelj za odgovornost prvega toženca v 207. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), in da solidarno odgovarja z drugim tožencem, katerega krivdna odgovornost je tudi podana. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ni zatrjeval, da bi šlo za pogodbeno odškodnino, ampak je vtoževal škodo, ki naj bi nastala s slabo izvedenimi deli, ki niso zagotovila odvodnjavanja nasute parcele. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila nastala škoda na parceli ... k.o. P. v celoti poravnana. Iz soglasja in iz pogodbe z dne ... izhaja, da je tožnik od prvega toženca zahteval poleg dodatne odškodnine še, da mora odriniti ves humus in z njim po zaključku del prikriti navoženi material, prekrite površine strojno obdelati, poapniti in zapraviti, ni pa takrat tožnik od nobenega toženca zahteval ureditve odvodnjavanja. Sodišče prve stopnje je spregledalo dopis z dne ..., iz katerega izhaja, da je prvi toženec poravnal tožniku vse obveznosti. Pomemben pa je tudi sporazumni dogovor z dne 27.1.1999, da je tožnik s prvim tožencem rešil vsa sporna razmerja in je bila vsa odškodnina za škodo na parceli ... plačana v celoti. Po mnenju prvega toženca glede na navedeno ni nobene pogodbene obveznosti prvega toženca in tudi ne krivdne odgovornosti drugega toženca iz naslova gradnje deponije na parcelni številki ... k.o. P., prvi toženec opozarja pritožbeno sodišče na svoj ugovor zastaranja in se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je drugi toženec s svojim ravnanjem povzročil škodni dogodek. Nestrokoven je zaključek sodišča prve stopnje, da je neustrezno urejena deponija v vzročni zvezi s škodo, ki jo vtožuje tožnik, in da se je svet zaradi nasutja dvignil za več metrov na višino kletnih prostorov hiše in je neposredni vzrok škode v tem, da se je deponija zasipala in izravnala z nepropustnim ilovnatim glinenim materialom, kar da je najverjetnejši vzrok za zamakanje vode v hiši, ker takšen zaključek ne izhaja iz izvedeniškega mnenja. Investitor je ravnal pri posegu na tožnikovem zemljišču po projektu, izvajalci in podizvajalci pa so vsa zemeljska dela izvedli strokovno in pod nadzorom prvega toženca.

Drugi toženec je v pritožbi tudi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagal spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške drugega toženca, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Oba toženca sta ves čas zatrjevala, da tožnik ni izkazal predpostavk za odškodninsko odgovornost, tožnik nikoli ni zatrjeval krivdne odgovornosti drugega toženca, temveč se je skliceval na poslovno odškodninsko odgovornost, ki naj bi izvirala iz pogodbe, sklenjene med tožnikom in podjetjem P. Drugi toženec je bil podizvajalec, sodišče ga napačno imenuje izvajalec. Sodišče je z zaključkom o neposlovni odškodninski odgovornosti drugega toženca prekoračilo svoja pooblastila in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik bi moral vsaj zatrjevati in dokazovati elemente krivdne odškodninske odgovornosti, tako pa vseskozi izhaja iz poslovne odškodninske odgovornosti, delno je vezal odgovornost tudi na določila gradbene in podjemne pogodbe. Drugi toženec je delal kot podizvajalec, italijansko podjetje se je zavezalo urediti deponijo kot dober gospodar in poskrbeti za strokovno pravilno odvodnjavanje, drugi toženec je pojasnil, da z vsebino sklenjene pogodbe med tožnikom in podjetjem P. ni bil seznanjen, tega dejstva tožnik tudi ni zatrjeval niti dokazoval, drugi toženec je po naročilu podjetja P. opravil zgolj odriv in planiranje nenosilnega materiala in pri tem je drugi toženec ravnal z vso skrbnostjo, saj je poskrbel za dober prečni vzdolžni naklon, da bi voda lahko odtekala po hribu navzdol. Tožnik ni trdil, da je od drugega toženca zahteval izpolnitev obveznosti, kot je bilo dogovorjeno s podjetjem P. Nadzorni organ prvega toženca ni od drugega toženca nikoli zahteval ureditve kakršnekoli drenaže oz. ustreznega odvodnjavanja, kot ga zahteva tožnik, to je potrdil priča L. Če pa je po mnenju sodišča drugi toženec neposlovno odškodninsko odgovoren, ga ne more zavezovati zaveza iz pogodbe z dne ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugi toženec ni izvedel drenaže, ni pa obrazložilo, od kod je izhaja ta dolžnost drugega toženca, zgolj sklicevanje na določbo II. odst. 18. čl. ZOR ne zadošča, drugi toženec je ravnal po naročilu podjetja P., ki je bil izvajalec po pogodbi z dne 26.6.1996. Tožnik ni bil naročnik za izvedbo del izvajalca, izvajalec od drugega toženca ni nikoli zahteval izvedbe del, kot so bila opredeljena v pogodbi z dne ..., tožnik ni podal zahteve izvajalcu. Tožnik ni zaustavil del z razloga, ker se deponija ni urejala skladno s pogodbo. Priča L. je potrdil navedbe druge toženca, da je ta ravnal v skladu z zahtevami nadzornega organa prvega toženca in ni izvajal del samovoljno in po svoje, priča Ž. pa je povedal, da drenaža ni bila zahtevana in izvajanje posebnega odvodnjavanja ni normalno. Tožnik je izpovedal ..., da se je z zahtevami obračal na L. oz. prvega toženca, ne na drugega toženca. Na zadnji obravnavi je izpoved spremenil in tudi njegova žena tako, da sta izpovedala, da sta zahtevala drenažo tudi od drugega toženca. Teh izpoved dokumentacija v spisu ne potrjujejo, v nobenem soglasju ali dopisih tožnik ne zahteva hidromelioracije od drugega toženca, zato tožnik od drugega toženca ni zahteval izpolnitve obveznosti, dogovorjene v pogodbi z italijanskim podjetjem. Sicer pa v sodbi ni pojasnjeno, kaj konkretno je drugi toženec storil narobe, kaj predstavlja njegovo škodno ravnanje in v čem je njegova odškodninska odgovornost, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in so si med seboj v nasprotju, o tem je kršitev določb pravdnega postopka in sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz pogodbe z dne ... izhaja odškodninska odgovornost podjetja P. in je ni mogoče širiti na drugega toženca z neposlovno odškodninsko odgovornostjo. To je ugotovil že tožnik sam, ko je navedel, da v kolikor bo sodišča ugotovilo, da drugi toženec od naročnika del (podjetja P...) ni dobil naročil glede izvedbe zlasti hidromelioracijskih del, bi bil zahtevek neutemeljen in zavrnjen. Sodišče se v te ugotovitve sploh ni spuščalo, ampak je zaključilo o obstoju neposlovne odškodninske odgovornosti. Določbo 611. čl. ZOR je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, te določbe ni mogoče razumeti tako, da v kolikor je odgovoren podizvajalec, je odgovoren tudi naročnik (prvi toženec). Elementi odškodninske odgovornosti drugega toženca niso podani in dokazani, zlasti ne škoda, saj je izvedenec jasno navedel pod točko B svoje zaključke o vzrokih zamakanja objekta in pod točko ... opredelil medsebojno povezavo med deponijo in vodo v objektu stanovanjske hiše, da deleža vplivanja neurejenosti odvodnjavanja in drugih poseganj v zemljišče ni mogoče točno predeliti, da o nastali škodi ni mogoče z gotovostjo trditi, da je nastala zgolj zaradi ravnanja tožencev, da je potrebno upoštevati še ostale dejavnike. Presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja drugega toženca ni pravilna, če je sodišče ugotovilo neposlovno odškodninsko obveznost, je zastaralni rok tri leta, tožnik pa je imel na voljo vse elemente, zlasti višino škode znane že v letu 1998, saj je sam v tožbi pojasnil, da je parcela ... prekomerno mokra že od sanacije junija 1998, da je kletne prostore zalilo novembra 1999. Drugi toženec se ne strinja s stališčem sodišča, da je višina škode odvisna zgolj od ocene strokovnjaka, sam bi se lahko pozanimal za ceno bale krme in laično ugotovil količino okoli 10 do 15 bal in v tožbi zahteval odškodnino, nato pa v postopku angažiral izvedenca kmetijske stroke. Izvedenec pa je ugotovil, da škoda nastaja vse od 1998 dalje, zato je ... vložena tožba prepozna, za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, ko torej ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov, tudi oškodovanec je dolžan ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Drugi toženec ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da teče zastaranje po nominalni ocenitvi škode izvedenca v mnenju dne ..., temveč teče od trenutka, ko jo je lahko ocenil. V nasprotju z ugotovitvijo izvedenca K. (da je novembra 1999 prostor prvič zalila voda in je tam ostala do jeseni 2001) je navedba sodišča, da je škoda začela nastajati s prvim vdorom in da njen obseg še ni bil stabiliziran in da se je na daljši rok manifestiralo poškodovanje lesenih delov kletnih prostorov, ometa in tudi sodbe, da tožnik vtožuje refleksno škodo. Tožnik je od jeseni 1999 vedel, da je klet zalila voda, da je tam celo stala, pa ni storil ničesar, da bi škodo zmanjšal, preprečil ali kako drugače uveljavljal. Drugi toženec od tožnika pred tožbo ni prejel niti odškodninskega zahtevka niti zahtevka za izpolnitev obveznosti, kot jih je dogovoril s podjetjem P., zato je tožba zoper drugega toženca neutemeljena.

O utemeljenosti pritožbe prvega toženca: Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: prvi toženec je investitor izgradnje avtoceste, prvi toženec je izvajalec nadzora nad delom izvajalca pri ureditvi deponije, tožnik je ... dal prvemu tožencu soglasje s pogoji za deponijo, na podlagi soglasja je bil prvi toženec seznanjen s pogoji za ureditev deponije, tožnik je s pogoji za ureditev deponije zavezal prvega toženca kot investitorja, deponijo je potrebno urediti v skladu s pogoji v smislu dobrega odvodnjavanja, prvi toženec je po pogodbi med tožnikom in podjetjem P. prevzel obveznost plačila odškodnine in jo tudi plačal, med tožnikom in prvim tožencem obstoji poslovna zaveza glede ureditve deponije.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo določbo II. odst. 3. čl. Zakona o družbi za avtoceste v R. S. (ZDARS - Uradni list RS št. 57/93), da je prvi toženec pooblaščen, da v svojem imenu in za račun Republike Slovenije opravlja naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest, je pa to zakonsko določbo nepravilno uporabilo v obravnavanem sporu. Citirana zakonska določba namreč pomeni, da svoje zakonsko določene naloge vedno opravlja prvi toženec za račun države, ne pa za svoj račun. Ob pravilni uporabi te zakonske določbe je pravilen materialnopravni zaključek, da prvi toženec ni pasivno legitimiran v tem sporu, saj svojih zakonsko določenih nalog v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest nikoli ne opravlja za svoj račun, zato ni odgovoren tudi ne za škodo, ki izvira iz zatrjevano nepravilno urejene deponije na tožnikovem zemljišču, ki je bila urejena v zvezi z izgradnjo avtoceste na odseku V. - A. v. Tudi ugotovljeno dejstvo o tem, da je prvi toženec prevzel obveznost plačila odškodnine tožniku in jo tudi plačal po pogodbi, sklenjeni 26.6.1996 med tožnikom in podjetjem P., ne spremeni dejstva, da prvi toženec vse naloge v zvezi z graditvijo in obnavljanjem avtocest opravlja za račun države in ne za svoj račun.

Prvi toženec je s pritožbeno navedbo, da ni podane nobene pogodbene obveznosti med tožnikom in prvim tožencem smiselno zatrjeval pomanjkanje svoje pasivne legitimacije. Pasivno legitimacijo pravdne stranke določa materialno pravo in glede na citirano zakonsko določbo pasivne legitimacije prvega toženca ni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le to ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju zoper prvega toženca, spremenilo in tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (IV. odst. 358. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških prvega toženca pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih prvi toženec ni priglasil. O utemeljenosti pritožbe drugega toženca: Glede ugotovitve utemeljenosti ugovora zastaranja tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno navedlo kot podlago določbo I. odst. 376. čl. ZOR, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, nato pa to določbo tudi pravilno uporabilo glede na ugotovljena dejstva.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: predmet zahtevka je škoda zaradi izpada oz. izgube na pridelku na tožnikovem zemljišču in škoda zaradi vdora vode v kletne prostore, škoda na pridelku je nastala v letu 1999 in ni mogla biti ovrednotena pred letom 2000, do vdora vode v kletne prostore je prišlo novembra 1999 in takrat je škoda začela nastajati, tožba je bila vložena 23.4.2002. Glede na ugotovljena dejstva je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena znotraj subjektivnega zastaralnega roka treh let, saj je ta lahko potekel najprej novembra 2002 glede nastale škode na stanovanjski hiši in konec leta 2002 glede škode zaradi izpada pridelka na zemljišču. Res pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da teče zastaranje tožnikovega odškodninskega zahtevka od dneva izdelave izvedeniških cenitev škode oz. od dneva, ko je izvedenec škodo ovrednotil. Vendar tako zmotno stališče ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja, ki ga je podal drugi toženec, zato tudi pritožba v tem delu ni utemeljena.

Res je sicer za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in za povzročitelja, to pa pomeni, da je odločilen trenutek, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel oškodovanec do teh podatkov. Tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo. Glede sukcesivno nastajajoče bodoče premoženjske škode tudi velja, da začne zastaranje teči, ko oškodovanec zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, pri tem pa je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno uveljavljanje prve odškodninske terjatve pretrga zastaranje za uveljavljanje naslednje istovrstne bodoče terjatve (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2005).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med tožnikom in drugim tožencem ne obstaja nikakršna poslovna povezava, ker je bil drugi toženec podizvajalec podjetja P., zato pride v poštev le morebiten obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti drugega toženca na podlagi 154. čl. ZOR.

Tožbena trditev, da nastaja tožniku škoda na zemljišču zaradi ne dovolj strokovno izvršenih zemeljskih del, ki jih je izvedel drugi toženec, pa predstavlja trditveno podlago za uveljavljanje neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti drugega toženca, zato ni utemeljena pritožbena navedba drugega toženca, da tožnik ni zatrjeval neposlovne odškodninske odgovornosti drugega toženca.

Pri ugotavljanju obstoja protipravnosti ravnanja drugega toženca pa se sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da je bil drugi toženec le podizvajalec izvajalca, da se je le izvajalec s tožnikom pogodbeno zavezal urediti deponijo, ni opredelilo do trditve drugega toženca, da je bila njegova pogodbena obveznost do izvajalca (družbe P.) le razvoz zemlje s planiranjem na tožnikovi parceli št. ... k.o. P., kar je izpolnil in delo opravil skladno tudi z navodili prvega toženca, ki je izvajal nadzor nad delom drugega toženca in z navodili tožnika, kar so hkrati tudi navedbe o ekskulpacijskih razlogih za obstoj toženčeve krivde.

To pa so navedbe o odločilnih dejstvih glede obstoja protipravnosti ravnanja drugega toženca, ki naj bi bilo tudi škodno ravnanje in o ekskulpacijskih razlogih za obstoj krivde. Teh dejstev sodišča prve stopnje še ni razjasnilo in še ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, o teh odločilnih dejstvih sodba sodišča prve stopnje dejansko sploh nima razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti drugega toženca iz razloga, ker pri ureditvi deponije ni ravnal z zadostno skrbnostjo, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, da je zaradi malomarnosti pri izvedbi del podana njegova krivda, je preuranjen.

Sodišče prve stopnje teh zatrjevanj drugega toženca v izpodbijano vmesno sodbo niti ni korektno povzelo niti ni izvedenih dokazov, na primer izpovedb zaslišanih prič, dokazno ocenilo. Izpovedba tožnika celo potrjuje trditev drugega toženca, da tožnik od njega ni zahteval ureditve drenaže na deponiji, izpovedba priča I. K. potrjuje trditev drugega toženca, da je ta navožen nasip deponije le splaniral z buldožerji po tožnikovem zemljišču, da je dela opravil na osnovi navodil prvega toženca oz. njegovega delavca L., ki je bil nadzorni organ, da nihče ni naročil drenaž in jih ni zahteval, da je drugi toženec sklenil pogodbo s podjetjem P. le za izravnavo navoženega materiala na deponijo in humuziranje z obstoječim humusom, da ta naročnik ni dal naročila za dodatno odvodnjavanje z drenažami. Izpovedba priča L. potrjuje trditev drugega toženca, da je že nakup navožen material v nadaljevanju uredil v deponijo s planiranjem po terenu, da je drugi toženec to opravil na osnovi dogovora s podjetjem P., ki bi sicer moralo to urediti, pa ni uredilo, da je ta priča sam usklajeval med tožnikom in drugim tožencem, da je bilo podjetje P. naročnik ureditve in izvajanja teh del, in da ne ve, ali je podjetje P. seznanilo drugega toženca s svojimi obveznosti iz pogodbe s tožnikom.

Glede na navedeno je pritožba drugega toženca utemeljena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja protipravnosti ravnanja drugega toženca in glede obstoja krivde drugega toženca za nastanek zatrjevane škode. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo v delu glede drugega toženca razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (354. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju razčistiti, ali so trditve o zgoraj navedenih dejstvih, ki jih je navedel drugi toženec, med tožnikom in drugim tožencem sploh sporne, nato pa, če bo ugotovilo, da so sporne, za razjasnitev spornih dejstev dokazno oceniti že izvedene dokaze (izpovedbe zaslišanih prič in strank ter predložene listinske dokaze) in nato na podlagi določbe I. odst. 154. čl. ZOR ugotoviti odločilna dejstva ter navesti razloge o tem, ali je podana krivdna odgovornost drugega toženca za tožnikovo zatrjevano škodo na podlagi navedenega zakonskega določila. Sodišče prve stopnje pa bo moralo v novem sojenju tudi ponovno ugotoviti vsa odločilna dejstva in navesti razloge ter presoditi o utemeljenosti ugovora zastaranja tožbenega zahtevka in o obstoju poslovne odškodninske odgovornosti drugega toženca.

Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog, ki sta ga zatrjevala oba toženca v svojih pritožbah, ni podan. Prvi toženec tega pritožbenega razloga ni konkretiziral, drugi toženec pa je neutemeljeno v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo in ugotovilo neposlovno odškodninsko odgovornost drugega toženca, prekoračilo svoja pooblastila in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so nastali drugemu tožencu v zvezi s pritožbo, je v posledici razveljavitve vmesne sodbe prve stopnje v tem delu pridržana za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).