Jedro

Prosilec presega postavljeno finančno mejo minimalnega dohodka oziroma materialnega položaja, kar izključuje možnost pridobitve pravice do redne brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom v zvezi z uporabo določila 36. člena ZBPP o nujni izredni brezplačni pravni pomoči oziroma ne navaja, da bi tožena stranka to določbo nepravilno uporabila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A. A. z dne 27. 9. 2021. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prejela prošnjo prosilca A. A. za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči, in sicer smiselno za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. V Ps 442/2020 z dne 2. 9. 2021. V postopku ocenjevanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči je sodišče vpogledalo v priloge A in D spisa, spisa Bpp 310/2020 in Bpp 26/2021 ter podatke, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti.

2. Iz listin v spisu je razvidno, da se prosilec v skladu z enajstim odstavkom 10. člena ZUPJS šteje za samsko osebo. Dalje je iz listin v spisu razvidno, da je prosilec upokojen in je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejel 979,99 EUR pokojnine mesečno in je torej presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (804,36 EUR), ki predstavlja mejo, do katere je prosilcu še mogoče odobriti brezplačno pravno pomoč. To pomeni, da prosilec ne izpolnjuje osnovnega finančnega pogoja za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, kot je določen v 13. členu ZBPP.

3. Prosilec tudi ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči na podlagi 36. člena ZBPP, saj zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč prosilec ne bo zamudil roka za vložitev pritožbe zoper zgoraj navedeno sodbo. Prosilec je namreč v prošnji navedel, da je odvetnica sodbo prejela 11. 9. 2021, kar pomeni, da se 30 dnevni rok za vložitev pritožbe izteče dne 11.10. 2021 in ima tako še dovolj časa za vložitev pritožbe.

4. Glede na to, da je bila prosilcu na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki, in sicer zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih (kar je bilo v zadevi Bpp 310/2020 pomotoma prezrto), sodišče še ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje niti pogoja za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, kot je določen v šesti alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 270/2021 z dne 20. 4. 2021).

5. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka brez upoštevanja splošno znanih dejstev in brez upoštevanja 36. člena ZBPP ter brez upoštevanja 22. in 24. členov ZBPP tožniku zavrnila prošnjo.

6. Predlaga, da zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 22/2020 opravi glavno obravnavo, na kateri naj poleg tožnika, njegove skrbnice, zasliši predsednico Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, psihiatra B. B. in sodnico Višjega sodišča v Ljubljani C. C. ter po opravljeni obravnavi odločbo tožene stranke Bpp 369/2021 z dne 30.09.2021 razveljavi in ugodi zaprošeni prošnji za nujno ali izjemno brezplačno pravno pomoč oziroma naj odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

7. Toženi stranki in naslovnemu sodišču je splošno znano, da se je tožnik zaradi težkega zdravstvenega stanja znašel v duševni in socialni stiski ter ne zmore stroškov sodnih in upravnih postopkov oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Prav tako je naslovnemu sodišču znano, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost z namenom, da se mu na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 211/94 v sodnih in upravnih postopkih s postavitvijo pravno kvalificiranega skrbnika oz. odvetnika, zagotovi enakopravno varstvo njegovih pravic, koristi in interesov. Navedeno bi se jasno in nedvoumno ugotovilo s predlaganimi zaslišanji, predvsem z zaslišanjem psihiatra B. B. in višje sodnice C. C. Psihiater bi sodišču pojasnil, zakaj je državi predlagal, da se tožniku odvzame delna opravilna sposobnost, sodnica C. C. pa bi sodišču pojasnila, kako je s sodbo II Cp 89/00 z dne 19.07.2000 hudo bolnemu tožniku nastalo dolgoletno psihično in ekonomsko nasilje in zakaj je bila tožniku s sklepom II Cp 2041/2012 z dne 10.10.2021, ki je prav tako obremenjen s kršitvijo 6. in 13. členov EKČP, dejansko delno odvzeta poslovna sposobnost. 8. Tožnik je kljub splošno znanim dejstvom prošnji z dne 27.09.2021 priložil sodno izvedeniški psihiatrični izvid dr. prim. B. B. z dne 17.11.2008, za vsesplošno ekonomsko in psihično nasilje pa je priložil izjavo podano dne 13.02.2020 na CSD Domžale in odgovor sodišča iz Domžal št. Su 19/2021, vendar tožena stranka navedenih dejstev ni upoštevala ter je posledično zmotno oz. nepravilno ugotovila, da je bila tožniku opravilna sposobnost odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih ter je posledično napačno uporabila ZBPP.

9. Tožnik za dolgoletne nevzdržne psihične in socialne razmere ni kriv, saj ga je v sodne postopke nesporno prisilila izvorna družina s svojimi vehementnimi neresničnimi in celo zlonamernimi navedbami ter tožbami. V teh postopkih se je tožnik kot toženec v nevzdržni duševni in socialni stiski ter brez odvetnika, po svojih močeh le branil, nikakor pa ni v sodnih postopkih vlagal očitno nerazumnih vlog. Navedeno je tudi naslovnemu sodišču splošno znano, zato tožnik na podlagi 6. in 7. alineje 2. odstavka 22. člena ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno in nujno brezplačno pravno pomoč. Prav tako je sodišču splošno znano, da je tožnik zaradi uveljavljanja pravic iz 26., 33. in 35. členov Ustave RS pred drugimi sodišči udeležen v več sodnih postopkih, zato izpolnjuje tudi pogoje za redno brezplačno pravno pomoč.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožeča stranka v tožbi ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da prosilec A. A. presega postavljeno finančno mejo minimalnega dohodka oziroma materialnega položaja, kar po določilu 13. člena ZBPP izključuje možnost pridobitve pravice do redne brezplačne pravne pomoči. 12. Tožeča stranka tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom v zvezi z uporabo določila 36. člena ZBPP o nujni izredni brezplačni pravni pomoči oziroma ne navaja, da bi tožena stranka to določbo nepravilno uporabila.

13. Tožeča stranka uveljavlja, da je skladno z določbo 22. člena ZBPP (šesta in sedma alineja drugega odstavka) prosilec upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči oziroma da je tožena stranka to določbo napačno uporabila. Ta se po prvem odstavku 22. člena ZBPP dodeli ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, in sicer tudi v primeru, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po določilu drugega odstavka 22. člena ZBPP se izjemna brezplačna pravna pomoč pod pogoji iz prvega odstavka dodeli v primerih, ki so našteti v sedmih alinejah.

14. Pravilno bi sicer bilo, da bi tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe v sodelovanju s prosilcem v skladu z načelom zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP v ugotovitvenem postopku (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP)1 razčistila dejstva v zvezi z v upravnem postopku predlaganimi dokazi glede upravičenosti do izjemne brezplačne pravne pomoči. Vendar pa ta pomanjkljivost v vodenju postopka pred organom za brezplačno pravno pomoč v konkretni zadevi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

15. Kajti iz tožbe ni mogoče razbrati, da bi katera koli okoliščina iz šeste ali sedme alineje drugega odstavka, na kateri se sicer tožnik pavšalno sklicuje v tožbi, lahko prišla v poštev v konkretnem primeru. Tožeča stranka se na splošno sklicuje na psihično in ekonomsko nasilje države nad prosilcem in na njegovo duševno in socialno stisko, pri čemer ključno sporno okoliščino, ali mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, po eni strani opredeli, kot da je bil namen sklepa Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 211/94, da se mu zagotovi enakopravno varstvo pravic s postavitvijo pravno kvalificiranega skrbnika, po drugi strani pa zatrjuje, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost s sodno odločbo II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, ki pa je bila po njegovem mnenju obremenjena s kršitvijo 6. in 13. člena EKČP in da je zaradi te obremenjenosti s kršitvijo EKČP napačna ugotovitev tožene stranke, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Za ugotovitev, iz katerega razloga je bila s sodno odločbo tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost ni potrebno zaslišati tožnika, njegove skrbnice in sodnice kot priče, kakor tudi ni mogoče (zaradi varstva pravnomočnosti sodnih odločb iz 158. člena Ustave RS) z dokaznimi sredstvi v tem upravnem sporu spreminjati pravnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodni odločbi Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 v zvezi z sodno odločbo N 53/2011 z dne 18. 5. 2012. Sicer se je Upravno sodišče v primerljivih sporih do razloga za delni odvzem poslovne sposobnosti tožnika že izreklo na način, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih.2

16. Poleg tega tožnik tudi z ničemer ne opredeljuje materialne ogroženosti, ki je pogoj za brezplačno pravno pomoč iz sedme alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožnik predlaga tudi zaslišanje in se sklicuje na dopolnitev psihiatričnega izvedeniškega mnenja iz leta 2008 ter na njegovo izjavo pred Centrom za socialno delo z dne 13. 2. 2020 ter odgovor sodišča iz Domžal Su 19/2020-11 z dne 23. 11. 2020. Vendar tožeča stranka ne zatrjuje, da se izvedeniško mnenje psihiatra z dne 17. 11. 2008 kakor koli ne ujema s pravno opredeljenim razlogom za odločitev v zadevah II Cp 2040/2012 in N 53/2011 o delnem odvzemu poslovne sposobnosti in tudi ne navaja, kaj naj bi odgovor sodišča iz Domžal opr. št. Su 19/2020-11 dokazoval v zvezi s sporno okoliščino, ali je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da procesna napaka tožene stranke glede odsotnosti razčiščevanja pogojev za izjemno brezplačno pravno pomoč v zvezi s 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP v konkretnem primeru ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

18. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo dejansko stanje sporno z vidika potreb ugotavljanja pravno relevantnih okoliščin iz 6. ali 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in sicer ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis javne glavne obravnave in pravice tožnika, da se ustno izjavi na glavni obravnavi na podlagi 6. člena EKČP. V tej zadevi je bilo namreč mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu in je predmet spora le pravna opredelitev razloga za delni odvzem poslovne sposobnosti, ki izvira iz pravnomočne sodne odločbe.3 Zato pravilnosti dejstev ali verodostojnost navedb, kakor tudi, da bi sodišče pridobilo neposredni vtis ali da bi moralo kar koli v zvezi s tem razčiščevati na javni glavni obravnavi, ni bilo potrebno.4 Glede na obveznost sojenja na javni glavni obravnavi v številnih drugih nujnih zadevah, sodišče ocenjuje, da je zaradi zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku v številnih drugih zadevah poseg v tožnikovo pravico iz 23. in 24. člena Ustave v tem primeru sorazmeren. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Po tem določilu mora uradna oseba stranki vsaj pisno omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče pred izdajo odločbe. 2 Na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 270/2021-3 z dne 20. 4. 2021, odst. 12, ki je del tega spisa. 3 _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portuga_l z dne 6. 11. 2018, odst. 190, točki a.) in b.). 4 Ibid. odst. 191, točki a.), b.) in c.).