Jedro

Razlaga 11. člena ZEPT, kot jo je podalo prvostopno sodišče, je pravilna. Navedena zakonska določba določa imuniteto ponudnika storitev gostiteljstva (za civilne in kazenske postopke), dokler ne izve za protipravno naravo vsebin, ki jih shranjuje. To pomeni, da ponudnik storitev ne more biti (civilno ali kazensko) odgovoren za podatke, ki jih shranjuje na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, dokler mu ni znana protipravna narava teh vsebin. Če ponudnik, ko izve za protipravnost vsebin, obvestilo o protipravnosti vsebin, ki jih gosti za druge, upošteva in vsebine odstrani ali onemogoči dostop do njih, skladno z določbo ZEPT ne more biti spoznan za civilno ali kazensko odgovornega za morebitno protipravnost vsebin. Če obvestila o protipravnosti ne upošteva, ponudnik storitev ni kar samodejno in mimo ustreznih sodnih postopkov odgovoren za te vsebine. V takem primeru ponudnik storitev nase prevzame tveganje, da bodo v prihodnosti pristojna civilna ali kazenska sodišča poleg avtorja (v obravnavanem primeru drugega toženca) tudi njega spoznala za odgovornega zaradi protipravnosti teh vsebin v skladu s splošnimi pravili civilnega ali kazenskega prava. Zato je zmotno stališče pritožnice, ki določbo 11. člena ZEPT razlaga tako, da ravnanje v nasprotju z določbami ZEPT ne more biti podlaga za (odškodninsko) odgovornost ponudnika storitev - toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo, da prvemu tožniku A. A. solidarno z drugim tožencem B. B. plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2014 dalje (1. točka izreka), drugemu tožniku C. C. pa solidarno z drugim tožencem 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2014 dalje (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo (3. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je prva toženka dolžna solidarno z drugim tožencem tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 1.093,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter prvi toženki1 naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 1.168,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. in 4. točka oziroma pravilno 4. in 5. točka izreka).2

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku3 pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko protipravnost utemeljuje na ravnanju v nasprotju z 11. členom Zakona o elektronskem poslovanju na trgu4. Posledica takšne zmotne uporabe navedene določbe vodi v avtomatično solidarno odgovornost ponudnikov storitev gostovanja v primerih, ko posameznik na gostiteljeve strežnike namesti protipravne vsebine in ponudnik teh vsebin nemudoma ne odstrani, ne glede na nastalo škodo, ki jo pri tem povzroči. Takšna uporaba navedenih določil je pravno napačna. Citira stališče vlade pri pripravi ZEPT, da iz določbe 11. člena ne izhaja dolžnost ponudnika storitev, da bi moral te podatke umakniti ali onemogočiti dostop do njih, ko izve za domnevno protipravno naravo teh vsebin. Navedeno pomeni, da ravnanje v nasprotju z določbami ZEPT pomeni zgolj izgubo imunitete in ne podlage za odgovornost. Takojšnja odstranitev vsebin, ki izhaja iz ZEPT, torej ni in ne more biti standard ravnanja za utemeljevanje protipravnosti. Protipravnost in krivdo je treba ugotavljati samostojno, neodvisno od določb ZEPT. Ravnanje toženke bi bilo treba v konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine, označiti kot skrbno in razumno. Takojšen izklop strežnika bi namreč lahko povzročil veliko gospodarsko in poslovno škodo, o čemer je izpovedal tudi izvedenec. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna, protispisna, v nasprotju z dejstvi in izvedenimi dokazi. Že sam izrek sodbe je povsem nerazumljiv, nepravilen, protispisen, v nasprotju z zaključki dokaznega postopka in obrazložitvijo sodbe, nezakonit in sam s seboj v nasprotju. Sodišče je neutemeljeno naložilo toženki plačilo odškodnine tožnikoma solidarno z drugim tožencem. Takšna odločitev nima nobene podpore v spisovnem gradivu in je v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče je glede drugega toženca že izdalo sodbo P 76/2014 z dne 15. 6. 2015, ki je postala pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je zato preseglo svoja pooblastila in o isti stvari ponovno odločalo. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno, pristransko in nekritično povzelo večino navedb tožnikov in toženke, kot tudi izvedensko mnenje izvedenca D. D., njegovo izpoved ob zaslišanju, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in navaja, da ob prejemu dopisa s strani pooblaščencev tožnikov dne 6. 3. 2014 ni vedela in ni mogla vedeti, kje naj bi se za tožnika sporna vsebina nahajala. Toženka nikoli ni imela možnosti preveriti trditev tožnikov, ki niso bile podkrepljene z nikakršnimi dokazi, da naj bi se zanju sporna vsebina nahajala na virtualnem privatnem strežniku5, ki ga je upravljal v celoti in samo V., d.o.o., kar je potrdil in na zaslišanju pojasnil tudi izvedenec. Isti dan, nemudoma po prejemu dopisa, je toženka kontaktirala V., d.o.o., ga seznanila z vsebino dopisa in ga prosila, naj zadevo preveri ter v kolikor je karkoli spornega, ustrezno ukrepa, torej takšne vsebine, če se res nahajajo na VPS-ju V.-a, nemudoma odstrani. Toženka ni imela dostopa do vsebin VPS-ja, ki ga je najel V., d.o.o., to je potrjeno z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem izvedenca. Prav tako ni mogla preveriti, ali se vsebine, ki so bile natisnjene poleg dopisa, dejansko nahajajo na spletu. Navedeni URL-ji (spletni naslovi) so namreč odprli plačljivo stran, na kateri se je bilo treba predhodno registrirati in plačati določen znesek. Toženka se kot gospodarska družba sploh ni mogla registrirati. Naslednji teden, 12. 3. 2014, je ponovno poslala elektronsko sporočilo V.-u v zvezi z dopisom tožnikov, vendar ni dobila odgovora. Glede na to, da je pri poslovanju v njihovi stroki povsem običajno, da stranke posebej ne obveščajo, ko je zadeva urejena, je toženka smatrala, da je V., d.o.o., zadevo uredil, kot predhodno dogovorjeno. Dne 11. 4. 2014 toženka ni mogla videti, da je bil njihov IP vključen v verigo, kot to zmotno navaja sodišče. Njihov IP tedaj zagotovo ni bil vključen v to verigo, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Toženka je izklopila VPS družbe V., d.o.o., izključno iz razloga, ker je V., d.o.o., zavračal komunikacijo, toženka pa je prejela tožbo tožnikov. V nadaljevanju se je izkazalo, da je bila po izklopu VPS-ja spletna stran e.si še naprej dostopna na spletu, kar pomeni, da se zagotovo ni nahajala na VPS-ju, ki ga je toženka dala v najem družbi V., d.o.o. Izvedenec je v mnenju izrecno poudaril, da ni mogoče ugotoviti, kje naj bi se za tožnika sporne vsebine nahajale, da je povsem možno, da so se nahajale kjerkoli na spletu, da pa se zagotovo niso nahajale na VPS-ju, ki ga je imel v najemu V., d.o.o., in sicer zagotovo ne 11. 4. 2014, zelo verjetno pa že najkasneje od 6. 3. 2014 dalje ne. Sodišče je povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izvedenim dokaznim postopkom zaključilo, da naj bi se sporna vsebina nahajala na IP naslovu 000 na VPS-ju toženke. Napačno je povzelo mnenje izvedenca, ki je zapisal, da so se sporne vsebine verjetno nahajale na zakupljenem VPS-ju od 8. 10. 2013 do 6. 3. 2014, nadalje pa je zapisal, da so bile med 6. 3. 2014 in 11. 4. 2014 prestavljene drugam. Zagotovo jih ni bilo na zakupljenem VPS-ju dne 11. 4. 2014, ko je toženka izklopila VPS. Tudi, če so se tam nahajale na dan 6. 3. 2014, so bile najkasneje tisti dan po klicu direktorja toženke zagotovo prestavljene. Pritožnica v nadaljevanju opisuje pomen pojmov domenski strežnik, domena, DNS cona, pojasnjuje pomen in funkcijo IP naslova. Poudarja, da sta tožnika, še zlasti prvi tožnik, izključno sama skrbela za razširjanje zanju spornih vsebin. Prvi tožnik je del zapisov sam objavil na svojih spletnih straneh. V kolikor bi jih želel skriti, bi nemudoma poskrbel, da bi izginile z vseh spletnih strani (prijavil spletno stran e.si organom pregona), ne pa da jih ima še danes javno objavljene in vsakomur dostopne. Sodišče je povsem neutemeljeno zaključilo, da priči F. F., ki je ob zaslišanju jasno in nedvoumno izpovedal, da je bila vsebina (baza) prezahtevna, da bi gostovala na VPS mini, ne verjame. Tehnično možnost, da je dostop do vsebin preusmerjen preko proxy-ja in da so se sporne vsebine lahko nahajale kjerkoli na svetu, je kot malo verjetno označil tudi izvedenec, vendar enako verjetno, kot da bi se nahajale na zakupljenem VPS-ju. Toženka poudarja, da je sodišče prve stopnje s sklepom P 76/2014 z dne 9. 4. 2014, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1295/2014 z dne 6. 5. 2014, kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožnikov po odstranitvi za tožnika spornih vsebin, tj. po izključitvi VPS-ja. Torej se tudi sodišču ni zdelo primerno ukrepati tako, da bi toženka izklopila VPS, kar je bila edina tehnična možnost, ki jo je imela. Sodišče s svojimi ocenami o kaznivem dejanju razžalitve in sovražnega govora prejudicira celotno zadevo. Toženka ni bila seznanjena s protipravnostjo vsebin, niti s tem, kje naj bi se te vsebine dejansko nahajale, predvsem pa ni imela nobene tehnične ali zakonske možnosti preveriti morebitno spornost oziroma protipravnost vsebin, kakor tudi ne, kje se nahajajo. Sodišče ni razjasnilo, kdo in pod kakšnimi pogoji je imel dostop do spornih vsebin. Postavlja se vprašanje, ali za toženko sploh veljajo določbe ZEPT. Sodišče je povsem zmotno uporabilo pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. V 34. točki obrazložitve je napačno zaključilo, da je brezpredmetno, da so se tudi po 10. 4. 2014 zapisi še vedno nahajali na svetovnem spletu. Prav to dejstvo po mnenju pritožnice potrjuje navedbe F. F., da se sporne vsebine niso nahajale na zakupljenem VPS-ju. Če bi se nahajale na tem VPS-ju, po izklopu spletna stran e.si ne bi več delovala, saj predmetni VPS ni bil nikoli več aktiviran. Toženka izpodbija tudi dokazno oceno glede nastanka in obsega škode. Razen pavšalnih navedb tožnika nista navedla nobenih konkretnih trditev niti predložila dokazil o nastanku ali obsegu nepremoženjske škode. Ob zaslišanju sta bila neprepričljiva in neverodostojna. Izpodbija višino odškodnine, ki je previsoka, neizkazana in v nasprotju s sodno prakso. Navaja, da bi bilo treba pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti opraviti ponoven preizkus protipravnosti in krivde. Iz listinske spisovne dokumentacije, zaslišanj strank in prič je jasno, da tožnika nista z ničemer izkazala oziroma dokazala, kje so se sporne vsebine nahajale oziroma da so se nahajale na VPS-ju toženke, niti nista izkazala nastanka ali obsega škode. Ker nista izkazala svojih tožbenih navedb, je njun tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je pravna oseba, ki se ukvarja s ponujanjem storitev informacijske družbe in kot gostitelj daje v zakup strežniški spletni prostor.6 Med strankama ni sporno, da je toženka oddala v zakup družbi V., d.o.o., lastni virtualni privatni strežnik (VPS), katerega prostor je ta nudila za objave - ponudila je možnost objavljanja blogov v okviru svojih storitev. Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno z objavami drugega toženca B. B., ki je avtor spletnega bloga, objavljenega na strežniku toženke. Zoper drugega toženca je sodišče prve stopnje dne 15. 6. 2015 izdalo delno zamudno sodbo P 76/2014, s katero mu je naložilo plačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR prvemu tožniku in 7.000,00 EUR drugemu tožniku,7 z izpodbijano sodbo, s katero je odločalo le še o tožbenem zahtevku zoper toženko, pa je slednji (kot gostiteljici oziroma lastnici strežniškega spletnega prostora) naložilo plačilo 3.000,00 EUR odškodnine prvemu in 2.500,00 EUR drugemu tožniku, ki jih mora plačati solidarno z drugim tožencem. Pri tem je upoštevalo že pravnomočno sodbo zoper prvega solidarnega dolžnika - drugega toženca in obstoj solidarne zaveze do (nižjega) zneska, do katerega je po izpodbijani sodbi zavezana toženka.

6. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe v pritožbi, da je sodišče ponovno odločalo o isti stvari. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je obveznost toženke solidarna z obveznostjo prvotnega drugega toženca B. B. iz delne zamudne sodbe P 76/2014 z dne 15. 6. 2015.8

7. Možnost objavljanja blogov na strežniku toženke, katerega prostor je (preko prejemnika storitev - družbe V., d.o.o.) nudila za objave, je izkoristil drugi toženec in v obdobju od 1. 2. 2013 do 4. 3. 2014 objavil 12 člankov o tožnikih. Tožnika sta že dne 6. 3. 2014 toženko pozvala, da sporne vsebine (bloge, zapise drugega toženca) odstrani s spletnega strežnika oziroma onemogoči dostop do njih, česar ta ni storila oziroma je to storila šele po prejemu tožbe dne 11. 4. 2014 z izklopom zakupljenega VPS-ja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravni temelj za odločitev predstavlja 11. člen ZEPT, ki govori o odgovornosti ponudnika storitev gostiteljstva in v prvem odstavku določa, da ponudnik storitev informacijske družbe pri shranjevanju podatkov ni odgovoren za podatke, shranjene na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, če ne ve, da so dejavnost ali podatki protipravni in mu glede odškodninskih zahtevkov niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih je razvidna protipravnost, ali če nemudoma, potem ko izve za protipravnost ali se je zaveda, podatke odstrani ali onemogoči dostop do teh podatkov. Toženka, ki je nesporno ponudnik storitev informacijske družbe (gostiteljstva)9, bi bila torej dolžna ustrezno ukrepati nemudoma, ko je izvedela za protipravnost spornih zapisov. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na jasno določbo prvega odstavka 11. člena ZEPT za odločitev ni bistveno, da se tudi v primeru odstranitve spornih vsebin, le-te še zmeraj pojavljajo drugje po spletu.

9. Razlaga 11. člena ZEPT, kot jo je podalo prvostopno sodišče, je pravilna. Navedena zakonska določba določa imuniteto ponudnika storitev gostiteljstva (za civilne in kazenske postopke), dokler ne izve za protipravno naravo vsebin, ki jih shranjuje. To pomeni, da ponudnik storitev ne more biti (civilno ali kazensko) odgovoren za podatke, ki jih shranjuje na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, dokler mu ni znana protipravna narava teh vsebin. Če ponudnik, ko izve za protipravnost vsebin, obvestilo o protipravnosti vsebin, ki jih gosti za druge, upošteva in vsebine odstrani ali onemogoči dostop do njih, skladno z določbo ZEPT ne more biti spoznan za civilno ali kazensko odgovornega za morebitno protipravnost vsebin. Če obvestila o protipravnosti ne upošteva, ponudnik storitev ni kar samodejno in mimo ustreznih sodnih postopkov odgovoren za te vsebine. V takem primeru ponudnik storitev nase prevzame tveganje, da bodo v prihodnosti pristojna civilna ali kazenska sodišča poleg avtorja (v obravnavanem primeru drugega toženca B. B.) tudi njega spoznala za odgovornega zaradi protipravnosti teh vsebin v skladu s splošnimi pravili civilnega ali kazenskega prava. Zato je zmotno stališče pritožnice, ki določbo 11. člena ZEPT razlaga tako, da ravnanje v nasprotju z določbami ZEPT ne more biti podlaga za (odškodninsko) odgovornost ponudnika storitev - toženke.

10. Toženka v pritožbi graja s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje glede nahajanja spornih vsebin na strežniku toženke, ki ga je imel v najemu V., d.o.o. Pritožbeno sodišče zavrača očitke, da je prvostopno sodišče napačno povzelo izvedensko mnenje in navedbe pravdnih strank ter v nasprotju z dejstvi, ugotovljenimi v dokaznem postopku, odločilo v korist tožnikov. Nasprotno, sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do izvedenih dokazov in navedlo tehtne razloge, zakaj ocenjuje, da posamezna zatrjevana dejstva niso z (zadostno) verjetnostjo izkazana, pri čemer je upoštevalo, da je izvedenec računalniške stroke z veliko verjetnostjo ugotovil, da so se v času od 8. 10. 2013 do 6. 3. 2014, ko je toženka prejela opomin na odstranitev, sporne vsebine nahajale na VPS-ju, ki je bil v zakupu in upravljanju podjetja V., d.o.o. V nadaljevanju je sledilo ugotovitvam izvedenca glede zamenjave domenskih strežnikov (10. 4. 2014), kar z veliko verjetnostjo dodatno potrjuje, da so se sporne vsebine tudi po 6. 3. 2014, najverjetneje vse do 10. 4. 2014 nahajale na VPS-ju toženke. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je izvedenec jasno in zadovoljivo odgovoril na vsa vprašanja in pojasnil svoje ugotovitve glede ključnih dejstev. Pritožbeno sodišče zato dokazni oceni v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ob tem še dodaja, da zgolj zato, ker sodišče izpovedi posamezne priče ni sledilo, dokazna ocena ni neutemeljena. Stranka mora namreč z verjetnostjo, ki meji na gotovost, izkazati vsa dejstva, ki jih zatrjuje. Izpoved priče F. F. je sodišče ocenilo v povezavi z izvedenskim mnenjem, ki je možnost, da bi v obravnavani situaciji prišlo do tega, da bi bile sporne vsebine preusmerjene preko namestniškega strežnika (proxyja), označil kot teoretično in v dani situaciji malo verjetno, s čimer se strinja tudi sodišče druge stopnje.

11. Pritožbeno opozarjanje na ugotovitev izvedenca, da spornih vsebin zagotovo ni bilo na zakupljenem VPS-ju dne 11. 4. 2014, ko je toženka strežnik izklopila, ob povedanem na odločitev sodišča ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pasivno legitimacijo toženke pravilno utemeljilo na citiranem prvem odstavku 11. člena ZEPT. Sodišče sicer sledi toženki, da ob sami objavi ni vedela za protipravni poseg v pravice tožnikov, vendar pa sta jo ta o navedenem obvestila z dopisom z dne 6. 3. 2014. Od tedaj dalje je bila toženka zavezana nemudoma odstraniti sporni blog (ali onemogočiti dostop do njega) oziroma, kolikor tega ni storila, odškodninsko odgovarja za njegovo vsebino solidarno z drugim tožencem, ob izpolnjevanju predpostavk po splošnih pravilih obligacijskega prava.10 Kot nerelevantni se zato izkažejo pritožbeni očitki, da toženka ni imela dostopa do spornih vsebin oziroma ob prejemu dopisa ni mogla preveriti, ali se te nahajajo na spletu in kje (ali se nahajajo na strežniku, ki ga je oddala v zakup V.-u). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za obstoj odškodninske odgovornosti toženke odločilno, da je do objave spornih vsebin prišlo na VPS-ju, ki ga je toženka oddajala naprej v zakup, in da je toženka s prejemom dopisa izvedela za protipravnost vsebin, a na takšno zahtevo ni ustrezno reagirala. Dejstvo, ki ga je ugotovil tudi postavljeni izvedenec, da toženka, za razliko od najemnika storitev (V., d.o.o.), ni imela tehničnih možnosti in pravic preveriti, če se sporne vsebine nahajajo na zakupljenem VPS-ju, niti ni bilo sporno. Vendar pa bi morala kot ponudnica storitev informacijske družbe po ZEPT, da bi se razbremenila krivde, nemudoma ko je izvedela ali se zavedela protipravnih dejavnosti, ukrepati in odstraniti sporne vsebine ali onemogočiti dostop do njih.

12. Prvostopenjsko sodišče je navedlo razumne in utemeljene razloge, zakaj ravnanje toženke po prejemu zahteve za odstranitev spornih vsebin šteje za nezadostno in premalo skrbno, toliko bolj, ker je splošno znano dejstvo, da se informacije, ki se pojavijo na spletu, hitro razširjajo.11 Toženka bi morala ob prejemu zahteve za odstranitev spornih vsebin ravnati z dolžno skrbnostjo in storiti vse, kar je razumno potrebno za čimprejšnjo preprečitev nadaljnjega razširjanja spornih vsebin. To v konkretnem primeru pomeni, da bi morala od najemnika VPS-ja (V., d.o.o.), ki je imel edini upravljavske in administratorske pravice posegati v vsebino, objavljeno na strežniku, zahtevati, da sporne vsebine z zakupljenega strežnika nemudoma odstrani, in ga opozoriti, da bo v nasprotnem primeru izključila VPS in na ta način onemogočila dostop do spornih in drugih vsebin, ki so se takrat nahajale na tem VPS-ju. Nenazadnje je takšna možnost ob naročnikovih (V., d.o.o.) kršitvah predvidena tudi v njenih splošnih pogojih poslovanja (priloga B2).12 Ker je toženka omogočila, da so se sporne vsebine po 6. 3. 2014 še vedno nahajale na VPS-ju, ne da bi od naročnika (najemnika) svojih storitev nemudoma zahtevala, da jih odstrani oziroma ob njegovi neaktivnosti VPS-ja ni izklopila, saj ga je izklopila šele 11. 4. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je takšno ravnanje upoštevaje določbo 11. člena ZEPT nezadostno in v nasprotju s skrbnostjo, ki se (je) od nje zahteva(la) ter predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost toženke.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika13, zato očitek pritožbe, da bi moralo sodišče opraviti ponoven preizkus protipravnosti in krivde, ni utemeljen. Ugotovitve o tem izhajajo iz 26. do 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje pa jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnika nista izkazala nastanka in obsega nepremoženjske škode. Glede na obseg, intenzivnost in trajanje duševnih bolečin obeh tožnikov, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo v 27., 28. in 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede na izpovedbe obeh tožnikov, predstavlja odškodnina v prisojenem znesku pravično in primerno odškodnino. Slednja je ustrezna tudi upoštevaje dosojene odškodnine v primerih, ki so primerljivi z obravnavanim.14 Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožba toženke, ki prisojeno odškodnino zgolj pavšalno izpodbija in navaja, da le-ta ni v skladu z obstoječo sodno prakso, pri čemer te prakse niti ne navede.

15. Toženka v okviru pritožbenih navedb neutemeljeno opozarja na sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, iz katerega naj bi izhajalo, da je zahteva tožnikov po odstranitvi spornih vsebin (izklopu VPS-ja) neutemeljena, saj je namen začasne odredbe oziroma sklepa, s katerim se odloča o začasni odredbi, zgolj začasna ureditev medsebojnih razmerij, in sicer do meritorne odločitve sodišča o medsebojnih pravicah in obveznostih pravdnih strank.15

16. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 V nadaljevanju bo za prvo toženko uporabljen (le) izraz toženka, glede na to, da je z izpodbijano sodbo sodišče odločalo le še o zahtevku zoper njo. 2 Pri zapisu točk v izreku izpodbijane sodbe je prišlo do očitne pisne pomote, saj je 3. točka zapisana dvakrat. 3 V nadaljevanju ZPP. 4 V nadaljevanju ZEPT. 5 V nadaljevanju VPS. 6 Http://hitrost.com. 7 Z delno zamudno sodbo je sodišče tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca ugodilo v celoti in temu poleg plačila zahtevane odškodnine naložilo objavo izbrisa objav in preklic izjav, podanih v člankih, navedenih v izreku zamudne sodbe, ter javno opravičilo. 8 Glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 V okviru katerih ponuja možnost objavljanja blogov, pri čemer za odločitev ni bistveno, ali lahko nad vsebino blogov izvaja kakršno uredniško politiko ali ne. 10 Prim. sodba VSL I Cp 3037/2011, sodba in sklep VSL I Cp 252/2014. Glej tudi Damjan, Matija: Odgovornost ponudnikov storitev informacijske družbe in spletnih medijev za uporabniške vsebine, Pravosodni bilten, letnik 2017, št. 1, str. 153-184. 11 Na tem mestu se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, ki ravnanje prvega tožnika A. A., ki je del spornih vsebin s pojasnilom, na kakšen način deluje blog e.si oziroma B. B. objavil na svojem spletnem portalu, ocenjuje kot racionalno, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se ti zapisi še vedno nahajajo na spletu, čeprav na drugih strežnikih, kar pa na odškodninsko odgovornost toženke ne vpliva. Pritožbeni očitki, da sta tožnika sama skrbela za razširjanje spornih vsebin, so zato neutemeljeni. 12 Da je za vsebino, ki jo prenese na zakupljen strežniški prostor odgovoren naročnik storitev, prav tako izhaja iz toženkinih splošnih pogojev, kar je v postopku zatrjevala tudi sama. 13 V nadaljevanju OZ. 14 Glej npr. sodbo VSM I Cp 1164/2013 in sodbo VSL II Cp 3448/2015. 15 Sicer pa je sodišče v obrazložitvi sklepa z dne 9. 4. 2014 jasno zapisalo, da je izkazana verjetnost terjatve tožnikov iz naslova odškodninskega zahtevka in zahtevka na prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic, da pa tožnika nista verjetno izkazala nobene od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, in je iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.