Jedro

Določitev prevzemnika odvetniške pisarne ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank umrlega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje. Smrt dotedanjega pooblaščenca (odvetnika) ne pomeni, da je bila tožena stranka dolžna čakati na novega prevzemnika odvetniške pisarne, saj bi za zastopanje lahko kadarkoli pooblastila drugega odvetnika.

Ustava v določbah o človekovih pravicah izrecno določa, da se te uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Neupoštevanje kasnejše ustavne odločbe, ki temelji na kršitvi človekovih pravic, bi Vrhovno sodišče sililo k (prav takšnemu) ravnanju, ki pa ga ustavno sodišče sankcionira v postopkih ustavnih pritožb. Če se zato izkaže, da je sodišče pri odločanju uporabilo oziroma se oprlo na protiustavno zakonsko procesno določbo, je takšna odločba protiustavna in s tem nezakonita.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 3. 2006 med toženo stranko in tožnikom ni prenehalo in je trajalo vse do 10. 6. 2006 ter toženi stranki naložilo, da tožniku prizna delovno dobo od 11. 3. 2006 do 30. 4. 2006, mu za ta čas vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu izplača plači za mesec marec in april 2006 ter mu povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v zadevi ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je dne 8. 10. 2007 predlagala preložitev razpisanega naroka za prvo glavno obravnavo, ker je njen pooblaščenec umrl. V času do razpisanega naroka dne 18. 10. 2007 ni bilo mogoče izpeljati postopka prevzema spisov pokojnega odvetnika s strani odvetniške zbornice, ki je prevzemnika določila šele 17. 10. 2007, o tem pa sedanji pooblaščenec in tožena stranka nista bila obveščena pred narokom. Sodišče bi moralo predlogu tožene stranke ugoditi in narok preklicati ter počakati, da se izvede postopek prevzema spisov dosedanjega pooblaščenca, saj je šlo za izredno situacijo, tožena stranka pa je pravno nevešča. Tožena stranka v vabilu na prvo obravnavo za dne 18. 10. 2007 tudi ni bila opozorjena na posledice izostanka, saj ji je bilo to opozorilo posredovano le v vabilu na narok dne 22. 3. 2007, ki pa je bil preložen. Zaradi naknadne smrti pooblaščenca tožene stranke bi moralo sodišče o naroku in posledicah izostanka ponovno obvestiti toženo stranko in njenega novega pooblaščenca.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revident se v uvodu revizije sklicuje le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v nasprotju s tem pa v nadaljevanju revizije nasprotuje postopanju sodišča v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni preložilo naroka za glavno obravnavo in s tem, da tožena stranka ni bila ponovno izrecno opozorjena na posledice izostanka s tega naroka. Te navedbe očitno ne predstavljajo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, temveč očitek kršitev določb postopka, ki je po vsebini dovolj jasen.

7. Revizijsko sodišče zato kljub napačni opredelitvi revizijskega razloga ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista bistveno kršili določbe postopka. Tako kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom Odvetniške zbornice Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), o čemer odloča upravni odbor zbornice (28. člen Statuta), ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank umrlega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje. Obenem smrt dotedanjega pooblaščenca (odvetnika) ne pomeni, da je bila tožena stranka dolžna čakati na novega prevzemnika odvetniške pisarne, saj bi za zastopanje lahko kadarkoli pooblastila drugega odvetnika. To nenazadnje izhaja že iz dopisa sodišča prve stopnje toženi stranki z dne 11. 10. 2007 – v zvezi z njeno prošnjo za preložitev naroka za 18. 10. 2007. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da bi morala biti tožena stranka ponovno opozorjena na posledice izostanka z naroka. Iz zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo in v tem vabilu že opozorjena na možnost izdaje zamudne sodbe tudi v primeru, če je tožena stranka odgovorila na tožbo. Čeprav je bil predviden in razpisan prvi narok za glavno obravnavo nato dvakrat preložen, o čemer je bila tožena stranka tudi obveščena, to ne pomeni, da jo jo bilo treba ob vsakokratni preložitvi prvega naroka ponovno seznaniti s posledicami izostanka. ZPP tega ne določa. 8. Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila zamudna sodba v tem sporu izdana zaradi odsotnosti tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo, kljub temu, da je le-ta odgovorila na tožbo. Sodba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 28. člena ZDSS-1, ki določa, da v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje to določbo ZDSS-1 razveljavilo (odločba Ustavnega sodišča U-I-65/10-19 z dne 20. 5. 2010, objavljena v UR. l. RS, št. 47/2010), ker takšna ureditev pomeni nedopusten poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) in je zato z njo v neskladju.

10. Za tak primer 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Po nasprotnem razlogovanju bi to lahko pomenilo, da se protiustavni in razveljavljeni zakon ali njegov del uporablja v vseh primerih, ko je bilo v času uveljavitve odločitve ustavnega sodišča o spornem razmerju že pravnomočno odločeno. Takšna razlaga pa za primer revizije kot izrednega pravnega sredstva ne more biti v skladu z Ustavo, saj bi Vrhovnemu sodišču v postopkih s tem pravnim sredstvom nalagala, da kasnejše odločbe Ustavnega sodišče ne upošteva in odloči v nasprotju z Ustavo. Zato je Vrhovno sodišče že v več zadevah (glej npr. sklep III Ips 74/2005-7 z dne 9. 1. 2007) to določbo razlagalo tako, da razveljavitev zakona oziroma njenega dela v zvezi z vloženo revizijo predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.

11. Pri tem je treba upoštevati, da Ustava v določbah o človekovih pravicah izrecno določa, da se te uresničujejo neposredno na podlagi ustave (prvi odstavek 15. člena) in bi torej neupoštevanje kasnejše ustavne odločbe, ki temelji na kršitvi človekovih pravic, Vrhovno sodišče sililo k (prav takšnemu) ravnanju, ki pa ga ustavno sodišče sankcionira v postopkih ustavnih pritožb (59. člen ZUstS). Če se zato izkaže, da je sodišče pri odločanju uporabilo oziroma se oprlo na protiustavno zakonsko procesno določbo, je takšna odločba protiustavna in s tem nezakonita.

12. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka na tožbo odgovorila (1). Zato bo izvedlo dokazni postopek in ponovno odločilo.

Op. št. (1): Pri tem bo moralo tudi upoštevati, saj je Ustavno sodišče razveljavilo določbo drugega odstavka 282. člena ZPP (odločba U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010).