Jedro

Obdolženec ni upravičenec do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče med kazenskim postopkom po tretjem odstavku 92. člena ZKP odloči o izplačilu stroškov za izvedenca, tolmača ali strokovnjaka iz sredstev organa. Ker med obdolžencem in izvedencem ni nobenega pravnega razmerja in ker se s sklepom na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP ne posega v obdolženčeve pravice, tudi ni podlage za obveznost vročanja teh sklepov obdolžencu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je sodbo X K 48817/2020 z dne 24. 9. 2024, ki je postala pravnomočna istega dne, obsojenega A. A. spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let.

2.Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je nato z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom z dne 11. 4. 2025 sklenila, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 2.389,65 EUR. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 10. 7. 2025 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

3.Obsojenčevi zagovorniki so zoper izpodbijani pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, po uvodnih navedbah iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne kot očitno neutemeljeno.

5.Obsojenec in njegovi zagovorniki so bili seznanjeni z odgovorom vrhovne državne tožilke, vendar se o njem niso izjavili.

B.

6.Zagovorniki po pravnomočno končanem kazenskem postopku vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče po drugem odstavku 93. člena ZKP odločilo o višini stroškov, ki jih je dolžan plačati obsojenec. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahteva za varstvo zakonitosti zoper t. i. drugo odločbo, ki ni končna odločba v kazenskem postopku, dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za (i) zagotovitev pravne varnosti, (ii) enotne uporabe prava ali za (iii) razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče navedenega vprašanja ni dolžno samo izluščiti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč ga mora vložnik dovolj določno zastaviti in obrazložiti njegovo pomembnost skozi enega od navedenih kriterijev.

7.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da obsojencu niso bili vročeni sklepi, s katerimi je sodišče tekom kazenskega postopka sodni izvedenki ekonomske stroke odmerilo nagrado in potrebne izdatke, zaradi česar se ni mogel seznaniti z razlogi za odmero stroškov in ni mogel preveriti, ali so bili odmerjeni skladno s tarifo, s tem pa je bilo poseženo tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8.Iz načelnih pravnih mnenj občnih sej Vrhovnega sodišča z dne 27. 6. 1988 ter 23. 3. in 24. 3. 1982, ki so še vedno aktualna, izhaja, da obdolženec nima pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče tekom kazenskega postopka po tretjem odstavku 92. člena ZKP odloči o izplačilu stroškov za izvedenca, tolmača ali strokovnjaka iz sredstev organa. Takšna ureditev je logična, ker med obdolžencem in izvedencem ni nobenega pravnega razmerja, s sklepom na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP pa se tudi ne posega v obdolženčeve pravice. Posledično v ZKP tudi ni podlage za obveznost vročanja teh sklepov obdolžencu. Če je obdolženec spoznan za krivega, sodišče po prvem odstavku 95. člena ZKP v sodbi izreče, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. O njihovi višini odloči bodisi v sodbi na podlagi prvega odstavka 93. člena ZKP ali v sklepu na podlagi drugega odstavka istega člena, obdolženec pa lahko v pritožbi zoper to odločbo uveljavlja, da v celoti ali v določeni višini ni dolžan povrniti stroškov, ki so bili predhodno izplačani izvedencu iz sredstev organa. Obrazložitev takšne odločbe je zadostna, če vsebuje sklicevanje na popis stroškov, ki so bili predhodno izplačani iz proračuna. Z listinami, na katerih temelji odločba, se obdolženec in njegov zagovornik lahko seznanita pod enakimi pogoji kot z vsemi drugimi relevantnimi listinami v spisu (šesti odstavek 128. člena ZKP), vložniki pa niti ne zatrjujejo, da bi bila obdolžencu ali njegovim zagovornikom ta pravica odrečena.

9.Na vprašanje, ki ga je mogoče prepoznati v zahtevi za varstvo zakonitosti, je torej v sodni praksi že odgovorjeno, vložniki pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niso navedli takšnih razlogov, ki bi zahtevali, da bi bilo to vprašanje treba rešiti drugače.

10.V preostanku zahteve vložniki izpodbijajo odločitev sodišča, ki je vsakemu od štirih obdolžencev naložilo povrnitev četrtine celotnih stroškov kazenskega postopka in v odločilnem navajajo, da bi bilo treba pri porazdelitvi stroškov upoštevati prispevek oziroma obliko sodelovanja posameznega obdolženca pri kaznivem dejanju ter višino kazenske sankcije. V tem delu zahteve za varstvo zakonitosti se vložniki zavzemajo za način delitve stroškov, ki je v nasprotju že z jezikovno razlago določbe tretjega odstavka 95. člena ZKP, zato navedeno ne more pomeniti pomembnega pravnega vprašanja. Če je namreč z isto sodbo spoznanih za krive več obdolžencev, sodišče po tretjem odstavku 95. člena ZKP določi, kolikšen del stroškov plača vsak posamezen izmed njih, če pa tega ni mogoče določiti, obsodi vse obdolžence na nerazdelno (solidarno) plačilo stroškov. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je jasno razvidno, da se je izvedensko delo sodne izvedenke ekonomske stroke nanašalo na kaznivo dejanje, pri katerem so bili udeleženi vsi štirje obdolženci, iz česar logično izhaja presoja, da teh stroškov glede posameznih obdolžencev ni mogoče ločiti. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati niti pomanjkljive obrazložitve o tem vprašanju.

C.

11.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso izpostavili in obrazložili vprašanj, ki bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na ugotovljeno zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 23026/2012 z dne 7. 11. 2024 (tč. 5), I Ips 16278/2010 z dne 21. 9. 2023, I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021 in druge.

2Poročilo Vrhovnega sodišča 1-2/88, str. 15.

3Poročilo Vrhovnega sodišča 2/81, str. 4.

4Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 212 in M. Baškovič: 92. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 1. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 569.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2/2004 z dne 10. 3. 2005.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 93, 93/1, 93/2, 95, 95/1, 95/3, 128, 128/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.