Jedro

374. čl. ZOR res določa triletni zastaralni rok, vendar pa le za terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, v obravnavanem primeru pa ne gre za terjatev iz pogodbe. Znesek, ki je bil preveč plačan, ni bil plačan na podlagi pogodbe, ampak je bil plačan brez pravne podlage. Zato veljajo zanj določbe o neupravičeni pridobitvi (210. čl. ZOR in nasl.)

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) po tožbi: toženi stranki A. d.o.o. naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki V. d.o.o. znesek 129.226,98 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2000 do plačila; II.) po nasprotni tožbi: zavrnilo tožbeni zahtevek, da je V. d.o.o. Dolžna plačati A. d.o.o. znesek 228.694,49 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do plačila ter stroške postopka; III.) toženi stranki A. d.o.o. naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 300.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo dejstvo, da gre za gospodarski spor po 374. čl. ZOR-a, po katerem medsebojne terjatve gospodarskih oseb zastarajo v treh letih, medtem ko je bila predmetna tožba vložena po preteku treh let. Že po "zunanjem videzu" je očitno, da gre za gospodarski spor, saj je zadeva vodena na gospodarskem oddelku, potrebna je bila napoved pritožbe. Pri tem je bistveno, da sta obe stranki gospodarska subjekta in je spor nastal v zvezi z njuno medsebojno dejavnostjo. Pri plačevanju računa naj bi se tožeča stranka zmotila, vendar v principu sploh ne gre za neupravičeno pridobitev, kot to želi prikazati tožeča stranka. Za neupravičeno pridobitev gre, kadar ni pogodbenega oz. odškodninskega razmerja med strankama, v konkretnem primeru pa je med strankama bilo pogodbeno razmerje. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev je tožeča stranka zaobšla zamudo triletnega zastaralnega roka. Odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi je napačna. Tožena stranka je zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti, ker je imela po neutemeljeni začasni odredbi od 18.8.2000 do 2.3.2001 blokirana sredstva 1.454.340,08 SIT. Njena zatrjevana in dejanska škoda je bila v tem, da ni mogla uporabljati lastnih denarnih sredstev. Zakon priznava škodo za nemožnost uporabe denarnih sredstev v višini zakonitih zamudnih obresti. Po 279. čl. ZIZ-a ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ker je bila začasna odredba neutemeljena. Škodo je povzročila tožeča stranka. V tem primeru gre pravzaprav za objektivno odgovornost tožeče stranke, ker je z neutemeljeno začasno odredbo povzročila toženi stranki nemožnost uporabe lastnih denarnih sredstev. Tožena stranka zaradi tega res ni propadla, vendar pa sodišče ne more s poljubno oceno zavrniti zahtevek, ne da bi preizkusilo navedbe o nemožnosti uporabe lastnih denarnih sredstev. Tožena stranka je skrajno podrejeno predlagala tudi imenovanje izvedenca, ki pa ga je sodišče zavrnilo, nato pa v sodbi zapisalo, da tožena stranka ni dokazala škode.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Kar se tiče zahtevka po tožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče dejansko stanje: dne 7.7.2000 je tožeča stranka plačevala toženi stranki z virmanom račun v znesku 25 USD v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenija. Upoštevaje slednjega, bi morala tožeča stranka plačati zaokroženo 5.384,46 SIT, vendar je namesto navedenega zneska, toženi stranki pomotoma plačala 134.611,44 SIT, kar predstavlja protivrednost 625 USD (namesto 25 USD). Takoj po plačilu je tožeča stranka opazila napako in od tožene stranke zahtevala vračilo razlike, a neuspešno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre, upoštevaje opisano dejansko stanje, za obogatitveni zahtevek, za katerega velja, skladno s tedaj veljavnim 371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), petletni zastaralni rok. Glede na neupravičeno plačilo, ki je bilo opravljeno 7.7.2000, je bila tožba dne 3.12.2003, vložena pravočasno. Tega ne spremeni dejstvo, na katero opozarja pritožba, in sicer, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta in da medsebojne terjatve gospodarskih oseb zastarajo v treh letih; 374. čl. ZOR res določa triletni zastaralni rok, vendar pa le za terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, v obravnavanem primeru pa ne gre za terjatev iz pogodbe. Znesek, ki je bil preveč plačan, ni bil plačan na podlagi pogodbe, ampak je bil plačan brez pravne podlage. Zato veljajo zanj določbe o neupravičeni pridobitvi (210. čl. ZOR in nasl.), kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi; po predlogu tožeče stranke je bila zoper toženo stranko dne 1.8.2000 izdana začasna odredba, s katero je bil blokiran račun tožene stranke pri APP za znesek 1.416.870,60 SIT. Po ugovoru tožene stranke je bila dne 6.10.2000 ta začasna odredba razveljavljena. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na 279. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni opravičil. Dokazno breme za trditve o tem, da je toženi stranki škoda nastala, je na slednji, vendar pa ni tožena stranka v obravnavani zadevi navajala konkretnih trditev v smeri, da bi ji dejansko nastala škoda ravno v višini zakonskih zamudnih obresti za čas od 18.8.2000 do 2.3.2001, ko so bila po njenih navedbah na podlagi začasne odredbe blokirana njena sredstva na računu; v zvezi s tem je navajala le, da zaradi blokade sredstev ni mogla pri poslovni dejavnosti uporabljati lastnega premoženja, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da zaradi začasne odredbe poslovanje tožene stranke ni bilo ogroženo oz. Onemogočeno, saj je (kljub izdani začasni odredbi) imela sredstva na računu in je lahko poslovala (tako: priča S.K.). Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.