Jedro

Skrbnik zapuščine ima samo procesno legitimacijo za vložitev tožbe, ne pa materialne, zato izpolnitve zahtevka ne more zahtevati v svojo korist. Dogovor o uporabi parcel v skupni lastnini, ki ga eden izmed skupnih lastnikov sklene s tretjim brez soglasja ostalih skupnih lastnikov, ni le izpodbojen, temveč neobstoječ in proti ostalim skupnim lastnikom nima pravnih učinkov. Tretji, ki je tožen na izročitev parcel, se zato ne more sklicevati na to, da ima pravico do posesti.

Posamezni skupni lastnik proti drugemu skupnemu lastniku ne uživa varstva v primeru, ko bi uveljavljal varstvo svojega nedoločenega lastninskega dela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. in 3. odstavku 2. točke izreka tako, da se glasi: ''Toženi stranki J. K. se prepoveduje, da obdeluje in uporablja parc. št. 868, 869, 881/1 in 924 k.o. M..

Toženi stranki M. Ž. se prepoveduje tretjim osebam dovoljevati uporabo parc. 868, 869, 881/1 in 924 k.o. M., brez soglasja ostalih dedičev po pokojnem A. Ž. in brez soglasja skrbnika zapuščine J. Ž..''.

Sodba sodišča prve stopnje se nadalje razveljavi v 4. odst. 2. točke izreka in v 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (to je v 2. odst. 2. točke izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, nato pa v celoti zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - da se drugemu tožencu prepove obdelavo in uporabo parc. 868, 869, 881/1 ter 924 k.o. M.; - da je drugi toženec tožniku kot začasnemu skrbniku zapuščine dolžan izročiti navedene parcele; - da se prvemu tožencu prepoveduje tretjim osebam dovoljevati uporabo parcel brez soglasja ostalih dedičev in skrbnika zapuščine; - ter da sta toženca dolžna naročiti in plačati geodetsko odmero in postavitev mejnikov med parcelami.

Tožniku je sodišče posledično naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 751,72 EUR.

Tožnik v pritožbi zoper vsebinsko odločitev uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevku ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba meni, da bi moralo sodišče spor presojati po 131. čl. Zakona o dedovanju (ZD), po kateri je skrbnik zapuščine procesno legitimiran, da uveljavlja upravičenja v imenu vseh dedičev in za njihov račun. Navedeno izhaja tudi iz predmetnega tožbenega zahtevka. Sodišče se zato ne more uspešno sklicevati na splošna določila Stvarnopravnega zakonika. Določbo 131. čl. ZD je potrebno uporabiti tudi v razmerju do drugega toženca, ki ni dedič, saj skrbnik upravlja zapuščino za vse dediče tudi do tretjih oseb. Skrbnik je tako že po sami naravi stvari upravičen zahtevati prenehanje uporabe in izročitev v posest predmeta zapuščine, ki jo drugi toženec uporablja samovoljno. Pri oddaji stvari v najem, ki predstavlja posel izredne uprave, je potrebno soglasje vseh solastnikov. V kolikor bi se dediči s takšno uporabo strinjali, tožnik tožbe ne bi vlagal. Ugotovitev sodišča, da ima drugi toženec zakonito podlago za uporabo, je tako protispisna.

Pritožba je bila vročena tožencema, ki odgovora nanjo nista podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je eden izmed dedičev in hkrati skrbnik zapuščine po pokojnem A. Ž., v katero sodijo parc. št. 868, 869, 881/1 ter 924 k.o. M., na katere se nanaša predmetna vindikacijska oz. negatorna tožba. Navedene parcele z dovoljenjem prvega toženca, ki je tudi eden izmed dedičev, uporablja drugi toženec, vendar brez soglasja ostalih dedičev.

Po stališču sodišča prve stopnje eden izmed skupnih lastnikov nasproti drugemu ne more uveljavljati petitorne zaščite, zato je zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo. Drugi toženec ima za posest nepremičnin zakonito podlago, saj ima s prvim tožencem sklenjen dogovor, ki ga tožnik ni izpodbijal, zato je zahtevek zavrnilo tudi zoper njega. Poleg tega je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na geodetsko odmero in postavitev mejnikov, zastaral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spor sicer pravilno presojalo po določbah Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ, št. 15/76 s spremembami, ZD) kot tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), vendar z navedenim materialnopravnim stališčem, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava, ni mogoče soglašati.

Glede na to, da do delitve zapuščine po A. Ž. še ni prišlo, parcele št. 868, 869, 881/1in 924 k.o. M. predstavljajo skupno lastnino dedičev. Kakšna so upravičenja dedičev oz. skupnih lastnikov, izhaja iz določbe 1. odst. 72. čl. SPZ in 1. odst. 145. čl. ZD: stvar uporabljajo in z njo razpolagajo le skupno. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da prvi toženec M. Ž. s parcelami ni upravičen samostojno razpolagati, zaradi česar je njegovo ravnanje, ko je parcele dal v uporabo in obdelavo drugemu tožencu, nedopustno. Po stališču pritožbenega sodišča pa določba 100. čl. SPZ o varstvu solastnika in skupnega lastnika ne onemogoča varstva, kot ga uveljavlja tožnik. Posamezni skupni lastnik medsebojne zaščite res ne bi imel, ko bi uveljavljal varstvo svojega (nedoločenega) lastninskega dela. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Tožnik namreč zahteva varstvo instituta skupne lastnine, ki ga eden izmed njih ne spoštuje in ne varstvo svojega deleža na skupni stvari. Ob nespornem dejstvu, da prvi toženec samovoljno omogoča tretjim, da parcele uporabljajo, do česar glede na zgoraj citirane določbe ni upravičen, tožnik utemeljeno zahteva, da se mu v bodoče takšno ravnanje prepove. Pritožbeno sodišče je v skladu s 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP) napadeno sodbo deloma spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku, ki je vsebovan v 3. odst. 2. točke izreka.

Pritožba utemeljeno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima drugi toženec J. K. zakonito podlago za uporabo in obdelavo parcel 868, 869, 881/1 ter 924 k.o. M.. Dogovor, ki ga je prvi toženec brez soglasja ostalih sodedičev sklenil z njim, glede na pravilo o skupnem razpolaganju in upravljanju, namreč ne more biti veljavno sklenjen. Takšen dogovor je neobstoječ (in ne zgolj izpodbojen) in zoper ostale dediče ne more imeti pravnih učinkov. Z zatrjevanjem, da ima pravico do posesti (93. čl. SPZ), drugi toženec zato ne more uspeti. Glede na to, da je zahtevku v delu, kjer se drugemu tožencu prepoveduje uporaba in obdelava parcel, potrebno ugoditi, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo tudi v 1. odst. 2. točke izreka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik kot skrbnik zapuščine lahko zahteva, da naj mu drugi toženec izroči parcele (2. odst. 2. točke izreka). V okviru pooblastil, ki mu jih daje 131. čl. ZD, skrbnik zapuščine toži in je tožen v imenu dedičev ter zastopa dediče. Citirana določba mu torej daje le procesno legitimacijo, ne pa tudi materialne, zato izpolnitve ne more zahtevati v svojo korist. Pomanjkljivosti pri oblikovanju tega dela tožbenega zahtevka, ki bi se moral glasiti na izročitev parcel vsem dedičem, ne more odpraviti niti dodatek v tožbenem zahtevku, da je parcele dolžan izročiti tožeči stranki ''kot začasnemu skrbniku''. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zahtevek v tem delu (iz sicer napačnih razlogov) zavrnilo, je zato pravilna.

Pritožbeno sodišče z vidika pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno (oz. preuranjeno) zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na geodetsko odmero in ponovno postavitev mejnikov. Glede na to, da ima tudi ta del zahtevka lastninsko pravni temelj, lastninska tožba pa ne zastara (3. odst. 92. in 3. odst. 99. čl. SPZ), iz navedenega razloga zavrnitev zahtevka ne more biti utemeljena. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni obravnavalo dejstev v zvezi z zatrjevano odstranitvijo mejnikov med parcelami, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Odločitev sodišča prve stopnje v 4. odst. 2. točke izreka ter posledično v stroškovnem delu odločitve (3. točka izreka) je zato potrebno razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno odločanje (355. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP).