Jedro

V obravnavanem primeru je Občina Komenda nastopala kot lastnica parcel, ne pa kot lastnica oziroma upravljavka javne poti (ali ceste). Dostopna pot je nekategorizirana pot, pri kateri drugega odstavka 65. člena OPN, Pravilnika o projektiranju cest in ZCes-1 ni treba upoštevati. Pravilno pa je bilo tožnikom že v upravnem postopku pojasnjeno, da naj, kolikor investitor ne bo spoštoval širine dovozne poti in bo posegel na njihovo zemljišče, pravno varstvo poiščejo na sodišču splošne pristojnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnikov se zavrne.

III. Tožniki so dolžni povrniti stranki z interesom A. A. stroške postopka v višini 300 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se investitorju A. A., dovoli gradnja stanovanjske stavbe s komunalnimi priključki, z zunanjo in prometno ureditvijo, na zemljišču parc. št. 286/15 k. o. ..., gradnja nn elektro priključka in priključka fekalne kanalizacije na zemljišču parc. št. 286/17 in 1416/8, obe k. o. ..., in gradnja vodovodnega priključka na zemljišču parc. št. 286/17, 1416/8, 683/2, 688/2, 688/3 in 1416/4, vse k. o. ... Dostop do gradbene parcele je predviden po obstoječi dostopni poti na parc. št. 286/17, 1416/8, 683/2, 688/2, 688/3, 1416/4, 1416/7, vse k. o. ..., ki se priključi na regionalno cesto B., šifra odseka 1080, na parc. št. 1418/1, 1418/13, obe k. o. ... (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da se morajo dela izvajati po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 2695-0112/2017, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja (2. točka izreka), da se morajo pri gradnji upoštevati pogoji v izreku navedene dokumentacije (3. točka izreka), da je treba upoštevati pogoje mnenjedajalcev, ki so v postopku podali mnenja k projektnim rešitvam (4. točka izreka), da mora investitor pred začetkom novogradnje poskrbeti za zakoličenje objekta (5. točka izreka), da mora investitor pri gradnji najpozneje do začetka gradnje poskrbeti za ograditev in označitev gradbišča z gradbiščno tablo in da mora poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča (6. točka izreka). Odločil je še, da se gradnja objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja ter da mora investitor 8 dni pred začetkom izvajanja gradnje pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve prijaviti začetek gradnje (7. točka izreka), da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (8. točka izreka), da sta zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja in dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavni del gradbenega dovoljenja (9. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (10. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je investitor pri organu vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, naveden v 1. točki izreka. Organ je dne 3. 2. 2020 z nameravano gradnjo seznanil lastnike sosednjih zemljišč (med njimi tudi tožnike) in jih povabil, da se opredelijo, ali želijo sodelovati v postopku. Vsi trije tožniki so prijavili udeležbo v postopku, sodelovali pa so tudi na ustni obravnavi. V postopku so navedli, da njihove parcele mejijo na dostopno pot, ki je v lasti Občine Komenda in ki je na najožjem delu široka 2,80 m, kar ni skladno z Odlokom o prostorskem načrtu Občine Komenda (v nadaljevanju OPN), ki v 65. členu določa minimalno širino cestišča občinskih cest 4 m, prav tako je neskladna s Pravilnikom o projektiranju cest in določbami o požarni varnosti. Tako se bo najmanj na mestih, kjer je širina dostopne poti 2,80 m, poseglo v njihovo lastninsko pravico. Organ je ugotovil, da je dostop do objekta določen po obstoječi dostopni poti, ki se preko obstoječega cestnega priključka priključuje na javno regionalno cesto B., šifra odseka 1080, na parc. št. 1418/1 in 1418/13. Konkretna dostopna pot ni javna in ni kategorizirana niti kot občinska niti kot javna pot. Na ogledu je bilo ugotovljeno in temu ni nihče nasprotoval, da je dostop do gradbene parcele z avtomobilom po dostopni poti dejansko mogoč. Iz skice terenske meritve z dne 2. 4. 2020, ki jo je pridobil organ, je razvidno, da je dostopna pot na najožjem delu široka 2,98 m. Drugi odstavek 65. člena OPN v konkretni zadevi ni uporabljiv, saj se minimalna širina cestišča 4 m nanaša na občinske ceste, kar zadevna dostopna pot ni. Prvostopenjski organ je na podlagi navedenega ugotovil, da je dostopna pot na zemljiščih v lasti Občine Komenda zadosti široka, da bo omogočen dostop z osebnimi in drugimi vozili na gradbeno parcelo oziroma do objekta investitorjev tako, da se ne bo posegalo v zemljišča v lasti tožnikov. Promet na nekategorizirani poti (kar je tudi obravnavana dostopna pot) se opravlja na način in pod pogoji, ki jih v skladu s predpisi določi lastnik, to je Občina Komenda, ki investitorju niti v cestnem soglasju niti v Pogodbi o ustanovitvi služnosti ni postavila pogoja oziroma omejitve glede vrste vozil, ki lahko dostopajo po tej poti. Prvostopenjski organ je po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotovil, da je za gradnjo objekta zagotovljena minimalna komunalna infrastruktura, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 3. Tožniki v tožbi ter dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi navajajo, da dostopna pot posega na njihove nepremičnine in da so za soglasje Občine Komenda za dostop do parc. št. 286/15 izvedeli šele v izpodbijanem gradbenem dovoljenju. S soglasjem občine se ne strinjajo, saj je z njim kršila lasten predpis, in sicer 65. člen OPN, ki določa minimalno širino cestišča občinskih cest 4,0 m ter predvideva izogibališča. Opozarjajo, da niso urejene vse mejne točke, zato organ še ne more podati trditev o širini dostopne poti. Dostopna pot do parcele št. 286/15 je zavita in ima ovinke, zato je treba upoštevati tudi obračalni krog vozil in s tem namenom vzpostaviti dovolj široko dostopno pot, da se pri vožnji po njej ne posega v zasebna zemljišča, če na njih ni pridobljena pravica do uporabe. Navajajo, da ob trenutni širini dostopne poti (2,99 m, 2,98 m in 3,06 m) vožnja z večjimi vozili (tovornjaki) po dostopni poti ni mogoča niti enosmerno, zaradi odsotnosti izogibališč pa ni možno niti srečevanje dveh osebnih vozil. Vožnja tovornih vozil in osebnih vozil bo tako zaradi preozke dostopne poti in odsotnosti izogibališč po naravi stvari potekala tudi po nepremičninah tožnikov, ki investitorju niso dali niti ustnega niti pisnega dovoljenja za vožnjo preko njihovih zemljišč. Sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, prav tako pa zahtevajo, da toženki naloži v plačilo stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V dopolnitvi tožbe z dne 31. 5. 2021 opozarjajo na javno razpravo predlogov za kategorizacijo občinskih cest, od 2. 4. 2021 do 1. 5. 2021, na kateri je občina presojala tudi kategorizacijo sporne poti in ga zavrnila.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

6. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožniki niso izkazali, da predvidena gradnja posega v njihove pravne interese, saj dostopna pot ne poteka po njihovih nepremičninah. Ne drži navedba tožnikov, da niso bili seznanjeni s soglasjem občine, saj so tožniki na upravni enoti pregledovali upravni spis in se udeležili sestankov glede izdaje gradbenega dovoljenja. Tožniki na ogledu niso podali ugovorov glede širine dostopne poti.

7. Sodišče je 30. 8. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke pisnih pripomb niso podale, niti stranka z interesom ustno na glavni obravnavi.

8. Sodišče je dne 6. 10. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo kljub odsotnosti tožečih strank in tožene stranke. Tožeče stranke so svojo odsotnost obrazložile s službenimi obveznostmi dne 5. 10. 2022, niso pa podale opravičila in dokazov o odsotnosti, niti predlagale preložitve. Sodišče jih je o izvedbi glavne obravnave, torej da je ne bo preklicalo, obvestilo telegrafsko. Na glavni obravnavi je sodišče odločalo o izvedbi dokazov, izvedlo in vpogledalo je v vse dokaze, ki so jih predlagali tožniki in stranka z interesom, podrobnejša oziroma vsebinska opredelitev do posameznih dokazov pa izhaja iz obrazložitve.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet upravnega spora je odločba o gradbenem dovoljenju, ki jo tožniki izpodbijajo, ker je dostop do gradbene parcele predviden po obstoječi dostopni poti, po parcelah naštetih v izpodbijanem gradbenem dovoljenju. Menijo, da je dovozna pot preozka za motorni promet ter se bo zato posegalo na njihove nepremičnine, ki na dostopno pot mejijo. Z navedenim ugovorom tožniki uveljavljajo, da pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 4. točke prvega odstavka 43. člena GZ ni podan. Po tej določbi organ izda gradbeno dovoljenje (ob izpolnitvi tudi drugih pogojev iz tega člena), če iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Kot izhaja iz 14. točke prvega odstavka 3. člena GZ pa pomeni minimalna oskrba objekta pri novozgrajenih stavbah tudi dostop do javne poti oziroma ceste.

11. Ni sporno v zadevi, da je investitor pravico dostopa po nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka, izkazal s Pogodbo o ustanovitvi služnosti, sklenjeno z Občino Komenda (ki mu daje pravico vožnje in hoje z vsemi vozili) in cestnim soglasjem k projektni rešitvi, soglasjem za poseg v cestno telo in soglasjem za poseg v varovani pas javne ceste, ki mu dajejo pravico, da služnostno pot priključi na javno cesto. Kaj tožniki menijo z ugovorom, da investitor nima pravnega naslova za zasebne parcele je nejasno. Kolikor s tem menijo, da nima pravice do vožnje in hoje po parcelah v njihovi lasti, zatrjevanja o taki pravici iz izpodbijane odločbe ne izhajajo.

12. Organ je navedel, da je širina poti v najožjem delu 2,98 m, ta zaključek pa utemeljil na elaboratu zemljiško-katastrske meritve in skice terenske izmere z dne 2. 4. 2020. Tožniki posplošeno ugovarjajo, da je vprašljiva trditev o širini poti 2,98 m v najožjem delu ter da bi se širina lahko ugotovila šele, ko bi bila celotna meja urejena. Iz odločbe GURS z dne 6. 8. 2020 (ter skice, ki je sestavni del odločbe) izhaja, da meja res ni bila v celoti urejana (in ni) tudi ob upoštevanju IDPOS 6124 in IDPOS 6423, kar pa, glede na skico terenske meritve, ki upošteva katastrske meje (četudi neurejene - urejenost meje je pravni pojem), samo po sebi ne kaže na vprašljivost zaključka organa o najožjem delu ceste 2,98 m (peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze).

13. Nadalje tožniki kot pravilno ugovarjajo, da mora dostopna cesta omogočati cestni promet. Pri navedeni presoji je organ izhajal iz Pravilnika o projektiranju cest in širinah vozil, ki so navedene v drugem odstavku 8. člena, in na tej podlagi sledil zaključku, ki izhaja iz dopolnitve prikaza prometne ureditve, ki jo je 9. 1. 2020 izdelal projektant C., s.p., da dostopna pot zagotavlja dostop vseh vozil na gradbeno parcelo. Poleg tega je bilo tudi na ogledu ugotovljeno, da je dostop do gradbene parcele z avtomobilom po dostopni poti dejansko mogoč in tej ugotovitvi tudi tožniki na ustni obravnavi niso nasprotovali. Da predložena skica (A5) izkazuje nasprotno, tožniki ob ostalih dokazih niso dokazali. Sodišče tožnikom, ob ugotovljeni širini cestišča in predloženemu projektu, ki upošteva dejansko umeščenost ceste v prostor ne sledi, tudi ob upoštevanju Pravilnika o projektiranju cest, ki za vozni pas dostopne ceste predvideva širino voznega pasu 2,5 m (glej 28. člen Pravilnika), v obravnavani zadevi pa je širina dovozne ceste večja (Pravilnika o projektiranju cest sicer organ ni bil dolžan upoštevati, lahko pa se ga kot dodatni argument o zadostni širini dovozne poti za obravnavani primer uporabi).

14. V zvezi z izvedencem cestno prometne stroke, za katerega tožniki menijo, da bi ga bil dolžan angažirati investitor, da bi se preverilo, ali obstoječa dovozna pot omogoča dostop, sodišče tožnikom odgovarja, da je organ sledil investitorju, da dovozna pot omogoča dostop, zato je bilo dokazno breme na njih, kolikor so želeli dokazati nasprotno, res pa je, da na ogledu tega ugovora niti niso postavili. Enako, zgolj pavšalno je zatrjevanje tožnikov, da bi večja vozila na dostopni cesti potrebovala širšo cesto. V zvezi z izogibališči, ki jih dostopna cesta nima, sodišče odgovarja, da je promet po služnostni cesti dovoljen kot ga določi lastnik, v obravnavanem primeru je to Občina Komenda, ki investitorju ni postavila omejitev. Ta pa ga bo moral (vožnjo in režim prometa) izvajati v skladu z lastnostmi dostopne ceste (njeno širino, zavitost, na kar opozarjajo tožniki), da ne bo posegel na zemljišča tožnikov.

15. Tudi na občini, po izdaji gradbenega dovoljenja izvedena javna razprava predlogov za kategorizacijo občinskih cest, ki je potekala med 2. 4. 2021 in 1. 5. 2021 in zavrnitev pobude (dokaza: Poziv občine za kategorizacijo poti št. 371-0006/2019-23 z dne 29. 4. 2021 in Poročilo o sodelovanju javnosti št. 371-0006/2019 z dne 17. 5. 2021), po oceni sodišča ne dokazuje, da je cesta preozka za vsa vozila. Gre za prizadevanja, da bi se dokupila zemljišča, ki bi prispevala k razširitvi poti in možnosti, da bi se sporna pot nato v nadaljevanju kategorizirala, kategorizacija pa bi zahtevala, po pravilih na katere se tožniki tudi sklicujejo, širšo pot. 16. Občina Komenda je soglasje z dne 16. 2. 2018 izdala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorju in je bilo del upravnega spisa že ob prvi odločitvi. Tožniki so bili z njegovim obstojem že takrat seznanjeni, zato se neupravičeno sklicujejo na neobveščenost. Izdano je bilo investitorju, občina ga je izdala kot lastnica javne poti in v teh postopkih ni bilo predvideno sodelovanje tožnikov kot stranskih udeležencev. Pri tem pa je tudi nejasno, ali so tožniki tudi mejaši te javne poti. Namreč Občina Komenda ga je izdala kot upravljalec javne ceste in ne kot lastnica parcel, po katerih poteka sporna dostopna pot. Zakaj bi z izdajo tega soglasja Občina Komenda kršila 65. člen OPN tožniki ne konkretizirajo.

17. V zvezi z ugovorom o kršitvi materialnega prava, drugega odstavka 65. člena OPN, Pravilnika o projektiranju cest in ZCes-1, sta tožnikom že jasno pojasnila upravna organa, da je v obravnavanem primeru Občina Komenda nastopala kot lastnica parcel, ne pa kot lastnica oziroma upravljavka javne poti (ali ceste). Dostopna pot je nekategorizirana pot, pri kateri določb teh predpisov ni treba upoštevati. Pravilno pa je bilo tožnikom že v upravnem postopku pojasnjeno, da naj se, kolikor investitor ne bo spoštoval širine dovozne poti in bo posegel na njihovo zemljišče, pravno varstvo poiščejo na sodišču splošne pristojnosti.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka tožnikom temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožniki s tožbo zoper njen akt niso uspeli, so glede na načelo uspeha v pravdi dolžni povrniti njene stroške postopka. Sodišče je zato v nadaljevanju preverjalo potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo in se udeležila razpisane glavne obravnave. Stroški stranke z interesom, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na tožbo so se izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj vsebinskih navedb, ki bi se nanašale na neutemeljenost tožbe, ki niso bile že vsebovane v upravnih odločbah, stranka z interesom ni podala. Potrebni pa so bili stroški v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo, stranka z interesom pa po pooblaščencu udeležila (500 točk - Tarifna številka 34). Stroške stranki z interesom so dolžni povrniti nerazdelno.