Jedro

Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca kot tožilca, ugotovilo, da se njegove navedbe o poškodbah niso potrdile v pregledani dokumentaciji, zaradi česar nobena od zapisanih diagnoz ni postala dokazana diagnoza, sam zapis šifer diagnoz pa ne predstavlja objektivizacije telesnih poškodb.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca B. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec mora plačati potrebne izdatke obdolženega C. C. in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika ter 360,00 EUR sodne takse kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 8246/2014 z dne 7. 2. 2023 obdolženega C. C. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 613,92 EUR, sodno takso po tarifni številki 7211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 120,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bo višina stroškov znana.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, na izrecno zahtevo stranke, kot navaja, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in ga kaznuje po 266. členu KZ-1. 3. Na pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca in se v odgovoru zavzel za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da kazenski pregon zoper obdolženca še ni zastaral, kot napačno drugače nakazuje zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo. Očitano kaznivo dejanje naj bi bilo namreč storjeno 12. 4. 2013 in bi glede na predpisano kazen za to dejanje (do tri leta zapora) v skladu s 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 zanj pregon zastaral v desetih letih, to je 12. 4. 2023. Vendar zastaranje tedaj še ni nastopilo, saj se je v nenujnih zadevah, kot je tudi predmetna, tek zastaralnih rokov zaradi razglašene epidemije v skladu z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) ustavil, kar pomeni, da v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 zastaralni rok ni tekel. Zastaranje kazenskega pregona se je zato podaljšalo za 64 dni, zaradi česar zastaranje v predmetni zadevi nastopi šele 15. 6. 2023. 6. Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca B. B. v uvodu pritožbe navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar iz nadaljnje obrazložitve pritožbe izhaja, da ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej se dejansko pritožuje le iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je oškodovanec kot tožilec že neposredno po dogodku o tem, kaj se mu je zgodilo, povedal preiskovalni sodnici, pred katero je bil pripeljan, nakar je še istega dne obiskal urgentno kirurško ambulanto ter podal kazensko ovadbo, o dogodku pa je povedal tudi več osebam, ki so vse potrdile, da je bil zaradi dogodka precej pretresen. Prav nobenega motiva ni imel za to, da bi si vse skupaj izmislil. Pritožnica nadalje oporeka verodostojnosti zaslišanih prič, sodelavcev obdolženca, to je D. D. in E. E., prav tako meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe osebne zdravnice oškodovanca kot tožilca, poleg tega ni dovolj upoštevalo diagnoz, ki so bile v izvidu kirurgije SB z dne 12. 4. 2013 postavljene oškodovancu kot tožilcu. Bivša zunajzakonska partnerka F. F. je svojo izpovedbo po prepričanju pritožbe spremenila zaradi razhoda z oškodovancem kot tožilcem, pri čemer med njima tečejo številni postopki pred sodiščem, zaradi česar na glavni obravnavi ni izpovedala po resnici. Nasprotno je izpovedoval brat oškodovanca kot tožilca G. G., ki je prepričljivo in v solzah pojasnil, kako je bil oškodovanec kot tožilec pretepen na policijski postaji. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem prezrlo dejstvo, da so nadzorne kamere na policijski postaji postavljene na ta način, da ne pokrivajo celotne površine sobe za pridržanje in da jih v bistvu niti ni v prostoru za prevzem oseb oziroma za shranjevanje osebnih predmetov, pri čemer je oškodovanec kot tožilec dobil udarce od obdolženca ravno na takšnih mestih, da tega nadzorne kamere niso zaznale. Katere površine pokrivajo nadzorne kamere, pa je obdolženec kot zaposlen na policijski postaji vsekakor dobro vedel. Nazadnje pooblaščenka v pritožbi še izpostavlja, da je v sobi za pridržanje, ko je obdolženec vstopil vanjo, oškodovanec kot tožilec ležal na tleh, obrnjen na trebuh, in bi torej obdolženec moral sklepati, da se oškodovanec kot tožilec ne počuti dobro in torej prisilnih sredstev zoper njega nikakor ne bi smel uporabiti.

7. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve uvodoma izpostavlja povezano zadevo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru že obravnavalo pod opravilno številko IV Kp 49163/2014, in sicer je s sodbo z dne 6. 1. 2022 zavrnilo pritožbo zagovornice tedaj obdolženega B. B., ki je bil tako pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, da je 12. 4. 2013 na policijski postaji tam zaposlenega policista C. C. naznanil, da je na njegovo škodo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ta ni storil. Že samo ta pravnomočna obsodba zavrača verodostojnost izpovedbe oškodovanca kot tožilca v predmetni zadevi, pri čemer je sodišče njegovo izpovedbo prepričljivo ovrglo tudi z drugimi dokazi, ki jih je natančno, analitično in tehtno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, pri čemer je izpovedbe zaslišanih prič, kot tudi zagovor obdolženca in ostale izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da obdolženemu C. C. storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. Zato je obdolženca povsem utemeljeno oprostilo obtožbe, svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, tako da pritožbena izvajanja pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe.

8. Bistvo pritožbenih izvajanj pooblaščenke oškodovanca kot tožilca je v grajanju zaključkov sodišča prve stopnje, ki ni verjelo oškodovancu kot tožilcu, saj je na podlagi drugih dokazov ocenilo, da v svoji izpovedbi ni bil prepričljiv. Na te zaključke ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec o dogodku povedal preiskovalni sodnici ter tudi drugim osebam, prav tako, da je obiskal urgentno kirurško ambulanto ter podal kazensko ovadbo. Kakšen je bil epilog njegove kazenske ovadbe, je bilo že pojasnjeno, medtem ko zgolj dejstvo, da je o dogodku povedal preiskovalni sodnici, ne more omajati prepričljivosti drugih dokazov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, saj je preiskovalni sodnici podajal le svoje navedbe, ki so bile glede na ostale izvedene dokaze očitno subjektivno pogojene. Sodišče prve stopnje je namreč zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca kot tožilca, ugotovilo, da se njegove navedbe o poškodbah niso potrdile v pregledani dokumentaciji, zaradi česar nobena od zapisanih diagnoz ni postala dokazana diagnoza, sam zapis šifer diagnoz pa ne predstavlja objektivizacije telesnih poškodb. Teh ne potrjujejo niti navedbe dr. H. H., kot priče zaslišane osebne zdravnice oškodovanca kot tožilca, saj tudi iz njene izpovedbe izhaja, da na oškodovancu kot tožilcu, ki se je pri njej oglasil 24. 4. 2013, ni bilo vidnih znakov poškodb. Res je od dogodka do pregleda pri osebni zdravnici minilo nekaj časa, vendar ne gre prezreti, da poškodb, ki bi bile objektivno izkazane, ni ugotovil niti že izpostavljeni izvedenec medicinske stroke na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki nastala neposredno po dogodku. Zato nima nobenega pomena v pritožbi izpostavljen način, kako je oškodovanec kot tožilec opisoval dogodek svoji osebni zdravnici (ni bil umirjen, govoril je hitreje kot ponavadi) in tudi ne razlogi, zakaj mu osebna zdravnica ni predpisala protibolečinskih zdravil in mu ni odprla bolniškega staleža. 9. Pritožnica tudi brez uspeha nakazuje na dvom v verodostojnost zaslišanih sodelavcev obdolženca D. D. in E. E., saj je njuni izpovedbi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v razlogih 7 izpodbijane sodbe, pri čemer nihče od zaslišanih policistov ni zaznal kakšnega ravnanja obdolženca, ki mu ga očita oškodovanec kot tožilec. Tudi dejstvo, da je E. E. zgolj izpostavil možnost, da sta se o zdravstvenih težavah z oškodovancem kot tožilcem neformalno pogovarjala, ne more omajati prepričljivih zaključkov, da obdolžencu očitano ravnanje ni dokazano, saj takšen zaključek potrjujejo ostali dokazi, zlasti ugotovitve izvedenca medicinske stroke, vključno z medicinsko dokumentacijo, izpovedbe oškodovanca kot tožilca pa ni potrdila niti njegova bivša zunajzakonska partnerka F. F. Ne glede na to, da sta se z oškodovancem kot tožilcem v vmesnem času dejansko razšla in da so med njima odprti postopki pred sodiščem, kar vse izpostavlja pooblaščenka v pritožbi, to ne more omajati izpovedbe navedene priče na glavni obravnavi, kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v izpovedbo navedene priče, četudi je svojo izpovedbo iz faze posameznih preiskovalnih dejanj spremenila, saj je za to navedla sprejemljive razloge, poleg tega pa njeno izpovedbo, podano na glavni obravnavi, skladno potrjuje tudi medicinska dokumentacija in na njeni podlagi izdelano izvedensko mnenje.

10. Tako je pravzaprav edini dokaz, ki potrjuje izpovedbo oškodovanca kot tožilca, izpovedba njegovega brata G. G., ki je na glavni obravnavi v solzah izpovedoval, kako mu je oškodovanec kot tožilec povedal, da je bil pretepen na policijski postaji. Takšna izpovedba, ko gre za pričo, ki je kot brat nedvomno zainteresiran za izid tega kazenskega postopka, ne more omajati ostalih prepričljivih dokazov, ki izpovedbe oškodovanca kot tožilca v ničemer ne potrjujejo.

11. Pravilnosti prvostopenjskih zaključkov ne morejo omajati niti pritožbena izvajanja v zvezi z dometom nadzornih kamer na policijski postaji, saj pritožba v zvezi s tem navaja le, da udarci niso bili posneti, pri čemer pa podaja zgolj lastno oceno, ki je na ravni golega ugibanja, da naj bi obdolženec udarce izvršil tam, kjer jih nadzorne kamere ne bi mogle posneti. Takšne navedbe niso podprte z nobenim dokazom, prav tako je sodišče prve stopnje glede na zagovor obdolženca in izpovedbo priče D. D. jasno ugotovilo, zakaj je moral obdolženec uporabiti prisilna sredstva, četudi je oškodovanec kot tožilec ob vstopu obdolženca v sobo za pridržanje ležal na tleh, obrnjen na trebuh. Oškodovanec kot tožilec je namreč ignoriral obdolženčeve ukaze, naj vstane zaradi odhoda na sodišče, kasneje pa je tudi začel brcati z nogami.

12. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki merijo na napačno stroškovno odločitev, pritožbeno sodišče takšne navedbe zavrača, saj je sodišče prve stopnje o stroških odločilo povsem v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP, pri čemer izjeme, ko lahko stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, v konkretnem primeru niso podane.

13. Po obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbene navedbe pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zaradi česar se njena pritožba izkaže kot neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa, ki jo je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati zaradi neuspešne pritožbe, odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife ZST-1.