Jedro

Dejstva, da pravdni postopek, za katerega je bil tožnik določen za izvajalca BPP, ni zaključen, tožnik v postopku odločanja o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov ni navajal, kaj takega tudi iz drugih njegovih navedb v vrnjeni napotnici in spremnem dopisu ne izhaja. Nova dejstva kot tožbeni razlogi pa se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikov predlog za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje BPP na podlagi napotnice z dne 9. 3. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik kot odvetnik dodeljen prosilki do BPP z odločbo št. Bpp 433/2011 z dne 9. 3. 2011 za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III P 2649/2010. Organ je ugotovil, da je tožnik službi za BPP izpolnjeno napotnico s stroškovnikom vrnil prepozno, ker je bila s strani odvetnika zadnja storitev opravljena 29. 3. 2012, ko je bila sklenjena sodna poravnava, napotnica pa je bila vrnjena 12. 6. 2012, torej po poteku 8 dnevnega roka iz petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejstvo, da je bil pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani št. III P 2649/2010 zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Navaja, da je bila v navedenem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 29. 3. 2012 res sklenjena sodna poravnava, a s sklenitvijo te sodne poravnave pravdni postopek še ni bil zaključen. Pojasnjuje, da je bil spor iz tega pravdnega postopka po sodni poravnavi, ki je zajemala dva pravdna postopka (poleg navedenega še postopek št. III P 17/2011), v celoti zaključen le glede pravdnih stroškov, ne pa tudi glede glavnega zahtevka, tj. izpraznitve stanovanja, saj sta se stranki dogovorili, da bo tožba proti upravičenki umaknjena še(le) v primeru, če bo pravočasno in v celoti izpolnila svoje obveznosti iz 2. člena sodne poravnave. Po tožnikovem mnenju sodna poravnava ne predstavlja vsebinske odločitve o sporu oz. o tožbenem zahtevku. Zato meni, da je svoj predlog priglasil kvečjemu prekmalu oziroma pred zaključkom postopka, zaradi česar bi morala toženka predlog obravnavati kot zahtevek za plačilo predujma po prvem odstavku 34. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdvT) in ga v primeru dvoma pozvati k dopolnitvi predloga. Kot dokaz med drugim predlaga „sodno poravnavo“ z dne 29. 3. 2012, izjavo pravdnih strank z dne 29. 3. 2012 v postopku mediacije in vpogled v spis Okrajnega sodišča v navedeni pravdni zadevi. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi jo je utemeljila (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Plačilo storitev BPP ureja ZBPP v 30. in 40. členu. V skladu s prvim in petim odstavkom 40. člena ZBPP mora odvetnik v roku 8 dni po opravljeni storitvi BPP vrniti napotnico. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. ZOdvT v prvem odstavku 14. člena določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Glede na opisano ureditev lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in povračilo stroškov šele, ko je v celoti opravil storitev, za katero je bil pooblaščen z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 433/2011 z dne 9. 3. 2011 določen za izvajalca BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodišči I. in II. stopnje v zadevi III P 2649/2010. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi organa, da je originalno in popolno napotnico z dne 9. 3. 2011 sodišču vrnil 12. 6. 2012 in sodišču predlagal, naj se mu za opravljeno delo prizna nagrada. Iz listin v spisu pa je razvidno, da je tožnik napotnico vrnil s spremnim dopisom, ki ga je naslovil „Zahteva za povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči“ in v katerem je navajal, da je bila v zadevi 29. 3. 2012 sklenjena sodna poravnava, skupaj s pravdno zadevo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani št. III P 17/2011. Tako, kot v napotnici, je tudi v tem spremnem dopisu med storitve vpisal nagrado za sklenitev sodne poravnave, pri čemer se je v dopisu izrecno skliceval na tar. št. 1111 ZOdvT, ki se nanaša na nagrado za sklenitev sporazuma po začetku sodnega postopka in ne po (3) točki tar. št. 1110 za sodelovanje pri sklenitvi pogodbe pod odložim pogojem ali s pridržkom preklica (po tej določbi nagrada nastane takrat, ko se izpolni pogoj ali ko pogodbe ni mogoče preklicati).

Nobenega dvoma torej ni, da tožnik ni zahteval plačila predujma po prvem odstavku 34. člena ZOdvT, kot to navaja v tožbi, temveč plačilo storitev, ki vključujejo tudi sodno poravnavo v pravdni zadevi, za katero je bil določen kot izvajalec BPP.

Upoštevaje prej opisano pravno ureditev, tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov in da sklenitev sodne poravnave praviloma pomeni način rešitve spora, je po presoji sodišča organ za BPP upravičeno štel, da tožnik plačilo uveljavlja po tem, ko je s sodelovanjem pri sklenitvi poravnave opravil storitev, za izvajanje katere je bil določen z odločbo Bpp 433/2010. Ker je organ za BPP odločal na podlagi podatkov, ki jih je z vračilom napotnice dal tožnik sam, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Dejstva, da pravdni postopek, za katerega je bil tožnik določen za izvajalca BPP, ni zaključen, namreč tožnik ni navajal, kaj takega tudi iz drugih njegovih navedb v vrnjeni napotnici in spremnem dopisu ne izhaja. Nova dejstva kot tožbeni razlogi pa se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da je tožbena trditev, da pravdni postopek III P 2649/2010 še ni končan, nedovoljena tožbena novota.

Na drugačno stališče ne more vplivati niti okoliščina, da je tožnik zahtevi za povrnitev stroškov priložil zapisnik o naroku z dne 29. 3. 2012 in da se v tožbi sklicuje na vsebino sodne poravnave. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010). Tožnik pa, kot je bilo že povedano, dejstva, da s sodno poravnavo postopek še ni bil končan, v postopku odločanje o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ni navajal. Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila zadnja storitev, ki jo je opravil, opravljena dne 29. 3. 2012, ko je bila sklenjena sodna poravnava, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, saj je tožnik napotnico vrnil šele 12. 6. 2012, tj. po izteku 8-dnevnega roka iz petega odstavka 40. člena ZBPP.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo (52. člena ZUS-1) ali ki bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.