Jedro

Sodišče je oprlo zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenka storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi zgolj na dejstvo, da je do takšnega zaključka prišel državni tožilec. Presojo, ali je podan utemeljen sum, lahko naredi le sodišče, in sicer na podlagi dokazov, ki jih predloži upravičeni tožilec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru v postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ni podal soglasja k predlogu Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, da se zoper osumljeno M. Z. odredi pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). O predlogu je zato odločal senat Okrožnega sodišča v Mariboru in zoper osumljeno odredil pripor. Sklep o odreditvi pripora so zagovorniki izpodbijali s pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zagovorniki so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Razlogi sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma, da je osumljenka storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, ne dosegajo standardov, ki se zahtevajo za obrazložitev sodne odločbe, s katero se posega v človekove pravice in svoboščine. Te procesne kršitve se ne more zakonito odpraviti z dodajanjem razlogov v sklepu višjega sodišča. Sodišče se po mnenju vložnikov tudi ni opredelilo do vprašanja, zakaj naj bi bila zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ogrožena varnost ljudi, ko pa so vse oškodovanke izjavile, da jih osumljenka ni izkoriščala. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odpravi pripor zoper osumljenko.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sklep o odreditvi pripora vsebuje potrebne razloge o utemeljenosti suma, da je osumljenka storila očitano ji kaznivo dejanje, pri čemer se sklicuje na dovolj konkretne razloge, ki jih je na pripornem naroku podal državni tožilec. Po mnenju vrhovne državne tožilke so v obeh sklepih navedeni tudi potrebni razlogi o ponovitveni nevarnosti, ki vsebujejo tudi neogibno potrebnost pripora.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljenki in zagovornikom, ki so se o njem izjavili v vlogi z dne 23. 6. 2015. B.

5. Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je, da podaja sodišče prve stopnje razloge glede obstoja utemeljenega suma na nesprejemljiv način, saj se zgolj sklicuje na predlog državnega tožilca, brez navedbe dokazov in njihove vsebine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o obstoju zakonskega pogoja za odreditev pripora. Drugostopenjsko sodišče sicer dopolnjuje navedbe sodišča prve stopnje, vendar zagovorniki navajajo, da takšno sankcioniranje postopkovne kršitve ni skladno z zakonom. Pri tem obe sodišči spregledata zakonski znak izkoriščanje prostitucije, neobrazloženi pa ostajajo tudi ostali zakonski znaki. Kolikor obrazložitev obstaja, je po mnenju vložnikov v nasprotju z dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo iz podatkov spisa. S slednjo trditvijo vložniki uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ki ga v nadaljevanju zahteve pojasnjujejo s svojo oceno, da je zagovor osumljene potrjen z izpovedbami vseh domnevnih oškodovank.

6. Pritrditi pa je očitku zahteve, da v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa ni razlogov, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o utemeljenosti suma, da je osumljena storila očitano ji kaznivo dejanje. Sodišče odredi pripor s pisnim sklepom, katerega obvezne sestavine so določene v drugem odstavku 202. člena ZKP. Sklep o odreditvi pripora mora poleg ostalih sestavin obsegati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora sodišče določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Zagotavljanje pravnih jamstev udeležencev kazenskega postopka (predvsem tistih iz 25. člena Ustave Republike Slovenije) narekuje sodišču, da v razlogih navede pot, po kateri je prišlo do odločitve (t. im. sodniški silogizem). Šele če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten način, je mogoča učinkovita obramba z vložitvijo pravnega sredstva zoper takšno odločbo in kasnejša presoja njene pravilnosti.

7. V konkretnem primeru preiskovalni sodnik ni soglašal s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, saj je presodil, da iz predloženih dokazov ne izhaja utemeljen sum, da je osumljenka kot članica hudodelske združbe storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Zato je o predlogu odločal zunajobravnavni senat, ki bi že zaradi zgoraj navedene presoje preiskovalnega sodnika moral posebej pozorno navesti razloge, iz katerih po njegovi presoji izhaja utemeljen sum. Namesto tega sodišče v izpodbijanem sklepu najprej poda opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila osumljenka, nato pa navede, da utemeljen sum izhaja iz predloga državnega tožilca, ki se sklicuje na številne podatke, zbrane v predkazenskem postopku, in so v predlogu podrobno opisani in ocenjeni ter skladni s podatki v prilogah kazenskega spisa. Sodišče nadalje navede, da državni tožilec na podlagi številnih okoliščin upravičeno sklepa, da gre lahko za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi; ter doda, da je sum potrjen tudi s fotografijami v prilogi in dejstvom, da se je ponudba deklet za prostitucijo oglaševala na spletni strani. Pri tem iz razlogov sklepa ni razvidno, kateri podatki so bili zbrani in kaj iz njih izhaja, niti kaj naj bi prikazovale in dokazovale omenjene fotografije. Zgolj dejstvo, da se je dejavnost prostitucije oglaševala na spletni strani, ne kaže z zadostno stopnjo verjetnosti na trgovino z ljudmi. Nekoliko konkretneje se je sodišče prve stopnje opredelilo do zbranih dokazov le v navedbah, da za obstoj kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ni bistveno, ali so oškodovanke potrdile zagovor osumljenke, da jih ni izkoriščala; ter da iz telefonskih pogovorov izhaja, da se je vsebina pogovorov skušala prikriti, iz česar sodišče sklepa, da bi lahko šlo za trgovino z ljudmi.

8. Glede na povzete razloge izpodbijanega sklepa je sodišče oprlo zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenka storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi zgolj na dejstvo, da je do takšnega zaključka prišel državni tožilec. Presojo, ali je podan utemeljen sum, lahko naredi le sodišče, in sicer na podlagi dokazov, ki jih predloži upravičeni tožilec. V tej fazi postopka seveda ne gre za izvajanje in ocenjevanje dokazov, a sklepa o obstoju utemeljenega suma kot dokaznega standarda ni mogoče narediti drugače kot s presojo, ali iz dokazov, ki jih je navedlo in predložilo tožilstvo, izhaja zahtevana stopnja verjetnosti, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ni mogoče zaključiti, da je bila takšna sodna presoja dokazov opravljena, saj v njih niti niso navedeni dokazi, ki bi naj po oceni senata s stopnjo utemeljenosti suma dokazovali, da je osumljenka storila očitano ji kaznivo dejanje, prav tako sodišče ni podalo presoje dokazov, iz katere bi bilo moč ugotoviti, po kakšni poti pravnega sklepanja je prišlo do zaključka glede tega odločilnega dejstva. Še več, sodišče se je v veliki meri oprlo na zaključek državnega tožilca, da zbrani dokazi kažejo, da bi lahko šlo za trgovino z ljudmi. Takšna izbira besed („bi lahko šlo“) ob odsotnosti konkretnejših razlogov in okoliščin vsiljuje sklep, da je stopnja verjetnosti, da je osumljenka storila očitano ji kaznivo dejanje, nižja od zahtevanega dokaznega standarda. Utemeljen sum namreč pomeni, da je verjetnost, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila.

9. Izpodbijani sklep o odreditvi pripora tako nima razlogov o odločilnem dejstvu, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih je zagovornik opozoril že v pritožbi, vendar je višje sodišče ob navedbi, da iz vsebine prestreženih telefonskih pogovorov izhaja, da so bila dekleta novačena na Češkem, da je imela osumljenka do njih izrazito nadrejen odnos ter da je govora o nakupu in prodaji deklet za prostitucijo, presodilo, da je s takšno obrazložitvijo sodišče prve stopnje na prepričljiv in sprejemljiv način ugotovilo obstoj utemeljenega suma kot enega od zakonskih pogojev za odreditev pripora. Ker ni ugotovilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč je ob dodajanju lastnih razlogov pritožbeni očitek zavrnilo, je višje sodišče tudi samo storilo navedeno kršitev določb postopka. Kot pravilno ugotavljajo vložniki, višje sodišče z dodajanjem lastnih razlogov o odločilnem dejstvu (obstoju utemeljenega suma) namreč ne more odpraviti pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe, saj bi bila na ta način obrambi odvzeta možnost vložitve učinkovitega rednega pravnega sredstva zoper takšno odločbo.

10. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti zagovorniki opozarjajo, da pripora ni dovoljeno odrediti zaradi kaznivih dejanj, pri katerih ni neposredno ogrožena varnost ljudi, saj morebitno posredno ogrožanje varnosti ljudi ne zadošča za poseg v pravico do osebne svobode. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-71/99 in Up-116/99 vložniki neutemeljeno očitajo sodišču prve in druge stopnje, da se ni konkretizirano opredelilo do vprašanja, s čim naj bi bila ogrožena varnost ljudi do te mere, da opravičuje poseg v osebno svobodo osumljenke. Glede na to, da se osumljenki očita storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ki je v Kazenskem zakoniku uvrščeno v štirinajsto poglavje med kazniva dejanja zoper človečnost, po mnenju Vrhovnega sodišča ni potrebno posebno pojasnilo, na kakšen način je s storitvijo teh kaznivih dejanj ogrožena varnost ljudi, in zakaj vložniki s sklicevanjem na ustavno odločbo, ki se nanaša na kaznivo dejanje davčne zatajitve, ne morejo utemeljiti svoje trditve, da z dejanjem osumljenke ni bila ogrožena varnost oškodovank. Nenazadnje že iz opisa očitanih dejanj izhaja, na kakšen način bi bila ob ponovitvi tovrstnih kaznivih dejanj neposredno ogrožena varnost oškodovank, pri čemer je sodišče v pravnomočnem sklepu prepričljivo pojasnilo, zakaj občutek ogroženosti, ki ga oškodovanke ne izražajo, ne vpliva na stopnjo nevarnosti takšnega ravnanja.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper osumljeno M. Z. 12. Ker je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 22460/2015 z dne 30. 6. 2015 pripor zoper osumljenko podaljšan, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep le razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.