Jedro

Za odločitev o zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju niso relevantne le razmere od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe, ampak tudi razmere po vložitvi tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo J. P. in A. P. kot preživljanca 23.6.1998 sklenila s svojim vnukom B. P. kot preživljavcem in katere predmet so bile njune premičnine ter nepremičnine, vpisane v vl. št... k.o. ... Toženca je zavezalo, da mora tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere bo pri navedenih nepremičnih v zemljiški knjigi izbrisana zaznamba sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in da jima mora povrniti 442.770,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo potrdilo.

Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta je po njegovem prepričanju podan zato, ker zaradi delne neizpolnitve ni razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker so relevantne razmere v času od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe, ker je bil toženec pripravljen pogodbo izvrševati še po vložitvi tožbe, a sta mu tožnika to preprečila in ker toženec pogodbenih obveznosti ni mogel izpolniti zaradi ravnanja (oviranja) tožnika.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnika sta s pogodbo o dosmrtnem preživljanju za primer svoje smrti tožencu izročila vse svoje premično in nepremično premoženje, toženec pa se je zavezal: da jima bo nudil vso potrebno oskrbo v bolezni in onemoglosti; da jima bo izročil enega 100-kg prašiča letno; da bo zanju oskrboval eno kravo; da jima bo dovolil užitek ene njive in da jima bo ob smrti zagotovil krajevno običajen pogreb. Da po sklenitvi pogodbe toženec ne bi izvrševal preostalih pogodbenih obveznosti, tožnika nista zatrjevala, pač pa sta tožbo zaradi razveze pogodbe vložila zato, ker jima ni nudil potrebne nege in oskrbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kavzo pogodbe (to je odločilni razlog, zaradi katerega je bila sklenjena) predstavlja prav zagotovitev nege in oskrbe, kar utemeljujejo nadaljnje ugotovitve, da sta bila izročevalca že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju stara 76 oziroma 72 let in da sta bila oba (težko) bolna in (že takrat) potrebna tuje pomoči. Tožnica je bila že dalj časa psihiatrična bolnica in je bila sposobna poskrbeti predvsem za svojo osebno higieno in zgolj občasno za gospodinjenje, ni pa zmogla skrbeti za moža, ki je bil hud sladkorni bolnik in je potreboval zdravljenje z inzulinskimi injekcijami ter je bil inkontinenten. Po sklenitvi sporne pogodbe se je zdravstveno stanje obeh še poslabšalo. Pogodbene obveznosti po zagotovitvi ustrezne nege in oskrbe toženec po ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni izpolnil. Tega niti ni mogel, saj je bil kot voznik tovornjaka praviloma na vožnji od jutra do večera, potrebe tožnikov, ki sta jih narekovala njuna starost in bolezen, pa so bile velike. Tako je A. P. po tem, ko je bila odpuščena z zdravljenja v Psihiatrični bolnici ..., kjer je bila zaradi živčnega zloma, potrebovala popolno in stalno oskrbo vsaj en mesec, kar ji je (ker za to ni poskrbel toženec) na svojem domu nudila hči S. P.. J. P. je zaradi sladkorne bolezni potreboval dietno prehrano, redne kontrole sladkorja v krvi in glede na stopnjo le-tega eno ali več inzulinskih injekcij dnevno, pogosto menjavanje osebnega in posteljnega perila zaradi inkontinence, pomoč pri osebni higieni in podobno, pri čemer so se njegove težave po sklenitvi pogodbe stopnjevale zaradi pretrpljene možganske kapi in nastopa demence. Obema tožnikoma je bilo treba zagotoviti nadzor nad jemanjem zdravil in ju z zdravili oskrbovati, poskrbeti za zdravniške preglede ter za pranje in čiščenje stanovanja in redno, bolezni primerno prehrano.

V letu 1998 je pogodbo o dosmrtnem preživljanju urejal Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD) v prvem odstavku 117. člena kot pogodbo, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega, in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino. Gre za odplačno odtujitev vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe, ali določenega dela teh stvari, njihova izročitev pa je odložena do njegove smrti. Zakonska kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej preživljanje. Toda poleg te splošne obveznosti lahko preživljavec prevzame še druge obveznosti (kot v konkretnem primeru, ko se je toženec zavezal za tožnika rediti eno kravo, jima letno izročiti enega prašiča, jima dovoliti užitek ene njive in jima zagotavljati nego in oskrbo v bolezni in starosti). Po mnenju revizijskega sodišča sicer nege in oskrbe ni mogoče subsumirati pod pojem preživljanja v smislu določbe prvega odstavka 117. člena ZD, pač pa gre za dodatno obveznost, ki jo pogodbeni stranki lahko dogovorita in sta jo v konkretnem primeru po že povzetih ugotovitvah nižjih sodišč tudi dogovorili. Dejstvo, da je toženec to obveznost prevzel, pa je (niti s spolnitvenimi pomočniki) ni uspel v celoti ali vsaj v pretežni meri izpolniti, utemeljujejo zahtevo za razvezo pogodbe. Revidentovi trditvi, da zaradi delne neizpolnitve ni razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, bi bilo mogoče pritrditi le, če bi ostala pogodba neizpolnjena v manjšem delu oziroma glede manj pomembnih obveznosti. Gotovo pa mu ni mogoče pritrditi v situaciji, ko je ostala neizpolnjena njegova temeljna pogodbena obveznost (zagotovitev nege in oskrbe); k svojemu pravkar navedenemu stališču toženec ponudi argument, da se na kmetih pogodbe o dosmrtne preživljanju sklepajo v glavnem zato, da se kmetiji zagotovi prevzemnika, ki pa predstavlja zgolj nedovoljen poseg v dejansko ugotovitev nižjih sodišč o tem, kaj je bil temeljni razlog sklenitve sporne pogodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Toženec zmotno meni, da so za odločitev o zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju relevantne le razmere v času od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe. Navedeno posebej izpostavlja očitno zato, ker se je zdravstveno stanje tožnikov slabšalo tudi po vložitvi tožbe in je bil potreben vse večji obseg nege in pomoči (tožnik je med postopkom umrl). Pri tem je prezrl, da pogodba o dosmrtnem preživljanju vsebuje elemente aleatornosti in da na obseg in trajanje izpolnjevanja pogodbe lahko vplivajo različne okoliščine, med katerimi so pogosto prav spremembe zdravstvenega stanja preživljanca. Da so relevantne tudi razmere po vložitvi tožbe, izhaja iz določb 120. in 121. člena ZD. Sicer pa je prezrl tudi, da se je izkazalo, da so razlogi za razvezo pogodbe, ker je toženec ni izpolnjeval, obstajali že v času vložitve tožbe. Da bi bil toženec po vložitvi tožbe pripravljen izpolnjevati pogodbene obveznosti, kot trdi v reviziji, v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Spremembo naturalne obveznosti v denarno rento, ki naj bi jo bil po smrti starega očeta pripravljen plačevati stari materi, pa bi moral zahtevati (s tožbo), a takšne zahteve v tem postopku ni bilo.

Zmotna je tudi revizijska trditev, da sta sodbi nižjih sodišč v nasprotju z določbo prvega odstavka 138. člena ZOR, ker ni bilo upoštevano, da toženec pogodbe (v neizpolnjenem delu) ni mogel izpolniti, ker sta mu to preprečila tožnika sama. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je tožnik odklonil pomoč toženca pri dajanju inzulinskih injekcij, da je bil (tudi) do njega agresiven in ga je „odganjal“. Toda toženec bi lahko pogodbo izpolnjeval tudi tako, da bi si za tisto pomoč, ki jo je tožnik od njega odklanjal (dajanje inzulinskih injekcij, kontrola sladkorja v krvi, skrb za osebno higieno in podobno), zagotovil pomoč tretjih oseb, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik tudi takšno pomoč odklanjal, ampak ravno nasprotno. Poleg tega pa toženec tožnikoma ni bil dolžan nuditi le tiste pomoči, ki je bila vezana na neposredne osebne kontakte (na primer oskrbovanje s prehrano in z zdravili in podobno) pa pogodbe tudi v tem delu ni ustrezno izpolnil. Toženčeva revizija je torej neutemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).