Jedro

V primerih, ko je nepremičnina premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), je pa v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina le enega izmed njiju, je za veljavnost pogodbe o odsvojitvi takšne nepremičnine dovolj, da se drugi zakonec strinja s takšno odtujitvijo, ne da bi formalnopravno nastopil kot sopogodbenik ali da bi moral poprej skleniti ustrezno pogodbo z zakoncem (prvi odstavek 62. člena ZZZDR), in to s posebno obličnostjo (drugi odstavek 62. člena ZZZDR oziroma zdaj 1. točka 47. člena zakona o notariatu, Ur. list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95). Dovolj je torej neoblično strinjanje zakonca, da se lahko šteje, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem (prvi odstavek 52. člena ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je neveljavna darilna pogodba z dne 11.4.1989, s katero je pokojni mož tožnice in oče tožnika daroval tožencema nepremičnine, vpisane v vl. št. 55 k.o. F., in tema naložilo, naj izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino; kakor tudi podrejeni, po katerem naj bi se ta pogodba razveljavila. Ugotovilo je namreč, da iz zdravniške dokumentacije ni razvidno, da pokojnik ne bi imel poslovne sposobnosti; da je šlo dejansko za prodajno pogodbo in da je tožnica vedela zanjo, kar pomeni, da ni šlo za to, da pokojnik ne bi mogel pravno veljavno razpolagati s tožničinim deležem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno, ker je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno, prav tako pa tudi njeno pravno utemeljitev. Pokojnik je odsvojil nepremičnino z vednostjo tožnice in je torej šlo za sporazumno razpolaganje. Toženca sta sklenila s pokojnikom simulirano (navidezno) darilno pogodbo, ki nima pravnega učinka, vendar je ta pogodba prikrivala kupoprodajno pogodbo, ki pa je veljavna. Tudi sicer niso izpolnjeni pogoji za neveljavnost pogodbe.

Proti tej sodbi vlagata tožnika revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njunemu zahtevku stroškovno ugodi, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek. Opisujeta, kako je bila kupljena obravnavana nepremičnina v času zakonske zveze tožnice in pokojnika. Trdita, da pri sporni pogodbi tožnica ni sodelovala in ker skupno premoženje ni bilo razdeljeno, pokojnik ni mogel z njim razpolagati (54. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 14/89 in Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR). Za sklepanje medsebojnih razmerij zakoncev pa se zahteva overitev po sodniku (62. člen ZZZDR). Nato spet opisujeta, kako sta odtujitvi nepremičine nasprotovala, kaj je izpovedala priča (prav toženka) in kako toženca sploh nista imela denarja. Oslanjanje na pričo A. J. je brezpredmetno. Toženca nista bila v dobri veri. Pravno nesprejemljiva so obrazlaganja po 66. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pokojnik ni bil sposoben za težja fizična dela in bil je duševno prizadet, zaradi česar je padel pod vpliv tožencev in svojega sorodstva.

Na vročeno revizijo toženca stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 385. člena). To pomeni, da so na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči, vezani ne le pravdni stranki marveč tudi revizijsko sodišče, in le tako ugotovljeno dejansko stanje je lahko podlaga za uporabo materialnega prava tudi ob revizijskem preizkusu sodbe. Tako so številne in obsežne revizijske navedbe o dejanskih okoliščinah, ki se ne ujemajo s tistimi, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, nedopustne. Revizijsko sodišče jih zato ni smelo upoštevati. Zakaj naj bi bili v instančni odločbi nepravilno obrazloženi razlogi po 66. členu ZOR, revizija ne pove, vrhovno sodišče pa tudi ni samo po uradni dolžnosti odkrilo kakšne napake v uporabi tega predpisa. Pravilno je izpodbijano sklepanje nižjih sodišč, da M. Š. ni bil poslovno nesposoben in da zato ne gre za pogodbo poslovno nesposobne osebe (56. člen ZOR). Poslovno nesposobne so tiste osebe, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (glej 44. člen zakona o nepravdnem postopku). Tožeči stranki se ni posrečilo dokazati nobene izmed teh okoliščin. Ni videti, kako naj bi vplivalo v reviziji zatrjevano dejstvo, da M. Š. ni bil sposoben za težja fizična dela, na njegove duševne sposobnosti. Tudi njegovi poskusi samomora (zaradi neozdravljive bolezni) sami ob sebi še ne pomenijo, da bi šlo za takšne duševne motnje, ki bi mu onemogočale skrbeti za svoje materialne koristi pri sklenitvi odplačne pogodbe. Če je bil res pod vplivom svojih sorodnikov, pa spet ni mogoče govoriti o poslovni nesposobnosti (56. člen ZOR) ne o grožnji (60. člen ZOR). Zakon namreč vplivu na nekoga ne pripisuje takšen pomen, da bi bila vprašljiva veljavnost pogodbe, sklenjena pod vplivom, prigovarjanjem nekoga.

Zmotno je nadaljnje revizijsko stališče, da bi morala tožnica in M. Š. skleniti poprej pogodbo med seboj, nakar bi šele lahko razpolagal z nepremičnino, ki je sad njunega skupnega dela kot zakoncev. Res določa ZZZDR, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (54. člen). Toda v primerih, ko je nepremičnina premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), je pa v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina le enega izmed njiju, je za veljavnost pogodbe o odsvojitvi takšne nepremičnine dovolj, da se drugi zakonec strinja s takšno odtujitvijo, ne da bi formalnopravno nastopil kot sopogodbenik ali da bi moral poprej skleniti ustrezno pogodbo z zakoncem (prvi odstavek 62. člena ZZZDR), in to s posebno obličnostjo (drugi odstavek 62. člena ZZZDR oziroma zdaj 1. točka 47. člena zakona o notariatu, Ur. list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95). Dovolj je torej neoblično strinjanje zakonca, da se lahko šteje, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Takšno tožničino strinjanje pa je bilo ugotovljeno. Iz povedanega oziroma iz ustreznih zakonskih določb tudi ne izhaja, da bi si morala zakonca v takšnih primerih razdeliti skupno premoženje, kot to zmotno meni revizija. Nižji sodišči sta potemtakem pravilno razsodili, da ni razlogov za izpodbijanje prodajne pogodbe, ki jo prikriva obravnavana darilna pogodba (drugi odstavek 66. člena ZOR), in to ne iz razloga poslovne nesposobnosti M. Š. (v takšnem primeru pogodba sploh ne bi nastala oziroma bi bila nična) in tudi ne omejene poslovne sposobnosti, ne iz razloga, ker bi šlo za nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).