Jedro

Ustavno sodišče RS je ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči. Zato je zmotno pritožničino stališče o protiustavnosti določb ZSVarPre, ki urejajo prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2015 ter da se odpravi stavek: "Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije na podlagi te dokončne odločbe." v odločbi št. ... z dne 16. 9. 2014 (I. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je v diskriminatornem položaju glede zaznambe prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine v korist Republike Slovenije. Navaja, da je vrednost njene nepremičnine ocenjena zgolj na 5.600,00 EUR. Sklicuje se na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki v 2. točki prvega odstavka 18. člena določa kot premoženje, ki se ne upošteva, osebna oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Navedeno pomeni, da je osebno vozilo v vrednosti do 7.280,00 EUR izvzeto iz premoženja in se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ne upošteva ter se zanj tudi ne more določiti prepoved odtujitve in obremenitve. Meni, da bi navedeno moralo smiselno veljati tudi za nepremičnine. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi 8. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ne upošteva premoženje, ki ga je oseba prejela izključno za nakup ali gradnjo stanovanja - bančno sredstvo. Ocenjeno vrednost nepremičnine, tj. 5.600,00 EUR bi moralo smiselno upoštevati kot bančno sredstvo, saj glede na dejstvo v kakšnem stanju je nepremičnina, tožnica za njeno ureditev v primeren bivanjski prostor potrebuje denarna sredstva. Ker je tožnica v neenakopravnem položaju, bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona, kot to določa 23. člen Zakona o ustavnem sodstvu. Pojasnjuje še, da nima rešenega stanovanjskega problema. Živi v tujem stanovanju in si prizadeva, da bo takoj, ko dobi zaposlitev vzela kredit, ki ji bo omogočal za relativno majhen znesek urediti nepremičnino za bivanje. V primeru prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, na banki ne bo dobila namenskega kredita za adaptacijo svoje nepremičnine, s čimer bi lahko rešila svoj stanovanjski problem. Predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega sodno socialnega spora sta drugostopenjska odločba z dne 5. 1. 2015 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2014. S slednjo je bila tožnici priznana denarna socialna pomoč v višini 269,20 EUR mesečno od 1. 9. 2014 do 28. 2. 2015, plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto časovno obdobje. S prvostopenjskim upravnim aktom je izrečeno tudi, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti stanovanje v večstanovanjski stavbi in delež kleti v k. o. A. ter prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Zakonsko podlago za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ter zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi predstavlja sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre, ki izrecno določa, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 - krat, ob pridobitvi pravice, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica izpolnjevala oba zakonska pogoja, tj. lastništvo nepremičnine in prejem denarne socialne pomoči v zadnjih treh letih 24 - krat. 8. S prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 - krat. Izjava o seznanjenosti je namreč sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica. S podpisom vloge je podpisala tudi izjavo o seznanitvi (tč. VII. vloge).

9. Zmotno je pritožničino razlogovanje, da je pri prepovedi odtujitve in obremenitve pomembna vrednost nepremičnine. Bistveno je, da je tožnica lastnica nepremičnine, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

10. Pritožničino sklicevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ocenjeno vrednost nepremičnine kot bančno sredstvo v skladu z 8. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZUPJS), ni utemeljeno. ZUPJS v citiranem členu določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ne upošteva bančnih sredstev, ki jih je oseba prejela izključno za nakup ali gradnjo stanovanja. V konkretnem primeru tožnica ni prejela nikakršnih bančnih sredstev za nakup ali gradnjo stanovanja.

11. Zmotno je tudi pritožničino stališče o protiustavnosti ZSVarPre v delu, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja že večkrat opredelilo negativno(1) , upoštevajoč pri tem zlasti ustavno sodno prakso(2). Ustavno sodišče RS je namreč ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči(3). Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

12. Glede pritožničinega predloga za oprostitev plačila sodne takse, je potrebno pripomniti, da v predmetnem sodno socialnem sporu glede na 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1), pritožnica sploh ni taksni zavezanec.

13. Ker preostale navedbe tožnice glede na predhodno utemeljitev za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Na primer v sodbi Psp 569/2014 z dne 21. 1. 2015 in drugih.

(2) V odločbi št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010. (3) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015.