Jedro

O vrstnem redu poplačila terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico na določenem premoženju, se sploh ne odloča v pravdi v okviru zahtevka po prvem odstavku 305. člena ZFPPIPP, temveč gre za vprašanje, o katerem se odloča v samem stečajnem postopku v okviru razdelitve posebne razdelitvene mase.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se na koncu besedila pika nadomesti z vejico ter se doda besedilo: "pri čemer jamči zastavljeno nepremično premoženje največ do zneska 1.460.524,12 EUR". Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora stečajni dolžnik iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in ki je razvidno iz točke II izreka izpodbijane sodne odločbe prednostno poplačati določene terjatve s končnega seznama preizkušenih terjatev, kot so razvidne iz točke II izreka izpodbijane sodne odločbe. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrglo. Odločilo je tudi, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

3. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine pravnih in dejanskih argumentov, s katerimi je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku. Zaradi tega je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti ter do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodbe iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka nima vknjižene maksimalne hipoteke, ker ta ni nastala. Nedopustno je sklicevanje na Zakon o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930, saj je leta 2000 veljal na območju Republike Slovenije ZTLR, ki je kot specialni predpis urejal hipoteke. Ta predpis pa maksimalne hipoteke ni poznal. Tudi v letu 2007, ko je bil sklenjen dodatek k pogodbi iz leta 2001, maksimalna hipoteka ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Pritožba tudi opozarja, da je bila leta 2001 podpisana pogodba pri notarju J. R. v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kjer je členu 5 navedeno, da tožena stranka kot dolžnik in zastavitelj pravnemu predniku tožeče stranke v zavarovanje za njegovo izvršljivo terjatev v znesku 350.000.000,00 SIT na dan 5.12.2000, povečano za temeljno obrestno mero ter druge stroške banke, dovoljuje vknjižbo zastavne pravice. Že iz same klavzule izhaja, da gre kvečjemu za navadno hipoteko. Vendar pa velja ob vknjižbi navadne hipoteke opozoriti, da vknjižbe v zemljiško knjigo niso abstraktne in morajo imeti podlago v veljavno sklenjenem pravnem poslu. V tistem obdobju pa je šlo za neobstoječ dolg oz. terjatev, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da v navedenem trenutku dolg v takšnem znesku še ni obstajal. Maksimalne hipoteke ni mogoče sklepati v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Višino maksimalne hipoteke na znesek 350.000.000,00 SIT je sodišče določilo arbitrarno in v nasprotju z listinami, ki so v sodnem spisu. Za maksimalno hipoteko je značilno, da so v maksimalnem znesku vključeni tako glavnica, kot tudi obresti in drugi stroški. V konkretnem primeru pa je očitno, da maksimalni znesek ni določen in da gre torej za neznanko (končni zneske naj bi rasel v neskončno za zamudne obresti in stroške). Tudi v izreku sodbe manjka navedba, da je maksimalna hipoteka omejena na znesek 1.460.524,12 EUR. Iz dodatka k sklenjenemu upravnemu poslu ni razvidno, da naj bi šlo le za združevanje in geodetske spremembe parcel. Tega ni mogoče ugotoviti iz zemljiškoknjižnih podatkov, saj je zemljiška knjiga evidenca o lastništvu in drugih stvarnih pravicah, ne pa o geodetskih spremembah pri nepremičninah. Pa tudi sicer se je z dodatkom stvarno zavarovanje razširilo še na nepremičnino s parcelno številko 1 k.o. M.S.. Sodišče bi moralo upoštevati, da ima Banka V. d.d. pri predmetnih nepremičninah vknjiženo maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 2.505.000,00 EUR z začetkom učinkovanja od dne 9.3.2007, torej še pred sklenitvijo notarskega sporazuma - dodatka z dne 10.7.2007. V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati, da sta pravdni stranki z dodatkom spremenili obdobje zapadlosti. Če pride do spremembe zapadlosti pa je potrebno presojati, ali se s takšnim vpisom nedopustno ne posega v pravice slabše uvrščenih hipotekarnih upnikov. Takšen poseg je možen le s soglasjem teh upnikov, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Priznanje tožeči stranki do prednosti poplačila pred omenjeno hipotekarno upnico Banko V. d.d. ni utemeljeno.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Hipoteka z vpisanim največjim zneskom je varianta hipoteke kot knjižne zastavne pravice, za katero je značilno, da se v zemljiško knjigo vpisuje s točno določenim največjim zneskom, ki pomeni zgornjo mejo, do katere hipoteka še daje realno jamstvo. Za maksimalno hipoteko je značilno tudi, da se z njo običajno zavaruje plačilo terjatev, ki nastanejo oz. bodo nastale do višine določenega zneska iz določenega temeljnega razmerja.

6. Do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ) slovenska zakonodaja maksimalne hipoteke pozitivno ni urejala. Vendar pa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) take hipoteke tudi ni izrecno prepovedoval. V skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava o svobodi urejanja obligacijskih razmerij so se takšne zastavne pogodbe sklepale že pred njihovo formalno ureditvijo v SPZ. Sodna praksa1 je za urejanje vprašanj v zvezi z maksimalno hipoteko uporabljala pravna pravila paragrafa 14/2 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 19302. Za njeno vknjižbo po uveljavitvi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) pa se je analogno uporabljala določba drugega odstavka 37. člena ZZK o maksimalni zaznambi vrstnega reda hipoteke3. V času sklenitve okvirne kreditne pogodbe z dne 5.12.2000 in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, SV 16/2001 z dne 16.1.2001 je bila torej v slovenskem pravnem redu maksimalna hipoteka urejena po avstrijskem vzoru v pravnem pravilu paragrafa 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930, ki je v drugem odstavku opredeljeval temelje za njeno ustanovitev (med katere je spadal tudi tako imenovani odobreni kredit).

7. Takšne pravne zaključke v izpodbijani sodbi je jasno in nedvoumno zavzelo tudi sodišče prve stopnje, zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekršilo načelo kontradiktornosti postopka (oz. načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave), spričo česar se izpodbijane sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v tem delu dovolj jasno in nedoumno opredelilo do nosilnega naziranja tožene stranke o tem, da maksimalna hipoteka v letu 2000 oz. začetku leta 2001 na območju Republike Slovenije ni bila dovoljeno sredstvo zavarovanja bodočih in pogojnih terjatev. Kot je bilo spredaj že opredeljeno, pa takšno naziranje nikakor ne drži. 8. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivi argumentaciji sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki (upoštevaje, da je tožeča stranka pravna naslednica P banke d.d.) s pogodbo z dne 5.12.2000 sklenili okvirno kreditno pogodbo za znesek 350.000.000,00 SIT (sedaj za 1.460.524,12 EUR) za čas do 31.12.2010, z možnostjo podaljšanja, pri čemer sta se tudi izrecno dogovorili, da bo odobreni kredit (poleg že obstoječih zadolžitev) zajemal nove (bodoče) kreditne in garancijske pogodbe. Ta okvirni kredit se je zavaroval tudi z zastavno pravico na točno določenih nepremičninah toženke (na podlagi navedene pogodbe sta stranki 16.1.2001 v notarski obliki sklenili tudi sporazum o zavarovanju predmetne denarne terjatve), nakar je bila 20.2.2001 na teh nepremičninah vknjižena tudi hipoteka iz naslova navedene pogodbe. To, da je bil posel sklenjen tudi v obliki notarskega zapisa, v ničemer ne izničuje pravne veljavnosti vknjižbe. V zemljiški knjigi ta hipoteka sicer ni bila vknjižena kot maksimalna hipoteka (ampak zgolj kot hipoteka), upoštevaje ob tem, da tedaj (ob vknjižbi) še ni veljala določba 18. člena ZZK-1, po kateri se maksimalna hipoteka vpiše tako, da se tudi označi, da gre za maksimalno hipoteko. Po vsebini pa je vsekakor šlo za vpis hipoteke z vpisanim najvišjim zneskom odobrenega kredita, ki pomeni zgornjo mejo, do katerega je hipoteka še dajala realno jamstvo, upoštevaje ob tem, da je bila hipoteka ustanovljena tudi za bodoče in pogojne terjatve, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (glede na zapisano vsebino v pogodbi).

9. Res je sicer, na kar opozarja obravnavana pritožba, da sta stranki v sporni pogodbi dogovorili (in kasneje zaznamovali tudi v zemljiški knjigi), da se z omenjeno hipoteko zavaruje izvršljiva terjatev tožeče stranke v znesku 350.000.000,00 SIT, povečana za temeljno obrestno mero in druge stroške banke, vendar pa takšen zapis (ki je glede povečanja odobrenega kredita še za temeljno obrestno mero in stroške vsebinsko povsem prazen in zato pravno neučinkovit) tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da sta stranki z omenjeno hipoteko vendarle določili najvišji znesek v višini 350.000.000,00 SIT (sedaj 1.460.524,12 EUR), do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina, pri čemer so v ta znesek vključene tudi vse obresti in stroški zavarovanih terjatev. Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku (ki sicer priznava, da v času sklenitve sporne hipoteke dolg oz. terjatev v znesku 350.000.000,00 SIT še ni obstajal), da v konkretnem primeru maksimalni znesek ni bil določen, oz. da naj bi končni znesek rasel v neskončnost za obresti in stroške. V konkretnem primeru je višina maksimalne hipoteke (odobreni kredit v višini 350.000.000,00 SIT, ki se nanaša tudi na bodoče kredite in garancije) med strankama pogodbeno dogovorjen in kot tak tudi vknjižen v zemljiško knjigo, zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi arbitrarno in v nasprotju z listinskim gradivom določilo višino maksimalne hipoteke na znesek 350.000.000,00 SIT.

10. 30.5.2007 sta pravdni stranki sklenili dodatek št. 1 k navedeni pogodbi o odobrenem kreditu (10.7.2007 pa sta stranki v tej zvezi sklenili še notarski zapis), s katerim sta podaljšali zapadlost okvirnega kredita do 31.12.2022. Šlo je le za sklenitev dodatka k pogodbi o odobrenem kreditu z dne 5.12.2000 (oz. sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu z dne 20.2.2001), ne pa za ustanovitev nove maksimalne hipoteke, spričo česar tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi morali pravdni stranki vsaj tedaj (ko so že veljale določbe SPZ in ZZK-1) izposlovati v zemljiški knjigi izrecno vknjižbo maksimalne hipoteke. Določbe ZZK-1 so se tudi uporabljale za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve zakona še ni odločilo o vpisu (246. člen ZZK-1). Omenjeni odobreni kredit v višini 350.000.000,00 SIT pa je bil kot hipotekarno zavarovanje vknjižen v zemljiško knjigo že leta 2001, ko določbe ZZK-1 (zlasti 18. člen) še niso veljale.

11. Sicer pa sta pravdni stranki z omenjenim dodatkom tudi uskladili zemljiškoknjižno stanje pri določenih nepremičninah, ki so se združevale ali delile na več nepremičnin, razen pri nepremičnini s parc. št. 1 k.o. M. S., s katero sta pravdni stranki z dodatkom št. 1 iz leta 2007 razširili (glede na pogodbo iz leta 2000 oz. 2001) hipotekarno zavarovanje. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje (glede na zemljiškoknjižne podatke, ki omogočajo takšne zaključke) pravilno ugotovilo, da se je nepremičnina s parc. št. 2 k.o. M. S. razdelila še na nepremičnine s parc. št. 3, 4, 5, 6, 7 in 8 k.o. M. S.. Enako velja tudi za nepremičnino s parc. št. 9, ki se je razdelila na parc. št. 10 in 11 k.o. M. S.. Zaradi tega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se predmetna maksimalna hipoteka v višini 1.460,524,12 EUR sedaj razteza na nepremičnine s parc. št. 8, 11, 12, 13, 6, 14, 15, 16, 17, 10, 18, 7, 3, 4, 19, 20 in 21, vse k.o. M. S., na katerih je tožnica v konkretnem postopku uveljavljala ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne zanika), da sta tožnica in družba A. A. d.o.o. (odvisna družba toženke) kot kreditojemalec dne 11.1.2008 sklenili kreditno pogodbo št. LD0800800100 za znesek 206.722,58 CHF (kasneje spremenjen v valuto EUR v višini 167.482,00 EUR) in dne 8.7.2008 kreditno pogodbo LD0818400048 za znesek 341.092,26 CHF (kasneje spremenjen v valuto EUR v višini 276.345,00 EUR) ter da je toženka kot porok hkrati za navedena kredita podpisala poroštveni izjavi, pri čemer je kredita med drugim zavarovala z zastavo nepremičnin po navedeni okvirni pogodbi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnica in družba A. C. d.o.o. (odvisna družba toženke) kot kreditojemalec z dne 14.8.2008 sklenili kreditno pogodbo št. LD0822600005 v višini 170.000,00 CHF (kasneje spremenjen v valuto EUR v višini 137.730,00 EUR), toženka pa je prav tako hkrati kot porok za navedeni kredit podpisala poroštveno izjavo in pri tem kredit med drugim zavarovala z zastavo nepremičnin po navedeni okvirni pogodbi. 28.9.2012 sta tožnica in družba A. C. d.o.o. kot naročnik garancije sklenili še pogodbo o izdaji garancije št. MD1127323806 za znesek 185.000,00 EUR. Toženka je tudi za navedeno garancijo hkrati podpisala poroštveno izjavo in pri tem garancijo med drugim zavarovala z zastavo nepremičnin po navedeni okvirni pogodbi. V tej zvezi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo k navedenim pogodbam podpisanih več dodatkov, s katerimi so pogodbene stranke predvsem podaljševale roke črpanja in vračila kreditov ter veljavnost poroštvenih izjav.

12. V konkretnem primeru je tožeča stranka kot upnica v stečajnem postopku nad toženo stranko uveljavljala prerekano ločitveno pravico. V tej zvezi je tožeča stranka v skladu z določbo prvega odstavka 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) vložila tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. V konkretnem primeru sploh ne gre za zahtevek v smeri uveljavljanja vrstnega reda poplačila istovrstnih terjatev (terjatev za zavarovanje z ločitveno pravico) iz omenjenega premoženja.

13. Če je premoženje, ki spada v posamezno posebno razdelitveno maso, predmet več ločitvenih pravic, se terjatve zavarovane s temi ločitvenimi pravicami, plačajo po vrstnem redu pridobitve ločitvenih pravic tako, da se terjatev, zavarovana z ločitveno pravico poznejšega vrstnega reda, plača iz dela posebne razdelitvene mase, ki ostane po plačilu celotnega zneska terjatve, zavarovane z ločitveno pravico predhodnega vrstnega reda (peti odstavek 371. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da se o vrstnem redu poplačila terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico na določenem premoženju, sploh ne odloča v pravdi v okviru zahtevka po prvem odstavku 305. člena ZFPPIPP, temveč gre za vprašanje, o katerem se odloča v samem stečajnem postopku v okviru razdelitve posebne razdelitvene mase (načrt prve razdelitve, ki ga pripravi upravitelj, ugovor proti načrtu, sklep sodišča prve stopnje ob prvi razdelitvi, pritožba zoper ta sklep - členi 370 v zvezi s členi 363 do 369 ZFPPIPP). Iz tega razloga v konkretni pravdi sploh ni pravno pomembno, ali je tožeča stranka (v soglasju s toženo stranko) z dodatkom iz leta 2007 razširila nepremičninsko zavarovanje (vsaj pri nepremičnini s parc. št. 1 k.o M. S.), oz. je podaljšala zapadlost hipoteke, ne da bi bil pri tem upoštevan položaj hipotekarnega upnika s slabšim vrstnim redom (v tej zvezi konkretno pritožba opozarja na maksimalno hipoteko upnika Banka V. d.d., ki je bila pridobljena na dan 9.3.2007, pri čemer ta hipotekarni upnik ni dal soglasja k omenjenemu dodatku, ki je bil sklenjen nekaj mesecev kasneje). V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da hipotekarni upniki s slabšim vrstnim redom resda ne smejo trpeti škodljivih posledic, če se zanesejo na rok zapadlosti terjatve, ki je zavarovana s hipoteko. Vendar pa je njihovo pravno varstvo zavarovano z načelom vrstnega reda, katerega namen je, da se v okviru stečajnega postopka zagotovi, da ima v konkurenci več stvarnih pravic pri isti stvari prednost tista, ki je pridobljena prej.

14. Glede na utemeljen pritožbeni očitek, da v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, da je maksimalna hipoteka omejena na konkreten maksimalni znesek, je pritožbeno sodišče odločilo, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se na koncu besedila pika nadomesti z vejico ter da se doda besedilo: "pri čemer jamči zastavljeno nepremično premoženje največ do zneska 1.460.524,12 EUR". Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela v manjšem delu, zato ji po oceni pritožbenega sodišča ne gre povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2011 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 14/2016. 2 ki se je lahko uporabljal kot vir civilnega prava pod pogoji iz Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo, Uradni list FLRJ, št. 86/46, 105/46 in 96/47. 3 VSK I Cp 26/2003.