11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž.-Z. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 79/99 z dne 11. 5. 1999 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela SRS št. Sp 1136/87 z dne 1. 10. 1987 in odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani št. S 124/87 z dne 8. 4. 1987 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Ustavno sodišče je na ustavno pritožbo pritožnika z odločbo št. Up 286/96 z dne 16. 7. 1998 razveljavilo revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 128/95 z dne 11. 6. 1996 in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je namreč, da vsebuje omenjena sodba zmotno ugotovitev o vsebini direktorjeve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper pritožnika, kolikor gre za trajanje očitanega ravnanja.

Obrazložitev sodbe je ugotavljala, da je "po navedbah v zahtevi (pritožnikova) odsotnost z delovnega mesta trajala od pričetka nočne izmene do 23.40 ure", čeprav vsebuje po ugotovitvah Ustavnega sodišča zahteva le časovno navedbo o 23.40 uri, ko da je neki delavec ob prihodu v nočno izmeno hotel čez ograjo, pritožnik pa prisostvoval.

2.Pritožnik je vseskozi zatrjeval, da je bil zoper njega izrečen disciplinski ukrep zaradi kršitve, ki je direktorjeva zahteva za začetek postopka ne vključuje.

3.Pritožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti, ker je kritičnega dne prisostoval in hotel pomagati delavcu, ki je bil v vinjenem stanju,

priti čez ograjo pri obratu družbene prehrane ob prihodu v nočno izmeno. Zato mu je bila preklicana odločitev istega disciplinskega organa pri delovni organizaciji o pogojnem prenehanju delovnega razmerja. Sklep se sklicuje na 17. in 14. točko 20. člena pravilnika ("povzročanje nereda ali pretepa v d.o.o." oziroma "neizpolnjevanje,

nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti"); oboje je hujša kršitev. Ko je pred sodiščem združenega dela zahteval ugotovitev neveljavnosti omenjene odločitve, je bil zahtevek zavrnjen, sklep disciplinske komisije pa tako spremenjen, da je storil le kršitev po 14. točki 20. člena. Ta kršitev pa je bila v tem, da je bil tisti večer med 22. uro, ko se je začela njegova delovna izmena, do približno 23.40 neupravičeno odsoten z dela, pregovarjal se je najprej z vratarjem in nato še z vinjenim delavcem o tem, ali je slednji sposoben za delo ali ne. Kot izmenski ključavničar bi po delovni dolžnosti zaradi preventivnega delovanja moral biti ves čas v obratih, a v omenjenem času ni bil. Zapuščanje delovnega mesta ali neopravičena odsotnost z njega je hujša kršitev delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika, je presodilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo, tudi revizija je bila zavrnjena. V obrazložitvi revizijske sodbe je Vrhovno sodišče pritožnikov očitek, da je bil spoznan za krivega druge kršitve, kot je bila vsebovana v zahtevi za disciplinski postopek, med drugim zavrnilo z ugotovitvijo, da je pritožnikova odsotnost z delovnega mesta po navedbah v zahtevi trajala od pričetka nočne izmene do 23.40 ure. To ugotovitev je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-286/96 z dne 16. 7. 1998 ocenilo kot zmotno. Sodbo je razveljavilo in jo vrnilo v novo odločanje, da bi pritožnik ne bil prikrajšan za sodno obravnavanje in oceno njegove trditve, da je bil sojen in obsojen zaradi dejanja, ki ga zahteva direktorja za disciplinski postopek ni zajemala, saj bi ta okoliščina, če bi se izkazala za resnično, utegnila biti za zadevo pomembna.

4.Vrhovno sodišče ob ponovnem sojenju analizira vsebino direktorjeve zahteve za izvedbo disciplinskega postopka in ostaja pri presoji, da je v zahtevi mogoče opredeliti čas dogajanja, namreč od začetka nočne izmene do 23.40 ure.

5.Vrhovno sodišče v novi sodbi še obrazloži, da čas sam v spornem primeru ni bistven konstitutivni del hujše kršitve in da je dejanski stan hujše kršitve podan že s samim nespornim pritožnikovim zadrževanjem v času okrog 23.40 drugje kot na delovnem mestu oziroma pri delovnih obveznostih. Trajanje te odsotnosti z dela bi lahko bilo po presoji Vrhovnega sodišča pomembno le za ugotavljanje teže hujše kršitve, kar pa v konkretnem primeru ni bilo potrebno: že to, da je šlo za hujšo kršitev, je upravičevalo preklic že dvakrat izrečenega pogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

6.Po ponovnem sojenju torej pritožnik ni več prikrajšan za odgovor na svojo poglavitno trditev, da je bil namreč disciplinsko kaznovan zaradi dejanja, ki ni bilo zajeto v direktorjevi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Iz obrazložitve zdaj izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja, da pritožnikovo zadrževanje okrog 23.40 drugod in torej odsotnost z delovnih dolžnosti zadošča kot dejanski stan hujše kršitve po 14. točki 20. člena pravilnika, ta čas in dejstvo zadrževanja zunaj dela pa je nedvoumno del vsebine direktorjeve zahteve.

Disciplinski organi in sodišča so vezani na dogodek, ki ga v zahtevi za začetek disciplinskega postopka navede pristojni organ, niso pa vezani na pravno kvalifikacijo dejanja, ki jo ta organ predvidi, preden se je postopek začel; zanesljiva pravna kvalifikacija je lahko šele rezultat opravljenega disciplinskega postopka.

7.Očitane kršitve človekove pravice do enakega sodnega varstva pravic torej v izpodbijani novi sodbi Vrhovnega sodišča ni. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnica predsednika senata:

dr. Dragica Wedam-Lukić