Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena po 73. ali po 74. členu ZDR-1. Ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da bo tožnik zastopal toženo stranko v imenu komplementarja kot prokurist, ker je bil tožnik kot prokurist vpisan tudi v sodni/poslovni register, s čimer je pridobil pooblastilo, da v določenih mejah zastopa toženo stranko (tožnik sicer ni zatrjeval, da pooblastil, ki jih je imel kot prokurist, ne bi izvajal), je pravilna ugotovitev, da je bila podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi 73. člen ZDR-1. Podelitev prokure, ki je bila vpisana v sodni/poslovni register, je tisto odločilno dejstvo, na podlagi katerega je treba zaključiti, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena po 73. členu ZDR-1 (ne glede na to, da je bil tožnik v tej pogodbi kot vodja blagovnega načrtovanja po svojem položaju in nalogah opredeljen kot vodilni delavec s posebnimi pooblastili). Zato sta se stranki lahko zakonito dogovorili tudi o takšnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot je bil določen v prvem odstavku 9. člena te pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2017, za ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi odpovedi ne bo prenehalo ob poteku odpovednega roka dne 26. 7. 2017, temveč da mu bo trajalo še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, poleg tega pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja blagovnega načrtovanja“ in da je v njej jasno navedeno, da je tožnik po svojem položaju vodilni delavec s posebnimi pooblastili. V 1. členu te pogodbe je tudi določeno, da delavec zastopa delodajalca v imenu komplementarja kot prokurist z upoštevanjem omejitev iz zakona in internih aktov delodajalca. Ker je bil tožnik vodilni delavec, je zanj veljal 74. člen, ne pa 73. člen ZDR-1, zato se v pogodbi o zaposlitvi ni mogel zakonito dogovoriti za drugačen način prenehanja te pogodbe od zakonsko predvidenih načinov. Glede na to je odpoved nezakonita. Napačno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da je treba pri presoji uporabe 73. člena oziroma 74. člena ZDR-1 izhajati iz vrste in obsega pooblastila, ki ga je tožniku s pogodbo o zaposlitvi podelila tožena stranka. Sodišče bi moralo ugotavljati vsebino tožnikovega delovnega mesta in njegovega dejanskega dela, vendar pa je odločilo le na podlagi vpogleda v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Pravilna uporaba 9. člena ZDR-1 v zvezi z določilom pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik po svojem položaju in nalogah vodilni delavec s posebnimi pooblastili, zahteva uporabo 74. člena ZDR-1 pri presoji zakonitosti prenehanja te pogodbe. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, saj je vpogledalo v listine v tujem jeziku, pri tem pa listin ni dokazno ocenilo, ni zaslišalo tožnika in ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov; te kršitve ni odpravilo niti sodišče druge stopnje. S tem je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in pravice do sodnega varstva. Tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja področja blagovnega načrtovanja – prokurist“, kot je to navajala tožena stranka, temveč za delovno mesto „vodja področja blagovnega načrtovanja“. Tožena stranka je sklenitev pogodbe o zaposlitvi po 73. členu ZDR-1 dokazovala tudi s tem, da se v primeru imenovanja za prokurista sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja področja in da na takšno pogodbo kaže tudi tožnikova plača. To pa je tožnik ovrgel s primerom Roberta Smajiča in predložitvijo aneksa k pogodbi z dne 22. 2. 2013. Tožnik je bil torej vodilni in ne poslovodni delavec.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga Vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik v postopku ni bil zaslišan. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, opustitev zaslišanja stranke pa samo po sebi ne pomeni, da stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v smislu podajanja izjav in vlog, predlaganja dokazov oziroma izvajanja drugih aktivnosti, s katerimi stranka uresničuje pravico do izjave. V postopku ni bila zaslišana nobena od strank, saj je sodišče vsa pravno odločilna dejstva lahko ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do sodnega varstva zaradi neizvedbe preostalih predlaganih dokazov, saj ti za ugotavljanje odločilnih dejstev niso bili relevantni.

8. Neutemeljena je revizijska navedba, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe tožnika o neizvedbi dokazov sodišča prve stopnje, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma zaradi česar naj bi bila sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je razloge za zavrnitev tega pritožbenega očitka tožnika pojasnilo v 6. točki obrazložitve svoje sodbe, tako da ta kršitev ni podana. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedlo, da je vpogledalo tudi v listine, ki so v tujem jeziku, pri čemer teh listin ni dokazno ocenilo, niti na njih ni oprlo svoje sodbe, kar pomeni, da jih je štelo kot nerelevantne za odločitev, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja: − da sta se tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi dogovorila, da tožnik nastopi delovno razmerje kot vodja blagovnega načrtovanja, da je po svojem položaju in nalogah vodilni delavec s posebnimi pooblastili in da tožnik zastopa toženo stranko v imenu komplementarja kot prokurist. Pri tem zastopanju je dolžan upoštevati omejitve iz zakona in internih aktov tožene stranke. Tožnik je vpisan v sodni register kot oseba, pooblaščena za zastopanje, toženo stranko pa zastopa izključno kolektivno, to je skupaj z direktorjem (1. člen pogodbe o zaposlitvi); − da je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da lahko vsaka stranka odpove to pogodbo brez razloga, vsakič ob koncu meseca, odpovedni rok pa znaša 6 mesecev (prvi odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi); − da je bil tožnik v sodnem/poslovnem registru vpisan kot prokurist tožene stranke od 7. 12. 2015 do 27. 1. 2017 in da je šlo za skupno prokuro (skupno sodelovanje prokurista z direktorjem komplementarja); − da je tožena stranka tožniku 26. 1. 2017 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi.

11. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) v šesti alineji prvega odstavka 73. člena določa, da lahko tudi prokurist in delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, ne glede na drugi odstavek 9. člena tega zakona, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. 74. člen ZDR-1, ki ureja posebnosti glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca, glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti v času opravljanja vodilnega dela, oziroma njegovih pravic v primeru, ko ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa možnosti drugačne ureditve načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, ki jih zakon določa za delavce, ne omogoča. 12. Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvena opredelitev, ali je bila pogodba med tožnikom in toženo stranko sklenjena po 73. členu ali pa po 74. členu ZDR-1. Pravilna je ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je ta opredelitev odvisna od vrste pooblastila, ki ga je tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi podelila tožniku. Ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da bo tožnik zastopal toženo stranko v imenu komplementarja kot prokurist, ker je bil tožnik kot prokurist tožene stranke vpisan tudi v sodni/poslovni register, s čimer je pridobil pooblastilo, da v določenih mejah zastopa toženo stranko (tožnik sicer niti ne zatrjuje, da pooblastil, ki jih je imel kot prokurist, ne bi izvajal), je sodišče pravilno presodilo, da je bila podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi določba 73. člena ZDR-1. Podelitev prokure, ki je bila vpisana v sodni/poslovni register, je tisto odločilno dejstvo, na podlagi katerega je treba zaključiti, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena po 73. členu ZDR-1, ne glede na to, da je bil tožnik v tej pogodbi kot vodja blagovnega načrtovanja po svojem položaju in nalogah opredeljen tudi kot vodilni delavec s posebnimi pooblastili. Zato sodišču ni bilo treba ugotavljati še vsebine tožnikovega dela, kot to neutemeljeno navaja v reviziji.

13. To pa pomeni, da sta se stranki lahko zakonito dogovorili tudi o takšnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot je bil določen v prvem odstavku 9. člena te pogodbe. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 9. člena te pogodbe, je bila odpoved zakonita. Ker 73. člen ZDR-1 dopušča možnost drugačne ureditve pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1, tudi ni utemeljen revizijski očitek, da bi moralo sodišče pri presoji upoštevati to določbo ZDR-1. Preostale revizijske navedbe za presojo utemeljenosti revizije niso pravno pomembne, zato se vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.