Jedro

Neposredni prisilni ukrepi okupatorja so pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN, ki pa ga tožnik ni izpolnjeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2698/97-7 z dne 28.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 6.10.1997. Tožena stranka je z navedeno odločbo v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 23.10.1996 in zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik po mnenju sodišča v upravnem postopku ni uspel dokazati, da je bilo bivanje v D. domu in nato pri družini B. pobeg pred vojnim nasiljem oziroma da je pobegnil pred prisilno izselitvijo, čeprav se je vse skupaj dogajalo v času vojne. Tožnik je bil namreč po lastnih navedbah oddan v družino B., preden je prišlo do nasilnih ukrepov okupatorja zoper tožnikovega očeta in ostale člane družine in ne zatrjuje, da je do oddaje v drugo družino prišlo v zvezi s temi ukrepi.

V pritožbi in njeni dopolnitvi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge navedene v 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku v celoti. Po navedbah v pritožbi in njeni dopolnitvi je bil kot dveletni otrok oddan družini B. tik pred požigom njegovega doma in izselitvijo mačehe ter bratov in sestra dne 27.6.1942 (od tedaj dalje zahteva tudi status žrtve vojnega nasilja). Tedaj so okupatorjevi vojaki njegovega očeta ujeli in jim je bilo naročeno, naj hitro zberejo najpotrebnejše stvari za izselitev. Hišo so še isti dan zažgali (27.6.1942), očeta pa ustrelili kot talca v Č. pri K., dne 9.7.1942. Vse od požiga hiša dalje je nato živel pri družini B., ki ga je v kasnejših letih po osvoboditvi tudi posvojila. Prvostopno sodišče je zato napačno presodilo dejansko stanje, ko je navedlo v izpodbijani sodbi, da je bil prostovoljno oddan v D. dom in nato v družino B. To se je dogajalo še pred ponovno poroko očeta. Po ponovni poroki ga je oče vzel zopet k sebi. V družino B. ga je oddala njegova mačeha tik pred požigom hiše. Nadalje opozarja, da je novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 94/99) kot nasilno dejanje izrecno opredelila tudi požig hiše, zaradi katere se begunec ni mogel vrniti na dom, kot tudi nasilni pregon iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov ali zaradi sodelovanja z NOB. Na koncu tudi očita sodišču, da je zaradi dolgotrajnosti postopka zamudil 6-mesečni rok iz novele za ponovno uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja, tožena stranka pa ga tudi ni opozorila na določbe novele.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V času odločanja tožene stranke je Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN) kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec).

Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Natančnejše opredelitve statusa begunca zakon ni imel. Iz podatkov v upravnih spisih, kar sta ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, kot nesporno izhaja, da je bil tožnikov dom požgan 27.6.1942. Nadalje iz podatkov spisov tudi izhaja, da je tožnikov oče po vnovični poroki vzel tožnika k sebi in da je bil tožnik nato ponovno oddan družini B. v času pred požigom hiše. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo dveh časovno ločenih bivanj tožnika pri družini B. (prvo je bilo očitno zaradi socialnih razmer), se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik (drugič) oddan k družini B. pred požigom hiše, toda ne zaradi neposrednih prisilnih ukrepov okupatorja. Po mnenju pritožbenega sodišča so neposredni prisilni ukrepi okupatorja pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, ki pa ga tožnik ni izpolnjeval. Očitano neskladje glede večkratnega bivanja tožnika pri družini B. pa tudi ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D) je podrobneje določil status begunca kot žrtve vojnega nasilja, priznal pa je tudi status žrtve vojnega nasilja otroku, katerega starša sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali sta bila ubita kot talca. Za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja ter zahtevo za priznanje pravic družinskega člana žrtve vojnega nasilja po ZZVN-D je tudi določen šestmesečni rok, ki pa ga tožnik ni zamudil po krivdi sodišča, saj bi tak zahtevek lahko vložil ne glede na obstoječi upravni spor. Zato pritožbeno sodišče zavrača tudi ta pritožbeni ugovor.

Sicer pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-14/2000-8 (Uradni list RS, št. 1/2001) razveljavilo 16. člen ZZVN-D o šestmesečnem roku za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic iz ZZVN-D. Tako ima tožnik še vedno možnost na drugi pravni podlagi uveljavljati status in pravice po navedenem zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.