Jedro

Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.

Ker sta upravna organa v postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, izdano gradbeno dovoljenje razveljavila izključno zaradi napačne uporabe materialnega prava, sta s tem presegla dovoljen obseg obnove postopka, določen v sklepu o dovolitvi obnove postopka, in v obnovljenem postopku prvotno odločitev razveljavila iz razloga, ki sploh ne more biti obnovitveni razlog. Njuna odločitev je zato nezakonita. Ker te nezakonitosti sodišče prve stopnje ni odpravilo, je nezakonita tudi njegova sodba.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 330/2010-11 z dne 8. 11. 2011 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke, št. 3518-132/2010-2-MB z dne 5. 8. 2010 in odločba Upravne enote Maribor, št. 351-1448/2007-42 (7126) z dne 8. 3. 2010 odpravita ter se zadeva vrne Upravni enoti Maribor v ponoven postopek.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-1448/2007-42 (7126) z dne 8. 3. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločil, da se tožniku (v nadaljevanju revidentu) izdano gradbeno dovoljenje istega upravnega organa, št. 351-1448/2007-19 (7114) z dne 14. 7. 2008, za legalizacijo gradnje enostanovanjske hiše na tam navedenih zemljiščih, razveljavi in se revidentov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. V obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen v obsegu vključitve v postopek A. A. (stranke z interesom v tem upravnem sporu), lastnice sosednjega zemljišča s parc. št. 15 k. o..., je bilo ugotovljeno, da se zemljišča, na katerih je s spornim gradbenim dovoljenjem gradnja dovoljena, nahajajo na območju, kjer je predvidena izdelava lokacijskih načrtov, zato glede na določbo 11. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (v nadaljevanju prostorski akt) na teh zemljiščih gradnja novih objektov ni možna. Tožena stranka je z odločbo, št. 3518-132/2010-2-MB z dne 5. 8. 2010, revidentovo pritožbo zoper izpodbijani akt zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom obeh upravnih organov. Dodatno je navedlo, da je v tej zadevi razlog za razveljavitev spornega gradbenega dovoljenja (da gradnja novih objektov po takrat veljavnem prostorskem aktu ni možna) mogoče uvrstiti v okvir obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, saj bi stranka z interesom, če bi imela možnost sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, lahko že takrat uveljavljala ta isti ugovor in gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano.

3. Revident je zoper sobo vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Navaja, da v 260. členu ZUP navedeni obnovitveni razlogi ne predvidevajo obnove postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V tej zadevi pa so sodišče prve stopnje in oba upravna organa v obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, presojali skladnost gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom, zato je bil presežen okvir odločanja v obnovljenem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva plačilo stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi, vendar stroškov ne specificira.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in stranki z interesom, ki odgovora na revizijo nista vložili.

K I. točki izreka: Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, ali je v tej zadevi presežen obseg obnove postopka, ki je bila dovoljena iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Ker je revizija dovoljena po tej določbi, se Vrhovno sodišče do izpolnjevanja pogojev za njeno dovoljenost po drugih določbah ne opredeljuje.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so upravna organa in sodišče prve stopnje (ki je njuni odločitvi pritrdilo) prekoračili s sklepom o dovolitvi obnove postopka določen obseg odločanja v obnovljenem postopku.

9. Po določbi prvega odstavka 268. člena ZUP je treba v sklepu o dovolitvi obnove postopka določiti tudi, v katerem obsegu naj se postopek obnovi. Obnova je torej dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega ni dovoljeno preseči. V nasprotnem primeru bi se lahko poseglo v pravnomočno (ali dokončno) odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Tak poseg pa ni samo v nasprotju z ZUP, temveč tudi v nasprotju z 158. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Po tej določbi je namreč mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

10. Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v svoji odločbi X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 in X Ips 114/2011 z dne 5. 12. 2012. 11. V obravnavani zadevi je prvostopenjski upravni organ s sklepom, št. 351-1448/2007-23 (7114) z dne 21. 9. 2009, dovolil obnovo postopka v obsegu, da se kot stranska udeleženka v postopek vključi predlagateljica obnove postopka (stranka z interesom), to je lastnica sosednjega zemljišča. Postopek, končan s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, je bil torej obnovljen zaradi varovanja pravic in pravnih koristi predlagateljice obnove postopka. Ta je navajala, da bi glede na določbe prostorskega akta revident moral pridobiti njeno soglasje, saj je odmik objekta od njenega zemljišča manjši od 4 metrov. V obnovljenem postopku je nato prvostopenjski upravni organ izdano gradbeno dovoljenje razveljavil in njegovo izdajo zavrnil, ker na zemljišču že izvedene gradnje glede na določbe prostorskega akta novogradnja objektov ni možna. Pri tem pa ni navedel, v katere pravice oziroma pravne koristi stranke z interesom naj bi bilo z izdanim dovoljenjem poseženo. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je gradbeno dovoljenje razveljavil izključno zaradi napačne uporabe materialnega prava. Taki obrazložitvi prvostopenjskega upravnega organa je sledila tudi tožena stranka, ki je med drugim navedla še, da se v obnovljenem postopku zakonitost izdanega dovoljenja presoja ne glede na obnovitveni razlog. Ker iz obrazložitve odločb obeh upravnih aktov izhaja, da sta odločitvi sprejeti zaradi v obnovljenem postopku ugotovljene napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar pa obravnavana obnova ni bila in tudi ne bi smela biti dovoljena, sta odločitvi obeh upravnih organov napačni.

12. Ker torej upravna organa nista pojasnila, zakaj med varovanje pravic in pravnih koristi predlagateljice obnove postopka v zvezi z revidentovo gradnjo štejeta tudi ugotovitev, da novogradnja glede na prostorski akt na zemljiščih posega ni možna, čeprav je v gradbenem dovoljenju navedeno, da je glede na določbe prostorskega akta novogradnja dovoljena, sta s tem po presoji Vrhovnega sodišča presegla dovoljen obseg obnove postopka, določen v sklepu o dovolitvi obnove postopka, in v obnovljenem postopku prvotno odločitev razveljavila iz razloga, ki sploh ne more biti obnovitveni razlog. S tem sta nezakonito posegla v pravnomočno gradbeno dovoljenje in v nasprotju z 158. členom URS tudi v revidentovo pravnomočno pridobljeno pravico ter kršila določbo prvega odstavka 268. člena ZUP. Ker te nezakonitosti sodišče prve stopnje ni odpravilo, je nezakonita tudi njegova sodba. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za to, da je mogoče v tej konkretni zadevi kršitev materialnega prava vključiti v obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP pa temeljijo na hipotetični domnevi, in so zato brez dejanske in pravne podlage.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ugodilo tožbi in odpravilo obe upravni odločbi ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo treba v obsegu dovoljene obnove ugotoviti, ali so bile z izdajo gradbenega dovoljenja kršene pravice oziroma pravne koristi predlagateljice obnove postopka in to ustrezno obrazložiti.

K II. točki izreka:

14. Glede na odločitev v točki I. te sodbe mora Vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega spora (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

15. Tožeča stranka je v tožbi in v reviziji sicer zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, vendar pa teh stroškov ni specificirala. Po določbi drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Zahtevo mora podati najkasneje v vlogi, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. Ker tožeča stranka tega ni storila, je Vrhovno sodišče sklenilo, da sama trpi svoje stroške upravnega spora.

16. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo zahtevala povrnitev stroškov odgovora. Vendar, ker njen odgovor na tožbo k rešitvi te zadeve ni prispeval, sama trpi stroške odgovora na tožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).