Jedro

Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, podane prvemu tožniku A.A. dne 12. 3. 2013, drugemu tožniku B.B. in tretjemu tožniku C.C. pa dne 13. 3. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da prvemu tožniku A.A., drugemu tožniku B.B. in tretjemu tožniku C.C. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 3. 2013 oziroma 14. 3. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za delovno mesto „prevzemnik odpremnik ...“ za prvega in drugega tožnika ter za delovno mesto „kontrolor vrnjene embalaže“ za tretjega tožnika (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna pozvati prvega tožnika A.A., drugega tožnika B.B. in tretjega tožnika C.C. nazaj na delo in jih za čas od 14. 3. 2013 do poziva nazaj, prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter jim priznati vse pravice iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto „prevzemnik odpremnik ...“ za prvega in drugega tožnika ter za delovno mesto „kontrolor vrnjene embalaže“ za tretjega tožnika in jim za čas od 14. 3. 2013 do poziva nazaj na delo izplačati nadomestilo plače ter pri tožniku A.A. upoštevati prejemke iz zaposlitev v času od aprila do maja 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestil plače od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter plačati prispevke in davke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek za čas od 12. 3. 2013 do vključno 13. 3. 2013 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom stroške postopka v višini 1.380,13 EUR, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji je sodišče prve stopnje z nezakonitim ravnanjem preprečilo dokazovanje zakonitosti izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi pred sodiščem. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka pri inventuri ugotovila velik manko D. palet pri dobaviteljih E. (2460 kosov) in F. (2908 kosov). Palete so zelo iskano blago na črnem trgu, zato se jih je dobro prodajalo. Pri pregledu dokumentacije o izdaji palet so bile ugotovljene precejšnje nepravilnosti, zato je obstajal sum, da bi lahko pri tem sodelovali delavci, ki so izdajali embalažo, viličaristi, vratarji in seveda vozniki tovornjakov, ki so vozili palete iz območja tožene stranke. Tožena stranka sprva ni vedela, kdo vse sodeluje pri početju in je šele 11. 2. 2013 od Okrožnega državnega tožilstva prejela obvestilo, da je bila vložena kazenska ovadba zoper delavce A.A., B.B., C.C., D.D., G.G., H.H., in I.I. Tožena stranka je nato zoper vse imenovane delavce (razen I.I., ki ni bil več zaposlen pri njej) uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v delovnem sporu razpolagalo s kazensko ovadbo PP J. z dne 7. 1. 2013, iz katere izhaja, da je policija ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da so tožniki pri tem dejanju sodelovali. Tožena stranka pa ni imela možnosti v postopku odpovedi oz. postopku pred delovnim sodiščem uporabiti omenjenih analitičnih informacij policije. Ker kazenski postopek še ni bil zaključen, tožena stranka tudi ni imela možnosti sodišču prve stopnje predložiti pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Tožena stranka sicer priznava, da je šele tekom sodnega postopka, na podlagi zaslišanja tožnikov, ugotovila, kako je pravzaprav potekal postopek izdaje D. palet pri toženi stranki in kako se je izpolnjevala dokumentacija. Šlo je za dva postopka in sicer za postopek izdaje D. palet na podlagi predložitve dobavnice za pripeljano blago, ki ga je potrdil delavec tožene stranke ob prevzemu blaga, na kateri je bilo navedeno, koliko palet je pripeljal voznik po tej dobavnici. Tožniki so morali ročno izpolniti dobavnico za izdajo palet, napisati dobavitelje, število palet, ime in priimek voznika. Ta dokument se vodi v treh izvodih, enega je dobil voznik, da ga je na izhodu lahko pokazal vratarju in palete odpeljal. Drugi postopek pa je bil brez spremljajočega veznega dokumenta, pri čemer je vodja skladišča, na podlagi knjigovodske evidence o stanju palet pri posameznem dobavitelju, odobril izdajo določenega števila palet, kar je napisal na listek in ga izročil enemu od tožnikov, da je napisal dobavnice in palete izdal. V postopku na prvi stopnji sta bila zaslišana dva voznika tovornih vozil, ki sta vozila palete za E.. Voznik K.K. je izpovedal, da je odvažal palete izključno po drugem postopku, večinoma kar poln „šleper“, na katerega je šlo čez 300 palet. Tožena stranka je na naroku dne 9. 4. 2014 vztrajala pri postavitvi izvedenca finančne stroke, ki naj bi pregledal sporne dobavnice in dokumentacijo v spisu in dokumentacijo pri podjetjih F. in E. d.o.o. ter podal celovito izvedensko mnenje o tem, kakšna so neskladja med dokumenti, ki so bili narejeni pri toženi stranki in jih ima tožena stranka shranjene ter dokumenti, ki obstajajo pri dobaviteljih E. in F.. Sodišče navedenega dokaza ni izvedlo, zato je pooblaščenec tožene stranke podal ugovor v smislu 286.b člena ZPP. Tožena stranka je substancirano in obrazloženo podala svoj dokazni predlog za postavitev izvedenca, zato vztraja, da je bistveno dejansko vprašanje tega spora, kako so tožniki s spornim izpolnjevanjem dobavnic za izdajo palet omogočili odtujevanje palet. Dokazni postopek je pokazal, da so vozniki pri odvozu palet, po prvem postopku, zapustili območje tožene stranke z dvema dokumentoma, to je z dobavnico za pripeljano blago, na kateri je bilo označeno, koliko palet je pripeljal skupaj z blagom in dobavnico za izdajo palet, ki so jo izpolnili tožniki, s katero je voznik na vratarnici izkazal, da lahko odpelje palete, ki jih je imel naložene. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe ni mogoče vzdržati v veljavi. Prav tako tožena stranka meni, da je bila s takšnim postopanjem sodišča kršena tudi pravica do enakopravnega obravnavanja v postopku, torej ustavno zavarovana pravica, določena v 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Toženi stranki se v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje postavlja tudi teoretično vprašanje, ali v primeru, če bi bilo dokazano, da tožniki niso imeli nobenih navodil delodajalca o tem, kako naj delajo, če bi lahko torej vsak delavec opravljal delo, kakor bi si sam izbral, ali bi torej zaradi tega tožniki lahko brez posledic pomagali nekomu izven podjetja pri odtujitvi palet na škodo delodajalca. Pri toženi stranki pa so tožniki bili seznanjeni, kako morajo napisati dobavnico za izdajo palet. Tožniki so svoje delo opravljali več let, posamezniki tudi več kot 10 let in zato ni dvoma, da so vedeli, kako morajo delati in so v praksi tudi delali. Tožniki so na spornih vpisovali številke dobavnic, ki niso obstajale in so se nanašale na blago, ki je bilo dobavljeno v druge centre (npr. L.), izpisovali registrske številke tovornih vozil, ki niso obstajale ali so pripadale vozilu, ki sploh ni bilo tovorno vozilo. Večkrat so vpisovali isto registrsko številko in ime voznika M.M., ki pa je izpovedal, da podpisi na spornih dobavnicah niso njegovi. Dobavnice za izdajo palet, ki so jih izpolnjevali tožniki, pa se niso skladale z veznimi dokumenti. Tožniki so torej v vezne dokumente vpisovali številke dobavnic, ki niso obstajale oz. so se nanašale na blago, ki je bilo dobavljeno v druge centre. Tožena stranka ne razume, zakaj bi bil delodajalec dolžan z navodili predpisati, da mora delavec iz veznega dokumenta točno prepisati podatke. To vendar zahteva že zdrav razum. Dobavnice F. (vezni dokument), ki jih je pridobila tožena stranka tekom postopka, so izkazovale, da je v njih točno navedeno, koliko palet je bilo pripeljanih in koliko vrnjenih, razvidno pa je tudi, kdo je bil voznik in njegov podpis. Dobavnice za izdajo palet, ki so jih izpolnjevali tožniki in v njih navedli tak vezni dokument, pa se z dejanskim veznim dokumentom niso skladale. Npr. po dobavnici št. ... je tožnik A.A. izdal 64 palet na vezni dokument F. Številka ..., domnevno vozniku M.M., ta vezni dokument F. pa je bil dovoljen le za dvig ene palete, vozilo pa je vozil N.N.. Po prepričanju tožene stranke tožniki niso znali prepričljivo pojasniti, kako je do tega prišlo. Prav tako niso znali pojasniti, kako je prišlo do vpisa neobstoječih veznih dokumentov in neobstoječih registrskih številk. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so tožniki v primeru, ko je šlo za dokument, ki je glasil na L., sicer ravnali malomarno, vendar navedene kršitve ne morajo biti razlog za izredno odpoved po 1. alineji 1. točke 111. člena ZDR. Tožena stranka meni, da so zmotni dejanski in pravni zaključki sodišča, ki se nanašajo na oceno pomena navodil delodajalca in pomena ugotovljenih nepravilnosti pri delu tožnikov. Tožena stranka v zvezi z navedenim izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje toženi stranki preprečilo dokazovanje zakonitosti izpodbijane odpovedi pred sodiščem, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je dejansko v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2013 predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke (za skladiščno poslovanje), ki naj bi, na podlagi pregleda spisa in ogleda prostorov dela v skladišču pri toženi stranki, podal izvedensko mnenje o pravilnem načinu dela pri prevzemu in oddaji palet, o načinu dela tožnikov in posledicah takšnega načina dela. V pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2013 pa je tožena stranka predlagala, da bi izvedenec finančne stroke na podlagi pregleda dokumentacije pri podjetjih F. in E. podal izvedensko mnenje o tem, kakšna so neskladja med dokumenti tožene stranke in dokumenti, ki obstajajo pri navedenih podjetjih. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagani dokaz za postavitev izvedenca finančne stroke oziroma za skladiščno poslovanje, glede na dejstvo, da je predmet postopka v individualnem delovnem sporu presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obsegu, kot ga je navedla tožena strankam v odpovedih. Pri tem je za presojo, ali so tožniki kršili delovne obveznosti, bistveno predvsem, kakšna navodila so imeli tožniki za delo. Glede tega pa so izpovedale priče O.O., P.P., R.R. in zato postavitev izvedenca za skladiščno poslovanje, ki naj bi odgovoril na vprašanje, kakšno bi bilo pravilno skladiščno poslovanje, za odločitev o sporni zadevi ni bistveno. Prav tako za odločitev v sporni zadevi ni odločilno dejstvo, kakšne listine je dobavitelj F. oz. E. d.o.o. izročil svojim šoferjem, skupaj z blagom in ali so obstajala neskladja med dokumenti tožene stranke in dokumenti, ki so obstajali pri dobaviteljih F. in E.. Navsezadnje je tožena stranka že v pritožbi sama opisala, da je pri toženi stranki šlo za dva postopka izdaje palet in sicer na podlagi veznega dokumenta dobavitelja, na katerem je bilo navedeno število palet, po drugem postopku, pa so bile palete izdane na podlagi lističa, ki ga je napisal vodja skladišča, na podlagi knjigovodske evidence o stanju palet pri posameznem dobavitelju. Glede na navedeno je povsem jasno, da obstaja neskladje med dokumenti, ki so pri toženi stranki in dokumenti pri dobaviteljih, saj se palete niso izdajale le na podlagi dobavnic dobaviteljev, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvedbi vseh predlaganih dokazov.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013 in 13. 3. 2013, ki jih je tožena stranka podala tožnikom po 1. alineji prvega odstavka 111. člena, takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ker naj bi skupaj z delavci C.C., H.H., G.G., I.I. in še z drugimi neznanimi storilci, v obdobju med 21. 10. 2010 in 30. 6. 2011, sodelovali pri odtujevanju D. palet, last delodajalca, iz centralnega skladišča distribucijskega centra v J., z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je nastala delodajalcu škoda v višini 40.000,00 EUR. Tožniki naj bi v obdobju 21. 10. 2010 do 30. 6. 2011 huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Tožena stranka je tožnikom očitala, da so v okviru svojih delovnih zadolžitev izdali dobavnice na ime dobaviteljev E. in F., v njih pa so kot vezni dokument (podlago) navedli dobavnice, ki niso bile v sistemu tožene stranke (lažne dobavnice) ali dobavnice, ki so bile že uporabljene ter navedli registrsko številko vozila, ki se nikoli ni nahajalo na območju skladišča. Po teh dobavnicah je bilo odpeljanih večje število D. palet, kot bi se jih smelo glede na dostavljeno blago oz. število dostavljenih palet. 8. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje po zaslišanju tožnikov ter prič P.P., O.O. in R.R. pravilno zaključilo, da glede na organizacijo procesa izdajanja palet dobaviteljem pri toženi stranki tožnikom ni mogoče očitati, da so storili očitane kršitve delovnih obveznosti. Tožniki so izpovedali, da niso prejeli nobenih posebnih pisnih navodil za opravljanje nalog v zvezi z izdajo D. palet, le nadrejeni delavci so jih seznanili, kako naj delo opravljajo. Tožnikom je bilo naročeno, da napišejo interne (male) dobavnice, da v te dobavnice kot vezni dokument vpišejo številke dobavnic, ki jih predložijo vozniki dobavitelja. Naročeno jim je bilo, da morajo iz dobavnic prepisati število palet, ki bodo vrnjene in navesti registrsko številko vozila, ki jo povedo vozniki vozil dobaviteljev in da morajo dobavnico podpisati tožniki ter vozniki vozil. Tožniki so skladno izpovedali, da niso prejeli nobenega navodila, da bi morali registrske tablice vozil pregledovati sami, zato so zapisali registrske številke, ki so jim jih povedali vozniki. Male dobavnice so tožniki pisali v treh izvodih, enega za voznika, enega za toženo stranko in enega za arhiv. Na dobavnicah, ki so jih predložili vozniki dobaviteljev, niso označili števila vrnjenih palet. Prav tako pa so izdajali palete tudi na podlagi ustnega dogovora z dobaviteljem, ki ga je opravil predpostavljeni O.O. ali R.R., ki sta bila vodji oddelka povratne in kavcijske embalaže. V teh primerih so tožniki izdali interno dobavnico za tolikšno število palet, kot je to napisal vodja na navaden rumen post listek, katerega so tožniki po realizaciji zavrgli.

9. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, na podlagi izpovedi tožnikov, ki so jih v celoti potrdile priče, zaposlene pri toženi stranki, ki so seznanjene s posameznimi fazami postopka pri izdaji D. palet (O.O. in R.R.), da tožena stranka tožnikom ni dokazala očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. R.R. je izpovedal, da je tožnikom ob nastopu dela na kratko povedal, kako naj opravljajo delo, nato pa jih je v delo uvajal O.O.. Sam pa je spremljal delo tožnikov in ni zasledil napak pri njihovem delu. Izpovedal je, da je vsako jutro vzel dobavnice prejšnjega dne in jih razdelil na tiste, ki so bile izdane na podlagi dogovora in na tiste, ki so bile izdane na podlagi dobavnice o dostavi blaga, vendar vsebinsko dobavnic ni mogel preveriti oziroma ugotoviti, ali so navedene pravilne registrske številke in pravilne številke dobavnic dobaviteljev. Priča O.O. je izpovedala, da bi sicer bilo pravilno, če bi tožniki prepisovali registrske številke vozil sami, vendar zaradi količine dela dejansko ni bilo možno preverjati registrskih številk. Priča S.S., v spornem obdobju izvršni direktor, je potrdila, da so tožnike v delo uvajali nadrejeni delavci in da bi tožniki morali preveriti resničnost vseh podatkov, ki so bili na dobavnici, ter da so nadrejeni delavci preverjali, kako tožniki opravljajo delo, vendar izvršnega direktorja niso seznanili, da bi tožniki delali napake. Potrdila je, da je izdajanje palet potekalo na dva načina in sicer na podlagi salda (po dogovoru), za kar je bil odgovoren vodja oddelka in na podlagi prejetih dobavnic dobaviteljev.

10. V skladu s 84. členom ZDR je dokazno breme, da je delavec kršil delovne obveznosti, na strani delodajalca. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniki storili v odpovedi očitane kršitve, predvsem pa ni dokazala, da bi tožniki skupaj z drugimi neznanimi storilci, v času od 21. 10. 2010 do 30. 5. 2011, sodelovali pri odtujevanju D. palet iz J.z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

11. Kot so izpovedale priče P.P., O.O. in R.R., so dobavnice pripravili dobavitelji, na podlagi teh dobavnic je tožena stranka v „oddelku prevzema“ prevzela naročeno blago, ki je bilo zloženo na paletah. Nato je izvod potrjene dobavnice ostal na „oddelku prevzema“. Na drugem izvodu, ki ni bil potrjen, je prevzemnik napisal, koliko palet bo vrnjenih, vozniki pa so nato na podlagi teh dobavnic kasneje prevzeli D. palete. V spornem obdobju med oddelkoma ni bila vzpostavljena evidenca, ki bi omogočala kakršnokoli preverjanje podatkov o prevzemu in vrnjenih paletah. Priča R.R. je izpovedala, da se dobavnici o prevzemu blaga in izdaji palet dejansko „nista srečali“ in sta bili ločeno knjiženi, vsaka na svojem oddelku. To je potrdila tudi priča Š.Š., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za knjiženje internih dobavnic o izdaji palet. Izpovedala je, da tožniki za dejansko stanje, koliko D. palet mesečno dolguje tožena stranka dobaviteljem, niso vedeli, ker se je ta podatek nahajal v računalniškem sistemu, inventure stanja pa so se delale različno, mesečno ali letno, oziroma na zahtevo vodstva. Manki palet so se ves čas ugotavljali, vendar ne v takšnem obsegu kot v spornem obdobju pri dobaviteljih E. in F. Na podlagi navedena je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na dobavnicah - veznih dokumentih ni bilo zavedeno, da so tožniki dejansko izdali D. palete, zato je bilo mogoče isto dobavnico uporabiti večkrat, kar je potrdila tudi priča R.R..

12. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da tožnikom ni mogoče očitati, da so vedeli, da dobavnice, ki so jih vozniki predložili in so jih oni vpisali na interne dobavnice, ne obstajajo oz. so fiktivne, ali da so bile že uporabljene. Dejstvo, da so nekatere dobavnice neobstoječe in stare, je lahko po natančnem pregledu vseh listin v arhivu ugotovil šele O.O. in to šele potem, ko se je izkazalo, da je nekdo brez naročila, v imenu E., prevzel večje število D. palet, kar je povzročilo velik manko. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da viličaristi, ko so izdali palete, na interni dobavnici niso potrdili, da so palete izdali, prav tako tudi vratarji ob izhodu vozil niso preverjali števila naloženih D. palet na posamezna vozil in primerjali število palet z interno dobavnico o izdaji palet oz. so kontrolo vršili le občasno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za organizacijo dela ter da opisani postopek dela pri toženi stranki kaže na to, da je bila organizacija dela pomanjkljiva, saj niso bile vzpostavljane potrebne povezave in kontrole. Zato tožnikom ni mogoče očitati, da niso ravnali v skladu z navodili za delo.

13. Priče G.G., T.T., U.U., V.V., Z.Z. in Ž.Ž. so izpovedale, da vratar ni mogel preveriti, če je z isto dobavnico voznik že kdaj oz. kolikokrat je voznik odpeljal palete, saj je bila interna dobavnica ročno izpisana in brez posebnih oznak. Prav tako ni bilo mogoče preverjati izdaje palet po prejetih dobavnicah, saj sta pri toženi stranki potekala dva postopka izdaje palet in sicer tako na podlagi dogovora (salda) in na podlagi dobavnic dobaviteljev. To pomeni, da tudi v primeru, če bi tožniki dosledno primerjali stanje na dobavnicah in izdajali palete na podlagi interne dobavnice in na dobavnicah prevzemnikov celo označili, da so bile D. palete že izdane, kar bi preprečilo, da bi vozniki na podlagi iste dobavnice večkrat prišli prevzeti palete, izdajanje palet po dogovoru z vodjem vsekakor ni omogočalo preverjanja izdaje števila palet glede na izdane dobavnice dobaviteljev. Zaradi navedenega tudi izvedenec finančne stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, na podlagi dokumentacije pri toženi stranki ne bi mogel ugotoviti razloga za nastali manko D. palet. Morebiti je tožena stranka skušala z izvedencem ugotoviti le, če je presežek embalaže morda pri prevzemnikih F. in E..

14. Po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na tak opis je odpovedni razlog podan, če ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in če ima to ravnanje vse znake katerega od kaznivih dejanj. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče presojalo, ali so tožniki kršili navodila v zvezi s poslovanjem, oz. ali je tožena stranka takšna navodila sploh imela. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela jasnih navodil o poslovanju pri izdaji D. palet in da so tožniki ravnali tako, kot jim je bilo ustno predstavljeno s strani nadrejenih delavcev. Nekatere najbolj osnovne obveznosti delavca določa že zakon. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR). Delavec mora tudi upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožena stranka ni dokazala, da tožniki niso upoštevali navodil delodajalca. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnikom tožena stranka, nezakonita.

15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela jasnih navodil za poslovanje z D. paletami in prav tako ne vpeljanega sistema preverjanja pravilnosti števila izdanih palet. S tem ko so izdajali palete na podlagi ustnega dogovora z dobaviteljem, je bil porušen sistem izdajanja palet dobaviteljem na podlagi dobavnice. Tožena stranka je tožnikom v odpovedi očitala, da ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. To kaznivo dejanje je storjeno, če je tatvino storilo dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle. Znaki kaznivega dejanja velike tatvine so torej: združitev več oseb pri storitvi kaznivega dejanja tatvine, direkten naklep (storilec se zaveda protipravnosti svojega ravnanja), s katerim nekdo vzame premično stvar z namenom, da si jo trajno in protipravno prilasti, torej proti volji imetnika lastninske pravice na stvari in dejstvo, da si jo prilasti zase ali za koga drugega. Delodajalcu ni treba kazensko pravno pravilno kvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v smislu, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, mora sodišče, ki odloča v delovnem sporu, upoštevati znake kaznivega dejanja, kot so določeni v kazenskem zakoniku in kot jih upoštevata oz. razlagata kazensko pravna teorija in sodna praksa (tako je odločilo Vrhovno sodišča RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014). V zvezi s kršitvami, ki jih tožena stranka očita tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so pri očitanih kršitvah bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Glede ne ugotovljeno dejansko stanje pa ni mogoče niti zaključiti, da so tožniki storili hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta odpovedni razlog je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti hujše krši pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni posebej opredeljevalo.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, zato je v skladu s 353. členom pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.