Jedro

Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 5. alineji prvega odstavka I. točke izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi: "Toženka je dolžna tožniku za leto 2017 od bruto zneska 2.383,60 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni.

V presežku (glede zneska 274,07 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova nadur: za leto 2013 od bruto zneska 2.292,81 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2014 dalje do plačila; za leto 2014 od bruto zneska 2.569,44 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2015 dalje do plačila; za leto 2015 od bruto zneska 2.903,82 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2016 dalje do plačila; za leto 2016 od bruto zneska 3.309,40 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2017 dalje do plačila in za leto 2017 od bruto zneska 2.657,67 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji zahtevek, za leto 2013 za razliko do zneska 2,542,57 EUR, za leto 2014 za razliko do zneska 3.952,80 EUR, za leto 2015 za razliko do zneska 3.459,48 EUR, za leto 2016 za razliko do zneska 4.671,88 EUR in za leto 2017 za razliko do zneska 3.339,03 EUR, je zavrnilo. V točki II izreka je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati iz naslova poklicnega zavarovanja mesečno po 73,14 EUR od februarja 2013 do decembra 2016 in mesečno po 63,25 EUR od januarja 2017 do julija 2017 z obrestmi. V točki III izreka je zavrnilo pobotni ugovor v višini 1.647,05 EUR in v točki IV izreka odločilo, da sklep o stroških izide po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila iz naslova poklicnega zavarovanja, se iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Sklicuje se na primer VIII Ips 30/2019, da gre za čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem. Bistveno je, da bi tožena stranka poklicno zavarovanje za tožnika morala plačati.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik za izračun dolgovanega zneska iz naslova nadur predlagal postavitev izvedenke finančne stroke, vendar predujma za izvedenino ni plačal. Sodišče ne bi smelo samo ugotavljati dolgovanih zneskov. V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme glede števila opravljenih nadur in višine dolgovanega zneska je bilo na tožniku. Ta se je z opustitvijo plačila predujma za izvedenca odrekel ugotavljanju odločilnih dejstev. Posledično sodišče teh dejstev ne bi smelo ugotavljati in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Poleg tega je bil prepozen tožnikov predlog na naroku 26. 6. 2020, naj izračun opravi sodišče. S tem, ko je sodišče samo ugotavljalo relevantna dejstva, čeprav je njihovo dokazovanje tožnik opustil, je prekoračilo svoja pooblastila. Posledično je zmotno presodilo, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na to, da se je sodišče odločilo postaviti izvedenca finančne stroke, je očitno menilo, da ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Kljub temu je po tem, ko tožnik predujma ni plačal, samo ugotavljalo dolgovani znesek. Razlogi za preobrat sodišča glede tega vprašanja v sodbi niso obrazloženi, zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranki morata imeti v skladu z načelom kontradiktornosti možnost izjaviti se o izračunu, ki ga je opravilo sodišče, kar jima ni bilo omogočeno. Zato je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo nesklepčnost tožbenega zahtevka. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2019 modificiral prvo točko tožbenega zahtevka. V tej vlogi je izrecno zatrjeval, da v določenih mesecih nadur ni opravil, za določene mesece pa nadur ni navajal. Gre za posamezne mesece od maja do novembra 2013, za januar, april, avgust, september in december 2016 ter čas od januarja do julija 2017. Kljub temu je tožnik z isto vlogo v modificirani prvi točki tožbenega zahtevka vtoževal tudi plačilo ustreznega zneska iz naslova nadur, opravljenih v teh mesecih. Ker glede vtoževanega plačila za delo preko polnega delovnega časa trditvena podlaga ne obstoji, je zahtevek v tem delu nesklepčen. Sodišče je mimo trditvene podlage tožniku za te mesece priznalo nadure, ki jih je upoštevalo pri izračunu dolgovanega zneska iz tega naslova. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožniku priznalo nadure za mesec december 2013, celotno leto 2014 in v letu 2016 za mesece januar, februar, maj, september, oktober in november, saj jih tožnik v modificiranem tožbenem zahtevku ne vtožuje več. Sodišče ni obrazložilo izračuna nadur za posamezne mesece, ampak je navedlo zgolj pripadajoči znesek za posamezno leto, zato višine dosojenega zneska ni možno preizkusiti. Ne strinja se z odločitvijo glede obračuna davkov in prispevkov. Ta del zahtevka v skladu z novejšo sodno prakso ne more biti predmet sodnega varstva (VIII Ips 226/2017), zato bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči. 4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika:

7. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo prispevkov iz poklicnega zavarovanja. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delal na delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu in da mu toženka ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanje oziroma da mu vse do vložitve tožbe ni bila priznana pravica do poklicnega zavarovanja. Zahtevek za plačilo iz tega naslova pa mora imeti podlago oziroma je odvisen od odločitve o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja. Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.

K pritožbi toženke:

8. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in ni ovire za njen preizkus. To velja tudi za obrazložitev izračuna viškov ur posameznega referenčnega obdobja, kar pritožba izrecno izpostavlja. Iz 5. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče obseg opravljenih nadur v vtoževanem obdobju, od januarja 2013 do julija 2017, ko je tožnik delo pri toženki opravljal kot voznik tovornjaka v mednarodnem prometu, ugotovilo tako, da je izračunalo razliko med pripadajočimi urami dela iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke (zoper katero stranki nista imeli pripomb) in plačanimi urami dela, kot so razvidna iz obračunskih listov plač. Ugotovljen obseg nadur po posameznih mesecih in letih je nato pomnožilo z vrednostjo osnovne urne postavke, povečane za 35 % dodatek po tretjem odstavku 33. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/2013 in nasl.; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba).

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da višine prisojenih zneskov iz naslova nadurnega dela ni mogoče preizkusiti, ker naj bi sodišče ugotovilo le skupne zneske tožnikovega prikrajšanja po posameznih letih, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenih in neizplačanih nadur ugotovilo tako po posameznih mesecih, kot po posameznih letih, višino urne postavke pa je pravilno ugotovilo le za vsako posamezno leto, saj se v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa, v katerem je delo opravljal tožnik, po drugem in tretjem odstavku 33. člena Kolektivne pogodbe polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev, presežki ur pa se delavcu izplačajo (le) po zaključku tega referenčnega obdobja.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna prikrajšanja iz naslova nadurnega dela ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske možno izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno posebej obrazlagati. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je višino prikrajšanja ugotavljalo samo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje, da je tožnik predlog, naj izračun opravi sodišče, podal (šele) na naroku za glavno obravnavo 26. 6. 2020. Tak predlog stranke ne pomeni dokaznega predloga v smislu prvega odstavka 7. člena ZPP in 212. člena ZPP, zato ni podvržen pravilu o prekluziji iz 286. člena ZPP.

11. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da ni imela možnosti izjave o izračunu tožnikovega prikrajšanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Kot že navedeno, je sodišče višino plačila za opravljene nadure izračunalo ob upoštevanju števila delovnih ur, ugotovljenih v dopolnilnem izvedenskem mnenju izvedenca prometne stroke, ki ga je toženka sprejela kot pravilnega, in ob upoštevanju podatkov iz obračunskih listov plač za tožnika, ki jih je v spis vložila toženka. Ker torej izračun sodišča temelji zgolj na dejstvih, ki s strani toženke bodisi niso bila prerekana bodisi niso bila sporna, ter ob upoštevanju pravne podlage (33. člen Kolektivne pogodbe), ki med strankama prav tako ni bila sporna, kršitev pravice do izjave ni podana.

12. Pritožba neutemeljeno zatrjuje nesklepčnost tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo za nadurno delo, saj je tožnik v tožbi postavil ustrezno trditveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tega naslova. Za vsak mesec vtoževanega obdobja je določno navedel, koliko nadur je opravil in do kakšnih zneskov je zato upravičen. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 8. 4. 2019 delno modificiral tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Drži pritožbena navedba toženke, da je tožnik v tej vlogi (drugače kot v tožbi) izrecno navajal, da v določenih mesecih nadur ni opravil (npr. v maju, juniju, juliju 2013, septembru in decembru 2016, itd.) za določene mesece pa nadur ni (več) navajal (npr. od avgusta do novembra 2013, januar, april in avgust 2016, itd.). Ker pa iz te vloge ne izhaja delna odpoved tožbenemu zahtevku (317. člen ZPP) ali delni umik tožbe (188. člen ZPP), saj je tožnik tudi za te mesece še nadalje vtoževal plačilo nadur, sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku v okviru prvotnih navedb iz tožbe priznalo nadure tudi za te mesece (ker so bile dokazane z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca prometne stroke), ni odločalo mimo trditvene podlage tožnika.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožniku priznalo nadure za mesec december 2013, celotno leto 2014 in v letu 2016 za mesece januar, februar, maj, september, oktober in november, češ da jih tožnik po spremembi tožbe za te mesece ni več vtoževal. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je tožnik ob modifikaciji 1. točke tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2019 izrecno navedel, da zahtevek v nespremenjenem delu ostaja enak, spremembo zahtevka upoštevalo le pri mesecih, glede katerih je na novo oblikoval tožbeni zahtevek, glede preostalih mesecev pa je štelo, da tožnik vztraja pri zahtevku, postavljenem v tožbi. Sodišče prve stopnje zato tožniku ob ugotovitvah, da je opravil nadure, za katere ni prejel ustreznega plačila, utemeljeno prisodilo nadure tudi za to obdobje.

14. Utemeljeno pa toženka uveljavlja, da mesec avgust 2017 ni bil predmet ne prvotnega, ne modificiranega zahtveka. Četudi je tožnik podal trditve o številu opravljanih nadur za ta mesec, tega ni zajel v zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje ta mesec upoštevalo pri izračunu skupnega prikrajšanja iz naslova neplačanih nadur v letu 2017, je bilo glede tega potrebno znižanje prisojenega zneska za leto 2017. Pritožbeno sodišče je ponovno izračunalo tožnikovo prikrajšanje za to leto, ki (ob skupno opravljenih 404 nadurah in osnovni urni postavke s 35 % dodatkom, ki je za to referenčno obdobje znašala 5,90 EUR) pravilno znaša 2.383,60 EUR bruto in ne 2.657,67 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe v 5. alineji prvega odstavka I. točke izreka na podlagi 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojeni bruto znesek 2.657,67 EUR, od katerega je toženka dolžna obračunati davek in prispevek, ustrezen neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje, znižalo na bruto znesek 2.383,60 EUR, kar je imelo za posledico zavrnitev zahtevka glede zneska 274,07 EUR.

15. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov, zavreči, ker da takšen zahtevek ne more biti predmet sodnega varstva. V zadevi VIII Ips 226/2017, na katero se pri tem sklicuje, Vrhovno sodišče tožbe glede plačila davkov in prispevkov ni zavrglo, ker ne bi bilo dopustno sodno varstvo, ampak je tem delu zahtevek zavrnilo iz drugih - vsebinskih razlogov. Prav tako predmet navedene zadeve ni bila plača oziroma nadure, kot tipična terjatev delavca, ampak odškodnina vojaka zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka vojaku, kar je vezano na posebni plačni režim. Vtoževani znesek je bil v navedeni zadevi po višini opredeljen le v neto višini, ne pa v bruto višini, kot je to običajno v delovnih sporih, kar je vplivalo tudi na končno odločitev glede obračuna davkov in prispevkov. Višina bruto plače zajema tudi davke in prispevke, četudi njihova točna višina (vezana na davčno zakonodajo) ob izdaji sodbe še ni znana. Pristavek v izreku, da mora toženka od prisojenega bruto zneska obračunati davke in prispevke torej odraža zakonsko obveznost toženke. Zato pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni poseglo.

16. Ker, razen v zgoraj obrazloženem manjšem delu, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

17. Glede na to, da je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).