Jedro

Tožena stranka tudi glede razlage določbe 1067. člena ZOR nima prav. V tej določbi so namreč navedeni le primeri, ko lahko banka odpove kreditno pogodbo že na podlagi zakona. To pa ne pomeni, da se ob upoštevanju načela svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti tudi še kaj drugega. V že omenjenem 9. členu pogodbe sta pravdni stranki prav to tudi storili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki 1.313.708,40 SIT z zamudnimi obrestmi v višini in od dneva, kot je navedeno v izreku sodbe, ter ji povrniti 14.414,50 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča druge stopnje ima take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, med razlogi sodbe in vsebino listin pa obstaja nasprotje. Pritožbeno sodišče sploh ni odgovorilo na vse pritožbene trditve ali pa je odgovorilo le z ugotovitvijo, da pritožbena trditev ni utemeljena. Tožeča stranka je poslala toženi stranki dne 19.9.1990 obvestilo, da ji je odobren odlog plačila prvega obroka posojila. Zato bi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti morala toženi stranki poslati novo obvestilo, da odstopa od pogodbe. Tega ni storila, ampak je vložila tožbo. Trditev pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni ugovarjala višini obresti, ni točna, saj je tožena stranka trdila, da je vzela "kmetijski kredit", pri katerem je bila nižja obrestna mera, vendar pa sodišče poizvedb o tem ni opravilo. Tožeča stranka tudi sicer ni z ničimer dokazala višine obrestnih mer, sklepov o višini obrestnih mer pa sodišču ni predložila. Sodišče se je sklicevalo tudi na poroštveni izjavi, ki sta bili sodišču predloženi celo po izdaji sodbe. O tem, koliko in kdaj je tožena stranka plačala, sodišče ni opravilo vseh poizvedb pri PTT T., čeprav je bilo to v pritožbi predlagano. Toženi stranki je uspelo najti položnico, ki dokazuje, da je bilo plačilo opravljeno pred potekom naknadnega roka. Izračun obresti je napačen. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker je sodišče, kljub jasni določbi 1067. člena ZOR, upoštevalo pogodbene razloge za odstop od pogodbe, ki pa v 1067. členu ZOR niso navedeni. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Podrejeno naj se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v postopku ni bilo. Bistvene kršitve postopka, katerih obstoj zatrjuje v reviziji tožena stranka, pa niso podane. Sodišče druge stopnje je namreč odgovorilo na prav vse pritožbene trditve in pri tem navedlo povsem določne in jasne razloge za to, zakaj posamezna pritožbene trditev ni utemeljena. Tudi na trditev, ki se ponavlja v reviziji, da tožeča stranka ni imela upravičenih razlogov za odstop od pogodbe, je pritožbeno sodišče odgovorilo. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnila na način in v rokih, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo z dne 21.5.1990. Še več. Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena stranka obveznosti ni izpolnila niti v dodatnem roku in tudi potem ne, ko je bila tožba že vložena. V pogodbi (9. člen) pa sta se pravdni stranki povsem jasno dogovorili, da sme tožeča stranka od pogodbe odstopiti in celo brez naknadnega roka (ta je bil toženi stranki kljub temu dan), zahtevati vračilo celotnega dolga, če tožena stranka ne bo pravočasno izpolnjevala s pogodbo prevzetih obveznosti. Stališče tožene stranke, da bi ji morala tožeča stranka po preteku naknadnega roka za izpolnitev obveznosti poslati novo pisno izjavo o odstopu od pogodbe, je zato pravno napačno.

Revizijsko sklicevanje na položnico, ki naj bi dokazovala, da je bila obveznost v naknadnem roku vendarle izpolnjena, predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno novoto (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da je sodišče odločalo na podlagi dokazov, ki na obravnavi niso bili izvedeni. Na obravnavi dne 4.10.1993 (l. št. 51 pravdnega spisa), na kateri je bila tožena stranka navzoča, je bilo namreč dogovorjeno, da naj sodišče v zadevi odloči po vpogledu listinske dokumentacije, ki jo bo predložila tožeča stranka, pri čemer je tudi tožena stranka izrečno soglašala, da sodišču ni treba razpisati nove glavne obravnave. Glede poroštvenih izjav, ki naj bi bile po revizijskih trditvah pridobljene celo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, pa je toženi stranki korektno odgovorilo že sodišče druge stopnje in sicer, da se sodba sodišča prve stopnje na ti dve izjavi prav nikjer ne sklicuje. Ta trditev pritožbenega sodišča je točna, nasprotna revizijska pa ne. V reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz navedenih razlogov zato ni bilo.

Revizijsko nasprotovanje izračunu višine obresti predstavlja v reviziji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP). V kolikor pa tožena stranka še vedno vztraja pri trditvi, da revalorizacijska obrestna mera sploh ni bila dogovorjena, pa te njene trditve niso v skladu z določbo prvega člena pogodbe. Kot sta toženi stranki pravilno razložili že sodišči druge in prve stopnje, sta se pogodbeni stranki s to pogodbeno določbo dogovorili, da se bo posojilo obrestovalo po redni obrestni meri, ki je sestavljena iz realne obrestne mere in iz revalorizacijske obrestne mere. Dejstvo, da je bila revalorizacijska obrestna mera ob sklenitvi pogodbe enaka nič, ne dokazuje, da ta obrestna mera sploh ni bila dogovorjena, kar v reviziji še naprej zmotno trdi tožena stranka. Glede na določbo 4. člena sklenjene pogodbe, po kateri se obračunavajo obresti od dneva porabe kredita, je neutemeljena tudi revizijska trditev, da je tožeča stranka nepravilno obračunala obresti tudi za obdobje, ko niti prvi obrok še ni zapadel v plačilo.

Tožena stranka tudi glede razlage določbe 1067. člena ZOR nima prav. V tej določbi so namreč navedeni le primeri, ko lahko banka odpove kreditno pogodbo že na podlagi zakona. To pa ne pomeni, da se ob upoštevanju načela svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti tudi še kaj drugega. V že omenjenem 9. členu pogodbe sta pravdni stranki prav to tudi storili.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Tožeča stranka zaradi vložene revizije stroškov ni imela.