Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sklep Pdp 359/2004

ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.359.2004 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpoved pogodba o zaposlitvi rok
Višje delovno in socialno sodišče
26. maj 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Rok za podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga po 5. odstavku 88. člena ZDR je pričel teči z dnem, ko je tožena stranka ugotovila, da tožnici niti drug delodajalec, h kateremu je bila ta začasno prerazporejena, ne more več zagotavljati dela, ne pa z dnem uveljavitve ZDR, t.j. 1.1.2003.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.2.2003 in na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi še vedno velja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot če bi delala ter povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do veljavnosti določb 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002). Z zakonom določeni roki po njenem mnenju morajo veljati, čeprav eventualno šele od 1.1.2003, ko je zakon začel veljati. Zato je subjektivni rok 30 dni za odpoved pogodbe o zaposlitvi pretekel s 30. januarjem 2003. Ker je bila odpoved podana po preteku tega roka, je nezakonita. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zamudila, saj je za tožnico ves čas, vse do odpovedi iskala možnost druge zaposlitve in ji jo začasno tudi zagotovila. Pogodbo o zaposlitvi ji je odpovedala, ker zanjo ni bilo več možnosti za vrnitev. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem delovnem sporu zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi še velja. Le v opozorilo je potrebno poudariti, da bi se moral v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR-02 zahtevek glasiti na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tožnico pravilno napotuje pravni pouk na odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.2.2003 in na kar je tožena stranka v postopku pravilno opozorila. Vendar pa ta napaka za tožnico nima bistvenih posledic, saj iz tožbe jasno izhaja, da uveljavlja ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba kot sporno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila dolžna upoštevati rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR-02, ker je bila odpoved posledica sanacijskega programa, ki se je začel izvajati v letu 2002, ko ZDR-02 še ni veljal in ki je predvideval postopno zmanjševanje števila zaposlenih. Tudi pritožbeno sodišče s takim stališčem ne soglaša. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila podana v letu 2003, torej po določbah ZDR-02, ki v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. To določbo je treba spoštovati, vendar pa štetja navedenih rokov ni mogoče prenašati v čas, ko zakon še ni veljal. Šteti jih je mogoče eventualno šele od

1.1.2003 dalje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je določba o rokih, v katerih mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri poslovnem razlogu neživljenjska, saj je pogosto čas nastanka razloga težko določljiv. Ni pa tudi logično, da je sankcioniran (z zamudo roka) delodajalec, ki se delavcem trudi čim dlje ohraniti zaposlitev, tako, kot se je npr. zgodilo v spornem primeru. V spornem primeru je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za tožnico nastal že z ukinitvijo ročnih predilnih strojev, vendar je tožena stranka takrat v okviru tedanje zakonodaje, konkretno 20. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), našla rešitev v obliki začasne razporeditve v drugo organizacijo; ta razporeditev pa je trajala tudi še po uveljavitvi ZDR-02. Glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 24.2.2003, šestmesečni odpovedni rok, tudi, če ga štejemo od 1.1.2003, ni prekoračen. Vprašanje pa je, ali je prekoračen 30 dnevni subjektivni rok, ki teče od dneva seznanitve z razlogi za redno odpoved. Tožena stranka je bila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici seznanjena z dnem, ko je ugotovila, da ji drugi delodajalec dela ne more več zagotoviti oz. glede na izpoved Boštjana Bokala z dnem ugotovitve, da v primeru izkazane potrebe po delu tožena stranka tožnice ne more prerazporediti nazaj. Kdaj se je to zgodilo oz. kateri dogodek je povzročil odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (5. odstavka 88. člena ZDR-02) ni ugotovilo. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnica pri drugem delodajalcu delala vse do prenehanja delovnega razmerja.

Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, konkretno tega, kdaj je tožena stranka spoznala, da tožnici ne more več zagotoviti dela (ne pri njej, ne pri drugem delodajalcu, kjer je imela začasno zaposlitev), je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo. S podrobnejšim zaslišanjem Boštjana Bokala naj sodišče prve stopnje to vprašanje razčisti in nato o zahtevku ponovno odloči. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia